Jedro

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve datuma zaključka zdravljenja tožnikovih fizičnih poškodb 22. 3. 2019, upoštevaje, da se je zdravljenje psihičnih težav v zvezi s škodnim dogodkom končalo še prej (2. 7. 2018), pravilno štelo, da je tožniku pričel teči subjektivni zastaralni rok naslednji dan po zaključku zdravljenja fizičnih poškodb (23. 3. 2019), ko je bil seznanjen s škodo. Kot potek triletnega zastaralnega roka je pravilno ugotovilo datum 10. 7. 2022 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29) ter glede na datum vložitve tožbe (28. 2. 2023) materialnopravno utemeljeno sledilo ugovoru zastaranja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo zoper prvo toženko za znesek 74.500,00 EUR in zoper drugega toženca za znesek 20.500,00 EUR (sklep v I. in II. točki izreka, ki ni predmet pritožbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je dolžna prva toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2022 dalje do plačila ter da mu je dolžan drugi toženec plačati odškodnino v znesku 74.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2022 dalje do plačila (sodba v III. točki izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in je dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdelanim po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka).

2.Zoper prvostopno sodbo in posledično stroškovno odločitev (III. in IV. točka izreka) se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je materialnopravno podlago za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na zastaranje. Pri tem se je sklicevalo na dve ključni okoliščini: katero škodo uveljavlja tožnik, ki je hkrati v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom, ter kdaj je bila ta škoda tožniku znana. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je zaključilo, da naj bi se tožnikovo zdravljenje fizičnih poškodb v zvezi s škodnim dogodkom zaključilo 22. 3. 2019, kot datum zaključka zdravljenja psihičnih težav pa štelo 2. 7. 2018. Ker je zmotno ugotovilo časovno okoliščino v zvezi s seznanjenostjo tožnika glede nastanka škode, na katero je vezalo začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, je s tem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Že v postopku na prvi stopnji je tožnik izpostavil, da so bili odgovori v izvedenskem mnenju podani pavšalno in brez zadostne obrazložitve (čemur je sodišče prve stopnje z navedbo, da je obrazložitev res skopa, smiselno pritrdilo). Ker je sodišče svojo odločitev glede seznanjenosti tožnika s škodo, katero je izenačilo z datumom zaključka zdravljenja fizičnih poškodb, oprlo na izvedensko mnenje, bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja nujno moralo izvesti dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Ne strinja se s prvostopnim stališčem o zadostni popolnosti izvedenskega mnenja v delih, ki so relevantni za odločitev, zaradi česar dopolnitev izvedenskega mnenja naj ne bi bila potrebna, s čimer sodišče negira svoj predhodni sklep o postavitvi izvedenca. Izvedenec ni dovolj podrobno opisal vrste in značaja poškodb niti približne dobe potrebnega zdravljenja le-teh. Ker ni v zadostni meri preučil sodnega spisa, je izhajal iz napačnih podatkov in prihajal do napačnih spoznanj, sodišče pa je na tej podlagi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenca se nista seznanila s tožnikovo celotno zdravstveno dokumentacijo iz tujine, temveč zgolj z okoliščino zdravljenja v tujini, čemur tožnik očita pristranskost in diskriminacijo na podlagi zdravljenja v drugi državi. Napačno je pavšalno in neargumentirano sklicevanje, da diagnoze, zaradi katerih se tožnik zdravi v tujini (disociativne motorične motnje), niso v vzročni povezavi s poškodbami, nastalimi v okviru škodnega dogodka 22. 8. 2017, kar ne zdrži pravne presoje. Izvedensko mnenje pravilno navaja, da gre pri disociativni motorični motnji za psihično motnjo, pogosto v povezavi s travmatskimi življenjskimi dogodki oziroma psihološkim stresom. Spregleda pa, da je poškodba, ki jo je tožnik utrpel pri delu, prav tak travmatski dogodek, ki lahko deluje kot sprožilni dejavnik, kar posledično spregleda tudi sodišče. Izvedensko mnenje je v tem delu nepopolno in notranje protislovno, saj priznava, da se disociativne motorične motnje pojavljajo kot odziv na travmatske dogodke, hkrati pa brez zadostne obrazložitve izključuje možnost, da bi bila poškodba pri delu takšen dogodek, ob tem pa ne poda konkretne analize morebitnih drugih vzročnih dejavnikov. Zaključek sodišča o odsotnosti vzročne zveze je neutemeljen, saj bi bilo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja potrebno dopolniti izvedensko mnenje. Prav tako je izvedensko mnenje nepopolno v delu, kjer izvedenec zaključuje, da je bilo zdravljenje fizičnih poškodb zaključeno 22. 3. 2019, čeprav je bil tožnik v letih 2019 in 2020 podvržen mnogim fizioterapijam in psihiatričnemu zdravljenju. 24. 3. 2020 je bila predvidena ponovna operacija artroskopija kolena, ki je odpadla, izvedenec pa se do tega kljub pripombam tožnika ni opredelil, prav tako ni določno odgovoril na zastavljeno 23. in v celoti na 24. vprašanje. Zaradi nadaljnjega poteka zdravljenja tudi po marcu 2019, obseg in višina škode tožniku nista bila znana vsaj do konca bolniškega staleža (ta je bil zaključen 31. 3. 2020). Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bolniški stalež do 31. 3. 2020 ni trajal iz razloga zdravljenja posledic poškodbe z dne 22. 8. 2017, saj se je tožniku bolniški stalež sproti podaljševal. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju zdravnika A.A. je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je štelo, da je tožniku pričel zastaralni rok teči naslednji dan po zaključku zdravljenja fizičnih poškodb. Kot potek triletnega zastaralnega roka je zmotno ugotovilo datum 10. 7. 2022 glede na dejstvo, da je bila zanj predvidena operacija še 24. 3. 2020. Zaradi nedopolnitve izvedenskega mnenja je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede časovne okoliščine, kdaj zapade odškodninska obveznost in kdaj začne teči zastaranje. Ker je na materialnopravni ugovor zastaranja odgovorilo napačno, je zmotno uporabilo materialno pravo. Z neizvedbo vseh predlaganih dokazov: dopolnitve izvedenskega mnenja in zaslišanja zdravnika A.A. je storilo bistveno kršitev procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (kršitev načela kontradiktornosti). Ker je izvedbo ostalih dokazov opredelilo kot nepotrebno, sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zaključka zdravljenja in seznanitve tožnika s škodo, zaradi neizvedbe dokazov v tej smeri pa sodba tudi nima razlogov o tovrstnih odločilnih dejstvih v zvezi z nastankom škode (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev, ter priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, utrpelo v posledici škodnega dogodka z dne 22. 8. 2017 med opravljanjem dela za takratnega delodajalca - drugega toženca, ki je imel sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri prvi toženki. Glede na ugovor zastaranja, ki sta ga podala oba toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno najprej odgovorilo na ta materialnopravni ugovor. V tej smeri je predhodno raziskalo relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da je tožnikova odškodninska terjatev za povzročeno škodo, ki je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka že zastarala. Pravilno je izhajalo iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika,2 v skladu s katerim odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Pri tem je glede vedenja oškodovanca za nastalo škodo, ki je v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom, utemeljeno upoštevalo trenutek njegovega subjektivnega spoznanja o zaključku zdravljenja in stabilizaciji njegovega zdravstvenega stanja v zvezi s škodnim dogodkom, ter pravilno sledilo uveljavljenim stališčem v sodni praksi,3 da subjektivni zastaralni rok prične teči z naslednjim dnem po zaključku zdravljenja.

6.Ker samo razumljivo ni razpolagalo s strokovnim znanjem za ugotovitev relevantnih dejstev glede zaključka zdravljenja škode, ki je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, je v skladu z 243. členom ZPP postavilo izvedensko institucijo medicinske stroke, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, v okviru katere sta izvedensko mnenje podala izvedenca za kirurgijo in psihiatrijo. Iz izvedenskega mnenja je pravilno razbralo, da je tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka utrpel udarnino desnega stegna, desnega kolena in desne goleni, odrgnino desnega kolena in naknadno ugotovljeno poškodbo zadnjega roga medialnega meniskusa ter medialnega retinakula pogačice, kot psihično posledico pa še pojav prilagoditvene motnje. Glede ostalih zdravstvenih težav tožnika, za katerimi se ta zdravi (kronična inflamatorna demielinizacijska polinevropatija - izvid z dne 5. 5. 2022, disociativna motorična motnja, ki se je pojavila v letu 2022, zaradi katere je tožnik na invalidskem vozičku, ter njegovo kasnejše zdravljenje mieloma4 v Turčiji) sta izvedenca zaključila, da niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Ugotovila sta, da je bilo tožnikovo zdravljenje telesnih poškodb, ki so v zvezi s škodnim dogodkom, zaključeno 22. 3. 2019, ko je kirurg zapisal, da so terapevtske možnosti izčrpane, zdravljenje prilagoditvene motnje pa je bilo zaključeno že pred tem (2. 7. 2018).

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z zavzetim stališčem, da je obrazložitev izvedenskega mnenja dovolj jasna in zadošča za sprejem zaključka glede datuma začetka teka zastaralnega roka. Zato dopolnitev izvedenskega mnenja po presoji sodišča kljub podanim pripombam tožnika na izvedensko mnenje5 ni bila potrebna. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tožniku ni odvzelo možnosti obravnavanja, posledično uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. ZPP sodišču nalaga dopolnitev izvedenskega mnenja le, če je izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju (drugi odstavek 254. člena ZPP).6 Takih pomanjkljivosti pa pridobljeno izvedensko mnenje ni imelo. Še več, odločilna dejstva glede zaključka zdravljenja in s tem relevantne dejanske okoliščine za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, so bile v izvedenskem mnenju povsem jasno, celo kategorično opredeljene. Zato je povsem razumljivo in sprejemljivo, da sodišče prve stopnje tudi upoštevaje načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka ni videlo nobene potrebe za razčiščevanje teh dejstev z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi s tako odločitvijo sodišče "negiralo svoj predhodni sklep o postavitvi izvedenca". Sodišče je tisto, ki v sklepu o postavitvi izvedenca z vprašanji začrta okvir pravno relevantnih okoliščin, ki jih je potrebno s pomočjo izvedenca ugotoviti ali razjasniti. Izvedensko mnenje ni nepopolno že v primeru, če na vsa zastavljena vprašanja ni eksplicitno odgovorjeno. Sodišče ob prejemu izvedenskega mnenja tudi upoštevaje pripombe strank presodi, ali je bilo odgovorjeno na vsa pravno odločilna vprašanja. Taka presoja sodišča bi lahko bila tudi napačna ali preuranjena, vendar pa v obravnavani zadevi (tudi glede na vsebino pripomb strank na izvedensko mnenje, kot bo še pojasnjeno) ni bila.

8.Pritožba neutemeljeno vztraja, da izvedenec ni dovolj podrobno opisal vrste in značaja poškodb niti približne dobe potrebnega zdravljenja le-teh. Navedene okoliščine bi bile relevantne za ugotavljanje obsega škode, ne pa že v fazi odločanja o utemeljenosti ugovora zastaranja. Ker je o slednjem sodišče odločilo, da je utemeljen, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka, opisovanje vrste poškodbe in dobe potrebnega zdravljenja ni bilo več potrebno, saj se te okoliščine nanašajo na obseg in višino škode, te pa zaradi zastaranja ni bilo treba ugotavljati. Tudi preučevanje sodnega spisa ni samostojna naloga izvedenske institucije, temveč kvečjemu v zvezi z možnostjo izdelave izvedenskega mnenja predvsem glede mehanizma poškodbe. Ni pa naloga izvedenca, da na podlagi podatkov v spisu (izpovedb zaslišanih) ugotavlja natančen potek škodnega dogodka, kot se neutemeljeno zavzema tožnik, saj je to pridržano sodišču.

16.Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da sta se izvedenca seznanila s tožnikovim kasnejšim zdravljenjem v tujini, z njegovimi zdravstvenimi težavami in diagnozami (podanimi v letu 2022), za katere pa sta zaključila, da niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Takemu stališču tožnik nerazumljivo in neutemeljeno očita pristranskost in diskriminacijo na podlagi zdravljenja v drugi državi. Očitek bi lahko bil pogojno utemeljen le v primeru, če izvedenca npr. zaradi dvoma v strokovnost tujih zdravstvenih delavcev sploh ne bi upoštevala v tujini postavljenih diagnoz. Do tega v obravnavani zadevi ni prišlo, saj sta izvedenca tožnikove (kasnejše) zdravstvene težave, ki so bile predmet medicinske obravnave v tujini, povzela in se do njih opredelila. Glede na ugotovljene poškodbe tožnika v obravnavanem škodnem dogodku (udarnina desne spodnje okončine in kasneje ugotovljena poškodba zadnjega roga medialnega meniskusa in medialnega retinakula pogačice) ter z njimi povezano prilagoditveno motnjo sta na podlagi pravil znanosti in stroke zaključila, da v letu 2022 diagnosticirani kronična inflamatorna demielinizacijska polinevropatija in disociativna motorična motnja (zaradi katere je tožnik zaradi izgube sposobnosti gibanja obeh spodnjih okončin na invalidskem vozičku), kakor tudi mielom, niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom v letu 2017. Ob takem zaključku je razumljivo, da izvedenca nista imela potrebe po pridobivanju celotne zdravstvene dokumentacije tožnika iz tujine, ki je v zvezi s temi z obravnavano poškodbo nepovezanimi kasnejšimi zdravstvenimi težavami tožnika. Zaradi tega izvedensko mnenje ni nepopolno, kot neutemeljeno očita pritožba.

17.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da stališče izvedencev o neobstoju vzročne zveze med obravnavanim škodnim dogodkom v letu 2017 in zdravstvenimi težavami v letu 2022 ne zdrži pravne presoje. Pri tem namreč niti ne gre za pravno presojo. Sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem medicinske stroke, da bi lahko sklepalo o medicinskih posledicah, ki jih ugotovljene poškodbe tožnika utegnejo povzročiti. Zato je tudi s tem v zvezi postavilo izvedenca medicinske stroke - strokovno institucijo.7 Izvedenska institucija je zahtevane odgovore podala in dejansko stanje v zvezi z vzročno povezavo med poškodbo tožnika v obravnavanem škodnem dogodku in tožnikovimi aktualnimi diagnozami po presoji sodišča prve stopnje zadostno razjasnila. Sodišče ni našlo drugih razlogov za dvom v pridobljeno mnenje, ki je bilo glede v pritožbi izpostavljenih vprašanj (vzročne zveze med poškodbo in kasnejšimi zdravstvenimi težavami) povsem jasno, določno in enoznačno, po prepričanju sodišča druge stopnje pa tudi izkustveno logično sprejemljivo. Izvedensko mnenje namreč ni spregledalo tožnikovih "predhodnih" poškodb v škodnem dogodku, ki je predmet obravnave, saj je bilo podano prav v zvezi z njimi oziroma za razjasnitev le-teh. Kot že pojasnjeno pa tudi ni zanemarilo kasnejših zdravstvenih težav tožnika, ki so se pojavile v letu 2022, torej pet let po škodnem dogodku. Zanje pa je, drugače kot se zavzema tožnik, zaključilo, da jih vzročno ni mogoče povezovati z obravnavanim škodnim dogodkom.

18.Tožnik nepopolnost in notranjo protislovnost v izvedenskem mnenju (in s tem potrebo po njegovi dopolnitvi) vidi v izpostavljeni okoliščini, da mnenje sicer priznava, da se disociativne motorične motnje pojavljajo kot odziv na travmatske dogodke, hkrati pa brez zadostne obrazložitve izključuje možnost, da bi bila poškodba pri delu takšen dogodek. Očitana protislovnost je zgolj navidezna. Tožnik spregleda, da predmet obravnave niso tožnikove disociativne motorične motnje, ampak škodni dogodek pet let prej. Z vidika razsoje v konkretnem primeru je bilo irelevantno, kaj je povzročilo tožnikove sicer nezavidljive zdravstvene težave v letu 2022, če te niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Da niso, pa je bilo v mnenju povsem določno pojasnjeno in drugačnega zaključka izvedensko mnenje ne dopušča. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi izvedenska institucija spregledala, da je bila poškodba pri delu tak travmatski dogodek, za katerega nadalje sklepa, da bi lahko povzročil disociativno motorično motnjo. Glede na to, da je izvedensko mnenje ocenjevalo prav posledice nesreče pri delu z dne 22. 8. 2017 in podrobno opisalo etiologijo ter mehanizem nastanka posameznih poškodb (odgovora na prvo in drugo vprašanje v mnenju), je jasno, da "travmatske narave"8 škodnega dogodka (ki jo izpostavlja pritožba) očitno ni spregledalo. Ne glede na to je zavzelo v pritožbi izpodbijano stališče, da disociativne motorične motnje ni mogoče vzročno povezovati z obravnavanim škodnim dogodkom.9 Takemu zaključku izvedenske institucije, podkrepljenemu s stališči in obrazložitvami medicinske narave, ni mogoče očitati nepopolnosti niti notranje protislovnosti. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo zavzemanju tožnika po dopolnitvi izvedenskega mnenja v smeri izrecne opredelitve do vzročne zveze med poškodbo z dne 22. 8. 2017 in trenutnim zdravstvenim stanjem tožnika, saj je izvedensko mnenje v tem pogledu (glede ne obstoja vzročne zveze) popolno, konsistentno in povsem enoznačno. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da izvedensko mnenje ne poda konkretne analize morebitnih drugih vzročnih dejavnikov za nastanek disociativne motorične motnje, vendar povsem upravičeno, ker to za odločitev v konkretni zadevi ni pomembno. Predmet obravnave je namreč škodni dogodek z dne 22. 8. 2017 in njegove posledice, ne pa tožnikovo z njim nepovezano kasnejše zdravstveno stanje. Smiselno enak zaključek je pravilno sprejelo že sodišče prve stopnje (obrazložitev v točki 17).

19.Povsem enoznačna je bila tudi opredelitev izvedenskega mnenja glede zaključka zdravljenja (fizičnih) poškodb, ki so bile v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Gre za datum 22. 3. 2019, ko je kirurg v medicinski dokumentaciji izrecno zapisal, da so terapevtske možnosti zdravljenja izčrpane. Sodišče prve stopnje je zato navedeni časovni trenutek utemeljeno štelo kot zaključek tožnikovega zdravljenja. S tem v zvezi se tožnik neutemeljeno sklicuje na načrtovano zdravljenje v letu 2020, ki ga ni bilo (je odpadlo), česar izvedenca nista spregledala.10 Tožnik neuspešno poskuša zaključek zdravljenja raztegniti na kasnejši datum želenega zdravljenja, ki ga sploh ni opravil. Ker je bilo o zaključku zdravljenja v izvedenskem mnenju določno odgovorjeno (odgovor na 22. vprašanje), tožnik neutemeljeno očita nepopolnost odgovorov na naslednji dve vprašanji v izvedenskem mnenju, v katerem so podani zgolj dodatni odgovori in pojasnila glede že zavzetega stališča o datumu zaključka zdravljenja. Sodišče prve stopnje je na več mestih v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je izvedensko mnenje potrebno brati kot celoto in ga ni mogoče šteti kot nepopolno že v primeru, če so odgovori na relevantna vprašanja že vsebovani v predhodnih odgovorih, na katere se mnenje zgolj sklicuje in že zavzetih stališč ne ponavlja. Glede na vse pojasnjeno ni mogoče slediti niti zavzemanju tožnika, da bi moralo sodišče kot trenutek zaključka zdravljenja šteti zaključek tožnikovega bolniškega staleža (ta je bil zaključen 31. 3. 2020), ker zaradi nadaljnjega poteka zdravljenja tudi po marcu 2019, obseg in višina škode tožniku nista bila znana vsaj do konca bolniškega staleža. Tako stališče je v izrecnem nasprotju z ugotovitvami strokovne institucije o trenutku ustalitve relevantnega zdravstvenega stanja tožnika zaradi izčrpanih terapevtskih možnosti že 22. 3. 2019. Sicer pa ni mogoče avtomatično enačiti zdravljenja posledic poškodbe s trajanjem bolniškega staleža. Slednji se posamezniku odobri, če iz razlogov zdravstvenega stanja ni zmožen opravljati svojega dela, neodvisno od tega, če v tem času zdravljenje še poteka, če je že zaključeno oziroma če morebiti sploh ni mogoče. Pri tem ni pomembno, če se je tožniku bolniški stalež sproti podaljševal. Glede na pojasnjene ugotovitve in zaključke v izvedenskem mnenju upoštevaje medicinsko dokumentacijo v spisu v obravnavani zadevi ni bilo podlage za zaključek, da se je tožniku bolniški stalež podaljševal zaradi trajanja zdravljenja konkretnih poškodb, povezanih s škodnim dogodkom.

20.Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi razloge za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju zdravnika A.A., ki ga je tožnik predlagal predvsem v zvezi s posledicami nezgode, torej v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na škodo (z obsegom škode pa se zaradi zastaranja sodišče niti ni več ukvarjalo). Gre za enega od tožnikovih zdravnikov, pri katerem je tožnik opravil pregled, izvid katerega je del medicinske dokumentacije, ki je bila v izdelanem izvedenskem mnenju upoštevana.11 Iz tega razloga in ker je sodišče svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga ustrezno obrazložilo, je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve procesnih določb (kršitve načela kontradiktornosti) zaradi zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju te priče.

21.Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve datuma zaključka zdravljenja tožnikovih fizičnih poškodb 22. 3. 2019, upoštevaje, da se je zdravljenje psihičnih težav v zvezi s škodnim dogodkom končalo še prej (2. 7. 2018), pravilno štelo, da je tožniku pričel teči subjektivni zastaralni rok naslednji dan po zaključku zdravljenja fizičnih poškodb (23. 3. 2019), ko je bil seznanjen s škodo. Kot potek triletnega zastaralnega roka je pravilno ugotovilo datum 10. 7. 2022 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29) ter glede na datum vložitve tožbe (28. 2. 2023) materialnopravno utemeljeno sledilo ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je tako pravno odločilna dejstva v zvezi z vprašanjem zastaranja ugotovilo pravilno in popolno. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z nastankom škode (smiselno uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot zgoraj povzeto je izpodbijana sodba natančno opredelila odločilna dejstva v zvezi z nastankom škode in tožnikovim vedenjem o njem in s tem trenutek začetka teka subjektivnega zastaralnega roka. Zgolj okoliščina, da se tožnik s takimi ugotovitvami ne strinja in jim oporeka, ne utemeljuje pritožbenega očitka umanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeni očitek bi lahko vsebinsko utemeljeval zgolj pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot že obrazloženo, prav tako ni podan.

22.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).