Jedro

V konkretnem primeru tožnik ni dokazal, da gre za nakup licenčnine, saj je to intelektualna lastnina, ki mora biti registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Gre za fiktivni posel na strani tožnika, ki je sklenjen z namenom zvišanja stroškov in možnosti odbitka vstopnega DDV. Tožnik ni izkazal, da je šlo za predajo licence, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji po ZIL-1, kar pomeni, da zaračunani poslovni dogodek ni nastal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčni obdobji junij in avgust 2006 v skupnem znesku 17.671,21 EUR in naložil plačilo obresti v znesku 266,59 EUR, z rokom plačila 30 dni, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, s tem, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 8. 2006 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 24. 11. 2006 in dodatni zapisnik z dne 7. 12. 2006, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik prihodke v obdobju od junija do konca avgusta 2006 dosegal od točenja pijač, od julija dalje tudi od proizvodnje kovinskih konstrukcij, ki pa je trenutno njegova osnovna dejavnost. Od septembra 2006 dalje je tožnikova dejavnost samo še proizvodnja bivalnih kontejnerjev oziroma izdelava podnožnih kovinskih elementov za kontejnerje in kovinske elemente za strehe za konteinerje in sicer na materialu naročnika, kot lon posel, katerih glavni kupec in naročnik je podjetje A. d.o.o., kateri jih prodaja naprej v B. d.d., drugi večji kupec pa je C. d.d. Kontejnerji se v glavnem prodajajo v Avstrijo.

Davčni organ je preveril račune, na podlagi katerih je tožnik odbijal vstopni DDV. Po računu št. 191/2006, prejetem od družbe D. d.o.o., je bila tožniku zaračunana najemnina poslovnih prostorov na ... za obdobje od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2007 v vrednosti 4.008.960 SIT in predaja celotne dokumentacije (licence) za izdelavo kontejnerjev v vrednosti 15.996.520 SIT, skupaj 20.005.480 SIT. Po navedenem računu znaša obračunani DDV 4.001.096 SIT. Glede plačil računa dobavitelju je tožnik predložil kartico obveznosti do dobavitelja D. d.o.o. in priloge o dokazilih o plačilu navedene obveznosti in sicer pogodbe o cesiji ter bančne izpiske, priložena pa je bila tudi pogodba o odkupu terjatev z dne 31. 8. 2006, ki so jo sklenili: odstopnik D. d.o.o., dolžnik E. d.o.o. in prevzemnik F.F.. Iz vknjižb je razvidno, da je z odkupljeno terjatvijo poplačan le del računa št. 191/2006 v znesku 7.726.322,42 SIT.

Davčni organ je od tožnika zahteval, da k računu št. 191/06, po katerem je zaračunana najemnina poslovnih prostorov in predaja celotne dokumentacije (licence), predloži dokumentacijo, iz katere bo razviden dejanski predmet nakupa licence. Tožnik je predložil dokumentacijo, po pregledu katere je davčni organ ugotovil, da dokumentacija vsebuje Poslovnik o zagotavljanju kakovosti ter navodila in načrte za izdelavo kontejnerjev, ki so jih naredili v B. d.d. Trebnje. Dokumentacija je opredeljena kot: „poslovna skrivnost in je last B. d.d. in zato vsako kopiranje, posredovanje tretji osebi oziroma lastno okoriščanje brez vednosti lastnika dokumentacije pomeni kršenje industrijske lastnine in je kršitelj kazensko in odškodninsko odgovoren.“ Navedena dokumentacija, ki jo je tožnik predložil k izdanemu računu za predajo licence, ne dokazuje, da gre za nakup licenčnine. Tožnik opravlja lon-posle za podjetje A. d.o.o. in za C. d.d., s tem, da izdeluje podnožne dele in strehe za bivalne kontejnerje, A. d.o.o. in C. d.d. sestavita bivalne kontejnerje do konca. Davčni organ ugotavlja, da z računom št. 191/2006 tožnik dejansko ni kupil licenčnine, saj ni predložil ustreznih listin, ki bi jo dokazovali. Licenčnina je intelektualna lastnina, ki mora biti registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Po 1. členu Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 7/2003, ZIL-1-UPB1) so pravice industrijske lastnine patent, model, znamke in geografske označbe. Za pogodbeni odstop izkoriščanja patenta, modela ali vzorca oziroma za pogodbeni odstop uporabe znamke mora biti sklenjena licenčna pogodba.

Davčni organ ugotavlja, da po računu št. 191/2006 z dne 22. 6. 2006 v vrednosti 15.996.520 SIT, od katere je obračunan DDDV po stopnji 20 % v znesku 3.199.304 SIT, ni šlo na nakup licence. S tovrstnim nakupom tožnik ni prevzel nikakršnih pravic uporabe licence, ni pridobil tehnologije. Dokumentacija, ki je bila predložena, dokazuje, da je last podjetja B. d.d. Pri opravljanju dejavnosti je tožniku ta dokumentacija, ki jo je predložil, neuporabna, saj dela izključno po skicah in načrtih naročnikov A. d.o.o. in C. d.d.. Da ne gre za licenco, davčni organ ugotavlja s tem, ker tožnik na podlagi omenjenega računa ni prejel pogodbe o licenčnini, ki mora biti registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino, niti ni pridobil novega patenta, modela, znamke oz. geografske označbe, ki bi bile registrirane pri pristojnem uradu, temveč je pridobil dokumentacijo za proizvodnjo bivalnih kontejnerjev, katere izvorni lastnik je družba B. d.d. in se kot taka ne bi smela brez njene vednosti in brez registracije o prodaji prenašati. Tožnik opravlja izključno lon posle po skicah in na materialu kupca in ne izdeluje končnih proizvodov – bivalnih kontejnerjev, kar je predmet predložene dokumentacije. Navedeno dokazuje, da gre za fiktivni posel na strani tožnika, sklenjen z namenom zvišanja stroškov in možnosti odbitka vstopnega DDV.

Tožnikove ugovore davčni organ zavrača. V postopku davčnega nadzora je davčni organ ugotovil, da tožnik opravlja dejavnost, ki jo je prej opravljala družba D. d.o.o. in sicer v istih poslovnih prostorih in na isti opremi in z istimi neposrednimi delavci. Tožnik je prevzel od navedene družbe za dejavnost kovinske proizvodnje ustrezno usposobljene delavce, ki na istih strojih opravljajo enaka dela, kot so jih opravljali v družbi D. d.o.o. Dela opravljajo za ista naročnika, na njunih načrtih in na njunih materialih in tako ne gre za nikakršen odkup know-howa ali licenčnine. Iz navedenega izhaja, da je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV od davčne osnove 15.996.520 SIT po stopnji 20 % v znesku 3.199.304 SIT.

Z računom št. 191/06 je zaračunana tudi najemnina objekta in dvorišča na naslovu ... za čas od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2007 v višini 4.008.960 SIT, od katerega je bil obračunan DDV po stopnji 20 % v znesku 801.792 SIT, ki ga je tožnik odbijal v davčnem obdobju junij 2006. V 27. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – UPB4, v nadaljevanju ZDDV), ki ga dopolnjuje Pravilnik o izvajanju ZDDV (Uradni list RS, št. 17/04 in spremembe, v nadaljevanju PZDDV) so predpisane oprostitve plačila DDV. Med drugim je v citiranem členu navedeno, da je plačila DDV oproščen najem oziroma zakup nepremičnin. V 2. odstavku tega člena je predpisano, da se ne glede na določbe 2., 7. in 8. točke 1. odstavka tega člena, lahko davčni zavezanec dogovori z najemnikom, ki ima pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, da bo od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV v skladu z 2., 7. oziroma 8. točko 1. odstavka tega člena, obračunal DDV po predpisani stopnji. V 3. odstavku 27. člena ZDDV pa je predpisano, da davčni zavezanec obračuna DDV v skladu z drugim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljenim prometom podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu. Taka izjava v konkretni zadevi ni bila predložena. Zato je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV v višini 801.792 SIT.

Tožnik je med drugim odbijal vstopni DDV na podlagi računov, prejetih od podjetja G. d.d.. Gre za računa z dne 2. 8. 2006 za elektriko, porabljeno v času od 1. 5. 2006 do 30. 6. 2006 na naslovu ... Po navedenih dveh računih je tožnik odbijal 20 % vstopni DDV in sicer v znesku 70.723 SIT po prvem računu in 74.072 SIT po drugem računu. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik po omenjenih računih neupravičeno odbijal vstopni DDV od zaračunane porabe električne energije v poslovnih prostorih na naslovu ... V času od 1. 5. 2006 do 30. 6. 2005 tožnik teh prostorov sploh še ni imel najetih od družbe D. d.o.o., saj je bila najemna pogodba za najem objekta na tem naslovu z D. d.o.o. sklenjena 27. 6. 2006 in sicer za obdobje od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2007. Tožnik je odbijal vstopni DDV še od računov, prejetih od samostojnega podjetnika H. s.p., (2 računa) in od računa, prejetega od podjetja I. d.o.o., po katerih so zaračunane malice. Tožnik je po navedenih računih odbijal 8,5 % vstopni DDV (v znesku 47.545 SIT, v znesku 34.274 SIT in v znesku 7.019 SIT). V 2. točki 6. odstavka 40. člena ZDDV je med drugim predpisano, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od stroškov za prehrano. Tožnik je tako neupravičeno odbijal vstopni DDV od stroškov za prehrano.

Davčni organ ugotavlja, da znaša obveznost tožnika za plačilo DDV v skupni višini 4.234.729 SIT (17.671,21 EUR), pripombe tožnika pa zavrača kot neutemeljene.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Strinja se z odločitvijo, da tožnik ni razpolagal z dokazi, s katerimi bi prvostopni organ lahko jasno in nedvomno ugotovil, da je bila po računu št. 191/2006 od družbe D. d.o.o. zaračunana dokumentacija v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožnika. V zvezi z izvedbo dokazov z izvedencem se drugostopni organ sklicuje na uporabo 189. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, opravi dokaz z izvedenci. Tožniku pojasnjuje, da se uveljavljanje posameznih dogodkov v poslovnih knjigah in v davčnih obračunih utemeljuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in odsotnosti teh ni mogoče nadomestiti s preveritvijo izvedenca. Drugostopni organ se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da je potrebno v davčnih postopkih dokazovati davčno pomembne prihodke in odhodke le z verodostojnimi listinami. Ker tožnik za svoje trditve ni predložil dokazov, je po presoji drugostopnega organa odločitev v izpodbijani odločbi pravilna.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je nesporno dejstvo, da je tožnik svojo poslovno dejavnost opravljal v najetih poslovnih prostorih v ... Povsem normalno je, da je tožnik za najete poslovne prostore dolžan plačati najemnino. Najemnina je bila dejansko plačana, zaradi česar navedeni posel ne more biti fiktiven, saj plačilo najemnine izhaja celo iz izpodbijane odločbe. Nadalje naj bi bil račun št. 191/06 fiktiven zato, ker se je davčni organ postavil na stališče, da tožnik dokumentacije za izdelavo kontejnerjev niti ne potrebuje, predvsem pa zato, ker naj ne bi bila pravna oseba D. d.o.o. lastnik izročene poslovne dokumentacije. Davčni organ trdi, da naj bi bila zaračunana licenčnina, do česar pa pravna oseba D. d.o.o. naj ne bi bila upravičena. Ni sporno, da je tožnik povsem spremenil svojo poslovno dejavnost in s 1. 7. 2006 začel izdelovati posamezne dele za kovinske kontejnerje. Dejansko je tožnik opustil izvajanje vseh drugih dejavnosti in sedaj izvaja le še kovinsko dejavnost, sedaj namreč izdeluje celotne kontejnerje, ne samo posamezne dele za njih. Prav tako je tožnik povsem opustil poslovno sodelovanje z družbama A. d.o.o. in C. d.d. in povsem samostojno nastopa na trgu ter trži svoje izdelke (kovinske kontejnerje). Davčni organ je ocenil, da vsa dokumentacija, ki jo je tožnik kupil od pravne osebe D. d.o.o. ne predstavlja dokumentov, ki bi bili za tožnika uporabni. Takšno stališče je napačno. Dejstvo je, da tožnik ne bi (dejansko) plačal nakupa dokumentacije, če je ne bi nujno potreboval, ali če bi jo lahko (brezplačno) dobil drugod. Tožnik se je namreč pred 1. 7. 2006 ukvarjal izključno z gostinsko in tekstilno dejavnostjo in ni imel nobenih izkušenj s kovinsko proizvodnjo.

Iz spornega računa jasno izhaja, da je tožnik od pravne osebe D. d.o.o. odkupil celotno dokumentacijo za izdelavo kontejnerjev, kot so idejne skice, načrti..., pri čemer je na računu le v oklepaju navedeno, da gre za licenco. Tožnik meni, da je potrebno navedeni račun razlagati po vsebini, ne pa tako ozko, kot je to storil davčni organ. Tako je jasno, da predmet spornega računa ni le „licenčnina“, pač pa gre za prenos celotnega znanja izdelave kovinskih kontejnerjev, gre za prenos know-howa. Ker delavci tožnika, ki prej niso bili zaposleni v družbi D. d.o.o., nikoli niso delali s kovinami, so se morali seznaniti s celotnim procesom izdelave kovinskega izdelka. Tožnik je iz navedenega razloga najprej začel z lon poslom, izdelavo delov za kontejnerje za ostale izdelovalce, pri čemer pa je v svojem proizvodnem procesu tako napredoval, da sedaj izdeluje celotne kontejnerje in z družbama A. d.o.o. in C. d.d. sploh ne posluje več. Iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, jasno izhaja, da vsi dokumenti, ki so bili predloženi, niti ne izpolnjujejo pogojev, da bi sploh lahko bili zaščiteni po določilih ZIL-1. Trditev davčnega organa, da je dokumentacija popolnoma neuporabna, pa ne drži. Ali je bila dokumentacija prodana z vednostjo ali brez vednosti družbe B. d.d., pa je za tožnika popolnoma nebistveno. Dejstvo je, da je tožnik dokumentacijo, ki jo je potreboval, tudi kupil. Tožnik posluje, izdeluje kovinske kontejnerje, česar pa ne bi mogel, če dokumentacije ne bi kupil. Nakup dokumentacije je tako ekonomsko upravičen, tožnik na podlagi te dokumentacije pridobiva dohodke, zaradi česar ne gre za noben fiktiven pravni posel, in bi tožena stranka tožniku morala priznati pravico do vstopnega DDV.

Davčni organ tožniku ni priznal tudi vstopnega DDV po računih, izdanih za električno energijo (2 računa) in po računih za prehrano delavcev (3 računi). Tožnik je prevzel poslovne prostore v neposredno posest in je v njih izvajal svojo poslovno dejavnost. Ko je tožnik že imel celotno proizvodnjo v poslovnih prostorih na naslovu ..., pa je dobavitelj električne energije tožnika postavil pred dejstvo, ali poravna vse račune za električno energijo, ali pa bo prišlo do odklopa električne energije. Dobavitelj tožnika je račune izstavil v mesecu avgustu 2006, tožnik pa je navedene račune v celoti plačal. Gre za normalno poslovanje, zaradi česar je tožnik upravičen do vstopnega DDV. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni tudi iz drugostopne odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre med drugim za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa št. 191/2006, izdajatelja D. d.o.o., predmet katerega je najemnina objekta in dvorišča na naslovu ..., in predaja celotne dokumentacije (licence) za izdelavo kontejnerjev. Davčni organ je v postopku zaključil, da tožnik ni dokazal, da gre za nakup licenčnine, saj je to intelektualna lastnina, ki mora biti registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Davčni organ zato zaključuje, da gre za fiktivni posel na strani tožnika, sklenjen z namenom zvišanja stroškov in možnosti odbitka vstopnega DDV. Tožnik se s takim zaključkom davčnega organa ne strinja in nasprotuje njegovemu zaključku, da gre za fiktiven posel. Tudi po presoji sodišča tožnik ni verodostojno izkazal, da je šlo za predajo licence, saj za to niso izpolnjeni pogoji po ZIL-1 kot pravilno ugotavljata oba davčna organa. Torej to pomeni, da zaračunani poslovni dogodek ni nastal. Zato tudi ni dopustno uveljavljati odbitek vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Iz 2. odstavka slednjega izhaja, da sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (vstopni DDV). Na predmetnem računu je navedeno: predaja celotne dokumentacije (licence) za izdelavo kontejnerjev: - idejne skice – kompletni načrti z narisi in potekom del – kompletni izračuni porab materialov – skice končnih izdelkov – izjava izdelovalca načrta, da načrt ni drugače avtorsko zaščiten in je njegovo delo; cena navedene storitve (brez DDV) je 15.996.520,00 SIT. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je dokumentacija opredeljena kot poslovna skrivnost in da je last B. d.d.. Zato tožnik nima izkazane pravne podlage za nakup takšne dokumentacije. Tožnik opravlja lon-posle, kar pomeni, da opravlja proizvodnjo po pogodbi, in sicer izdeluje podnožne dele in strehe za bivalne kontejnerje, drugi družbi pa bivalne kontejnerje sestavita do konca. Tožnik za omenjeni podjetji izdeluje kovinske konstrukcije po njihovih načrtih, večinoma gre za tipske bivalne kontejnerje. Na drugačen zaključek v zadevi ne vplivajo navedbe tožnika, da je opustil izvajanje vseh drugih dejavnosti in da izvaja le še kovinsko dejavnost ter da sedaj izdeluje celotne kontejnerje, ne samo posamezne dele. Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da tožnik z navedenim nakupom ni prevzel nikakršnih pravic uporabe licence in ni pridobil tehnologij. Oba davčna organa sta pravilno ocenila, da predložena dokumentacija ne predstavlja listin, ki bi dokazovale, da je šlo za odkup know-howa, torej odkup nekega strokovnega znanja in izkušenj. S temi ugotovitvami se strinja tudi sodišče, zato očitke tožnika, da ne gre za fiktivni posel, zavrača. Pravilna je po presoji sodišča tudi odločitev prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na nepriznavanje odbitka vstopnega DDV od najemnine (po računu št. 191/2006). Iz 27. člena ZDDV izhaja, da je plačila DDV med drugim oproščen najem oziroma zakup nepremičnine (2. točka 1. odstavka 27. člena ZDDV). Ne glede na navedeno določbo pa se lahko davčni zavezanec dogovori z najemnikom, zakupnikom – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, da bo od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji (2. odstavek 27. člena ZDDV). Davčni zavezanec obračuna DDV v skladu z drugim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom nepremičnine pred opravljenim prometom podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu (3. odstavek 27. člena ZDDV). Ker v navedenem primeru taka izjava davčnemu organu ni bila dana, je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV od omenjenega računa, ki se nanaša na najemnino.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih od G. d.d., številka 0164893 z dne 2. 8. 2006 in številka 0164894 z dne 2. 8. 2006 za porabo električne energije v poslovnih prostorih na naslovu ... V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik v času od 1. 5. 2006 do 30. 6. 2005, sploh še ni imel najetih prostorov od družbe D. d.o.o., saj je bila najemna pogodba z družbo D. d.o.o. sklenjena 27. 6. 2006 in sicer za obdobje od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2007. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da ga je dobavitelj električne energije postavil pred dejstvo, ali poravna vse račune za električno energijo, ali pa bo prišlo do odklopa električne energije. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da zaračunana poraba elektrike v času od 1. 5. 2006 do 30. 6. 2006 ni bila porabljena za namene obdavčenih transakcij tožnika, zaradi česar je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV po omenjenih dveh računih.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na nepriznavanje odbitka vstopnega DDV od treh računov, s katerimi so bile zaračunane malice. Iz 2. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV med drugim izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od stroškov za prehrano. Iz navedenega razloga je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV od omenjenih računov, ki se nanašajo na prehrano.

Po povedanem tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku priznal odbitek vstopnega DDV po spornih računih, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. Dokazno breme trditev, s katerimi davčni zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, pa je na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/04 s spremembami – dalje ZDavP-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.