Up-129/96

5.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. D. iz L., ki ga zastopa B. P., odvetnica v L. na seji senata dne 5. novembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. D. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 502/94 z dne 10.1.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1777/93 z dne 10.2.1994 ter sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. I P 776/92 z dne 30.6.1993 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik, v pravdnem postopku toženec, izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter ugodilo zahtevku nasprotne stranke, da se mora toženec izseliti iz spornega stanovanja, ki ga je zasedal na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj (predhodno je imel stanovanjsko pravico na stanovanju v B. L.). Sodba Vrhovnega sodišča temelji na pravnem stališču, da toženec stanovanje zaseda nezakonito, saj pogodba o zamenjavi ni veljavna, ker zanjo ni dal soglasja pravi stanodajalec - za zamenjavo stanovanj je sicer dalo soglasje poveljstvo garnizije JLA v Ljubljani, vendar pa tega soglasja ni mogoče upoštevati, saj je v času po 25.6.1991 s stanovanji nekdanjega fonda JLA lahko upravljala le Republika Slovenija.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita. Sklicuje se na načelo pridobljenih pravic in meni, da bi v primeru nasledstva držav morali zagotoviti spoštovanje pravic, ki jih je pridobil v prejšnji državi. Meni, da mu je bila stanovanjska pravica nezakonito odvzeta. Trdi, da je stanovanje v Ljubljani pridobil v dobri veri, saj v spornem času organi Slovenije dejansko še niso prevzeli upravljanja premoženja, ki je bilo predhodno v upravljanju zveznih organov ter navaja, da ne bi smel trpeti izgube stanovanjske pravice in s tem socialne varnosti zaradi nejasnosti, ki so spremljale prenehanje bivše zvezne države. Meni, da sta pravilno odločili sodišči prve in druge stopnje, ki sta pogodbo o zamenjavi šteli le za izpodbojno, odločitev vrhovnega sodišča o ničnosti te pogodbe pa je napačna. Navaja tudi, da ne bi smelo biti odločilno, da Zakon o stanovanjskih razmerjih ne ureja medrepubliške zamenjave stanovanj, saj naj bi sodišča tudi takšne zamenjave štela za dopustne.

B.

3.Pritožnikova trditev, da je za zamenjavo pridobil veljavno soglasje stanodajalca, in da je zato pogodba o zamenjavi veljavna, ni utemeljena. Ustavno sodišče je že z odločbo št. Up 119/94 z dne 3.4.1997 (Uradni list RS št. 24/97) odločilo, da je v skladu z ustavo pravno stališče, da so v času po 25.6.1991 stanovanja na območju Republike Slovenije, ki so bila nekdaj v upravljanju organov JLA, že prešla v last in upravljanje Republike Slovenije. V spornem času organi JLA torej niso več mogli razpolagati z navedenimi stanovanji in s tem tudi ne več izdati veljavnega soglasja k pogodbi o zamenjavi stanovanj.

Ustavno skladen je zato zaključek, da zaradi pomanjkanja soglasja pravega stanodajalca, pogodba o zamenjavi stanovanj ni veljavna.

4.Ustavno sodišče se v zvezi z vprašanjem veljavnosti razpolaganja organov JLA s stanovanji iz nekdanjega fonda JLA v času po 25.6.1991 sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do B 13 v obrazložitvi zgoraj navedene odločbe.

5.Ob ugotovitvi, da pogodba o zamenjavi stanovanj zaradi pomanjkanja soglasja pravega stanodajalca ni veljavna, se kot nujno neutemeljene izkažejo tudi trditve pritožnika, da odločitev sodišča o obveznosti izpraznitve tega stanovanja krši njegove pravice do nedotakljivosti stanovanja, o socialni varnosti ter o varstvu pridobljenih pravic. Na te pravice se v zvezi s stanovanjem ne more sklicevati tisti, ki to stanovanje zaseda brez veljavnega pravnega temelja. Na zaključek o tem, da je razpolaganje organov JLA z nepremičnim premoženjem v Sloveniji po 25.6.1991 neveljavno, tudi ne more vplivati okoliščina, da je imel pritožnik predhodno stanovanjsko pravico na stanovanju v drugi republiki.

6.Ob ugotovitvi, da je v obravnavani zadevi pogodba o zamenjavi stanovanj zaradi pomanjkanja soglasja pravega stanodajalca neveljavna, se postavlja še vprašanje, za katero od dveh oblik neveljavnosti, kot jih pozna obligacijsko pravo - ničnost ali izpodbojnost, gre v tem primeru. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravno stališče, da gre za izpodbojnost, Vrhovno sodišče pa, da gre za drugo obliko neveljavnosti, torej ničnost (in na podlagi tega pravnega stališča je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje). Pritožnik v ustavni pritožbi temu pravnemu stališču nasprotuje. S tem zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Odločitev je Vrhovno sodišče utemeljilo z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb stanovanjskega, obligacijskega ter mednarodnega zasebnega prava, ki ne posegajo na raven človekovih pravic ali svoboščin. Ob ugotovitvi, da je pogodba o zamenjavi v obravnavani zadevi neveljavna (ta ugotovitev je, kot izhaja iz točk 3 in 4 te obrazložitve, v skladu z ustavo), namreč ni mogoče reči, da iz ustave izhaja nadaljnja zahteva, da mora v tem primeru zakon kot obliko neveljavnosti določiti izpodbojnost in ne ničnosti.

Odločitev, za katero od obeh v obligacijskem pravu poznanih oblik neveljavnosti gre, je torej prepuščena zakonu, morebitna nepravilna odločitev sodišča s tem v zvezi pa je zato zgolj kršitev zakona in ne kršitev ustavnih pravic. Za ugotavljanje kršitve zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, pa Ustavno sodišče ni pristojno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) namreč Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Vendar izpodbijani sodbi v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati.

Vrhovno sodišče je odločitev, da gre za ničnost in ne za izpodbojnost, oprlo na ustrezne določbe citiranih zakonov ter svojo odločitev tudi izčrpno obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov, tudi dopuščajo.

8.Ustavno relevanten bi lahko bil tudi očitek pritožnika, da naj bi sodišče v njegovem primeru odločilo drugače kot v siceršnjih podobnih primerih. Če namreč sodišče samovoljno in arbitrarno odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih, je lahko prekršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Vendar je v obravnavani zadevi ta očitek neutemeljen. Pritožnik tudi sam konkretno ne izkaže očitanega nasprotja z uveljavljeno sodno prakso, pa tudi Ustavno sodišče po pregledu objavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča ugotavlja, da je to sodišče odločilo enako tudi v drugih primerih glede enake dejanske in pravne problematike, za katero sta bistveni dve okoliščini: da gre za pogodbo o zamenjavi stanovanj iz različnih republik in da gre za čas po osamosvojitvi Republike Slovenije. Svojega položaja pritožnik ne more primerjati s položajem glede zamenjav v času nekdanje skupne države - tedaj je namreč takšne zamenjave urejal specialen zvezni predpis, ki pa je z osamosvojitvijo Republike Slovenije prenehal veljati.

9.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude, sodnik Franc Testen ter sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić. Za sprejem tega sklepa sta glasovala sodnika Ude in Testen, proti pa sodnica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude