Jedro

Garancija ustvarja civilnopravno obveznost. Prizadete stranke v primeru spora iz tovrstnega jamčevanja lahko uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Zato tožena stranka ni bila pristojna za odločanje o spornem civilnopravnem zahtevku ter je zato ravnala pravilno, ko upravne odločbe o tožnikovem zahtevku ni izdala, ker za to ni bilo pogojev. V stvari zato utemeljeni molk tožene stranke ne šteje za molk organa v smislu 8. člena ZUS in torej ni fiktivnega upravnega akta, zoper katerega bi bil mogoč upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je sprožil upravni spor zaradi molka organa v smislu 8. in 26. člena zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka glede na reklamacijo zaradi nepopolnosti odprave napake v barvi na vozilu ni izdala upravne odločbe v pritožbenem postopku, ker tudi organ prve stopnje ni odločil o tožnikovem zahtevku. Pritožbo je tožnik vložil zaradi negativne rešitve posredovanja z dne 14.aprila 1993, pri kateri bi morala voditi postopek Mestna uprava inšpekcijskih služb, Ljubljana, ki pa odločbe ni izdala. Pri tem organu je zahteval uvedbo postopka zaradi reklamacije barvanja tožnikovega vozila. Odločbe tudi ni izdala tožena stranka, ki je tožniku z zavlačevanjem odgovorila le z dopisom, ne pa z odločbo. Zato se je obrnil na glavnega republiškega tržnega inšpektorja, ki tožniku do dneva vložitve tožbe ni odgovoril. Tožbi prilaga več prilog in predlaga, da sodišče razveljavi negativno odločbo tržne inšpekcije in naloži navedeni firmi, da odpravi v celoti napako zaradi barve na vozilu, ker ob reklamaciji ni v roku odpravila celotne napake.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami in razlogi, zaradi katerih se je tožnik obrnil na toženo stranko in na Mestno upravo inšpekcijskih služb, tožena stranka pojasnjuje: Tržni inšpektor je na podlagi predložene dokumentacije ob ponovnem pregledu ugotovil, da je tožnik kupil motorno vozilo 4.10.1991 ter da je 23.6.1992 podal reklamacijo glede poškodb barve vozila. Vozilo je bilo še v garancijskem roku, rok za ugotavljanje skrite napake po zakonu o trgovini je že potekel. Inšpektor je reklamacijo lahko reševal v okviru določil zakona o standardizaciji in na podlagi zakona sprejete odredbe o proizvodih avtomobilske industrije, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje. V zakonskem roku je bil garant pripravljen odpraviti pomanjkljivosti, vendar pa z odpravo napake ni mogel pričeti, dokler mu vozilo ni bilo dostavljeno. Po preteku desetih dni je stranka dogovorjeni način reklamacije zavrnila in zahtevala zamenjavo celotne školjke s pripadajočim tovarniškim barvanjem ali pa zamenjavo reklamiranega vozila z novim. Z dopisom je republiški tržni inšpektor tožeči stranki pojasnil, da kakovosti ni mogoče reševati v okviru upravnega postopka, da ni predpisanih meril za kakovost takšnih storitev ter da to lahko uveljavlja v civilnem postopku. Ob odpravi pomanjkljivosti je tožnik dne 22.1.1993 vozilo prevzel ter v 14 dneh podal dodatne pripombe. Republiški tržni inšpektor je glede na navedeno s sklepom na podlagi četrtega odstavka 131. člena zakona o splošnem upravnem postopku postopek zoper podjetje ustavil. Glavni republiški tržni inšpektor je tožniku z dopisom odgovoril, zakaj ni bila izdana odločba ter obrazložil, da v zadevi ni mogoče odločati o zahtevku iz sodne pristojnosti.

Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Po 26. členu zakona o upravnih sporih sme stranka sprožiti upravni spor zaradi molka organa, če organ, ki bi moral izdati dokončni upravni akt, v šestdesetih dneh ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje ali zaradi molka organa prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, ker se šteje, da je bila strankina pritožba zavrnjena.

V tem upravnem sporu gre predvsem za vprašanje, ali bi tožena stranka glede na svojo stvarno pristojnost morala odločiti o tožnikovem materialnem zahtevku do trgovske firme v zvezi z reklamacijo barvanja avtomobila oziroma iz jamčenja iz garancijskega lista. V tem upravnem sporu je torej bistveno vprašanje, ali je neizdajo odločbe pri toženi stranki šteti za molk organa oziroma za negativno, to je zavrnilno odločbo tožene stranke. Ne gre namreč za molk organa v primerih, kadar ni pogojev za uvedbo postopka.

Po 123. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se upravni postopek uvede na zahtevo stranke ali pa po uradni dolžnosti, kar je odvisno od materialnega predpisa, ki ureja posamezno upravno področje.

Po 126. členu ZUP lahko stranka zahteva uvedbo upravnega postopka v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za postopek potrebna njena zahteva, naj ji bo priznana ali povečana kakšna pravica oziroma oproščena ali zmanjšana kakšna obveznost. Za odločitev, kakršno zahteva stranka, mora biti v predpisu podana podlaga za odločanje, ki hkrati pomeni stvarno pristojnost določenega organa.

Po 124. členu ZUP se postopek uvede po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, ali pa če pristojni organ ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje za varstvo javne koristi uvesti upravni postopek. Organ tržne inšpekcije pri izvajanju predpisov za varstvo javne koristi lahko z upravnimi akti izreka samo takšne ukrepe, ki jih določa zakon ali na podlagi zakona izdani predpis.

Sodišče v obravnavani zadevi na podlagi poslanih spisov ugotavlja, da je tožena stranka tožniku pravilno pisno odgovorila, torej ravnala skladno z določbami 75. člena takrat veljavnega zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS štev. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87, in 18/88).

Iz tožnikovih navedb sledi, da je uveljavljal pravice iz jamčevanja na podlagi garancijskega lista, ki ga je v času vložitve tožbe urejal zakon o standardizaciji (Uradni list SFRJ štev. 37/88 in 23/91) in na podlagi zakona sprejete odredbe o proizvodih avtomobilske industrije, ki smejo v promet le z garancijskim listom in tehničnim navodilom, ter o najkrajšem garancijskem roku in roku zagotovljenega servisiranja zanje (Uradni list SFRJ štev. 9/91). Garancija ustvarja civilnopravno obveznost. Prizadete stranke pa v primeru spora iz tovrstnega jamčevanja lahko uveljavljajo svoje pravice v pravdi pri pristojnem sodišču, kar je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila. Ker tožena stranka ni bila pristojna za odločanje o spornem civilnopravnem zahtevku, to je o zahtevku iz sodne pristojnosti, je ravnala pravilno, ko odločbe o tožnikovem zahtevku ni izdala, saj za uvedbo postopka oziroma za odločanje o tožnikovem zahtevku ni bilo pogojev. V stvari zato utemeljeni molk tožene stranke ne šteje za molk organa v smislu 8. člena zakona o upravnih sporih in torej ni fiktivnega upravnega akta, zoper katerega bi bil mogoč upravni spor. Ker torej v spornem primeru molk organa v obravnavani zadevi ni (negativni) upravni akt, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev.4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92). Sodišče je zakon o upravnih sporih, zakon o splošnem upravnem postopku in druge prej navedene zvezne predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.