Jedro

Tožena stranka je izkazala upad prometa ter v posledici upada prometa potrebo za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu „referent III“ (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) za eno delavko in prerazporeditev njenih nalog med ostale delavke na istem delovnem mestu. Ker gre za tako imenovan „individualni odpust“, ko je prenehala pogodba o zaposlitvi le tožnici, toženi stranki ni bilo potrebno upoštevati nobenih kriterijev za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestila), če ne zahteva njegove izrabe, če obstoj nepredvidljivega vzroka ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust je torej bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica v času odpovednega roka za izrabo letnega dopusta ni zaprosila oziroma ji je direktor tožene stranke celo izrecno odredil, da naj v okviru odpovednega roka izrabi redni letni dopust. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo nadomestila (odškodnine) za neizrabljen letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, ki glasi:

1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 2. 10. 2014 izdala tožnici je nezakonita in se razveljavi.

2. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo s potekom odpovednega roka dne 3. 11. 2014, ampak je trajalo do 27. 9. 2015 in ji je tožena stranka dolžna, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače v višini njene mesečne bruto plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, to je 1.033,00 EUR bruto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila ter ji izplačati odškodnino namesto reintegracije v znesku 18.594,00 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta v znesku 897,60 EUR v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnice, ki glasi:

1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožnici dne 2. 10. 2014 je nezakonita in se razveljavi.

2. Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni zakonito prenehalo s potekom odpovednega roka dne 3. 11. 2014, ampak še vedno traja in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto „referent III“ in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo izplačati nadomestilo plače v višini njene mesečne bruto plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, to je 1.033,00 EUR bruto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta v znesku 897,60 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka) in da se tožnici naloži v plačilo stroške priči B.B. v znesku 5,40 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje, odločitev o stroških pa pridrži do končne odločitve. V pritožbi navaja, da je tožnica 27. 8. 2014 poslala toženi stranki zahtevo za odpravo mobinga in plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in še istega dne, to je 1. 9. 2014, je tožena stranka tožnici vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Ob upoštevanju navedenega je povsem jasno, da je bil resnični razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela tožnica, predvsem njena zahteva za odpravo mobinga. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi (18. in 19. odstavek) konkretno povzelo zakonsko ureditev odpovedi delovnega razmerja in je izrecno zapisalo, da razlogi na strani delodajalca, ki opravičujejo odpoved, ne smejo biti povezani z osebo delavca ali biti v zvezi z ravnanjem konkretnega delavca. Vseeno pa je sodišče napačno zaključilo, da je na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene prepričano, da je podan utemeljen poslovni razlog. Odločitev sodišča je napačna, saj tožena stranka poslovnega razloga, zaradi katerega je podala odpoved, sploh ni formulirala oziroma zapisala na način, kot je to storilo sodišče. V obrazložitvi odpovedi se tožena stranka ni sklicevala na organizacijski razlog in na zmanjšanje števila delavk na delovnem mestu „referent III“, sodišče pa presoja odpoved le v okviru odpovednega razloga, ki je opisan v odpovedi. Glede ekonomskega razloga, ki ga je navedla tožena stranka v odpovedi, je tožnica že v tožbi opozorila, da je obrazložitev splošna, nezadostna in tudi v celoti neresnična. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi navedla različne, pavšalne in med seboj izključujoče se razloge za odpoved. Navedla je namreč, da naj bi potreba po delu tožnice prenehala zaradi prekinitve pogodbe s strani poslovnih partnerjev in zaradi izgube na prometu. Tako obrazložen odpovedni razlog v odpovedi ne dosega standarda obrazloženosti. Prav tako tožnica očita sodišču prve stopnje, da je po uradni dolžnosti izvajalo ključne dokaze, s katerimi je ugotavljalo obstoj ekonomskega razloga in je s tem v celoti nadomestilo oziroma dopolnilo trditveno in dokazno podlago tožene stranke. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da je promet tožene stranke v poslovni enoti A. samo v prvih devetih mesecih leta 2014 znašal skupaj 1.376.916,67 EUR, za isto obdobje pa je v letu 2013 znašal 1.425.408,02 EUR, kar sicer pomeni manjši padec prometa (manj kot 5 %), ne pomeni pa bistvenega zmanjšanja prometa. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1. Sodišče je upoštevalo navedbe, ki jih je tožena stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo in sodbo oprlo izključno na tako pridobljene dokaze, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je tožnica uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo. Sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je tožena stranka tožnici izdala obvestilo o nameravani odpovedi isti dan, ko je prejela njeno zahtevo za odpravo mobinga in plačilo odškodnine. Čeprav je navedena okoliščina ključna, se do navedenega sodišče sploh ni opredelilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo je, da direktor tožene stranke, ki je tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni znal pojasniti razlogov, zakaj je odpoved prejela ravno tožnica. Tožnica tudi meni, da zgolj upad prometa, v smislu zmanjšanja prihodkov in zmanjšanja dobička, sam po sebi še ni zadosten razlog za odpoved iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo relevantnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih je zaključilo, da je bilo delo tožnice porazdeljeno med ostale delavke na istem delovnem mestu in se zato sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je opozarjala, da je tožena stranka kršila predpise glede trajanja delovnega časa, dovoljenega obsega nadur, odmora za malico in v zvezi s tem je inšpektor za delo opravil pri toženi stranki pregled v letu 2010 in 2013. Po opravljenem inšpekcijskem pregledu je bila toženi stranki naložena globa, ker tožena stranka krši delovnopravne predpise. Brezpredmeten je zaključek sodišča, da v kolikor bi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga, bi ji jo odpovedala takoj, ne šele čez 7 mesecev. Sodišče ni upoštevalo izpovedi prič B.B., C.C., D.D., E.E., ki so izpovedali drugače kot priča F.F. Do tega se sodišče ni opredelilo in je v celoti povzelo le izpoved priče F.F. Nerazumljivo je, da sodišče ni verjelo tožnici glede na dejstva, da je dokazni postopek dejansko potrdil vse njene objektivno preverljive trditve. V prvi vrsti so to potrdili zapisniki inšpekcijskih postopkov, v katerih so bile ugotovljene kršitve, pa tudi priči D.D. in še posebej B.B. sta potrdili, da je pri toženi stranki prišlo do kršitev pri vodenju urnikov, kar je bilo tudi ugotovljeno po zadnjem nadzoru v letu 2013. Glede konflikta med tožnico in G.G. je sodišče prav tako vso vero poklonilo slednjemu in F.F., tožnici in priči C.C. pa ne. Tožnica zato uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, prav tako pa absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih izvedenih dokazov in ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Napačno je tudi zaključilo, da je tožnica imela možnost izrabiti dopust in si je sama kriva, da ga ni, saj ji ga je odredil direktor. Pred tem je relevantna vsebina 160. člena ZDR-1, da je delodajalec dolžan delavca najkasneje do 31. 3. pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče leto. Delodajalec lahko delavca obvesti tudi po elektronski poti. Tožnica je zahtevala, da ji tožena stranka pisno odredi koriščenje dopusta in ne le ustno s strani osebe, ki za to sploh ni bila pristojna. Zato je vsekakor podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi neizrabe letnega dopusta tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da sodišče prve stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica očita sodišču v pritožbi, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede bistvenega vprašanja tega spora (višine prihodka tožene stranke v letu 2012, 2013 in 2014) v celoti oprlo na navedbe in dokaze, na katere se tožena stranka ni sklicevala ne v svoji odpovedi in ne v pravočasnem odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2015 sprejelo dokazni sklep, da se o trditvah strank dopustijo in izvedejo dokazi z vsemi listinami, ki sta jih predložili stranki in se nahajajo v prilogah sodnega spisa od A2 - A18 in B2 - B6 in da se navedene listine preberejo. Z dodatnim dokaznim sklepom je sodišče toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni predloži finančne listine v zvezi s poslovnimi rezultati za leto 2012, 2013 in 2014 in podatke o delu tožnice dne 19. 5. 2014 in 17. 5. 2014, s podatki o evidentiranih urah dela tožnice dne 17. 5. 2014 med 8. in 10. uro in 19. 5. 2014 med 10. in 11. uro. Pooblaščenka tožene stranke je na obravnavi navajala, da bo glede na različne izpovedbe prič na naroku predložila konkretne podatke o opravljenih storitvah tožnice v času 17. 5. 2014 od 8. do 10. ure in 19. 5. 2014 v času od 10. do 11. ure in bo s tem tudi dokazala verodostojnost izjav posameznih prič. Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila prekludirana s predložitvijo dokazov. Prav tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je brez navedb in trditvene podlage tožene stranke zahtevalo predložitev dodatnih dokazov in sicer izpis iz programa H. glede skupnega prometa, ki ga je ustvarila tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, obdobju 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in v obdobju 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. Program H. je izdalo Ministrstvo za javno upravo, Direktorat I. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala, da se ji je promet na lokaciji A., v primerjavi s preteklimi poslovnimi leti, bistveno skrčil v letu 2014 in da se je bistveno zmanjšalo tudi število tehničnih pregledov in navedene podatke je podala v odgovoru na tožbo. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je izvedlo dokaze po uradni dolžnosti za ugotavljanje dejstev, ki jih tožena stranka ni navajala. Tožena stranka je torej že v odgovoru na tožbo navajala, da se je promet tožene stranke v primerjavi s prejšnjimi leti v letu 2014 na lokaciji v A. bistveno zmanjšal. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011 na delovnem mestu „referent III“ za nedoločen čas in da je tožnico tožena stranka obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 1. 9. 2014. Dne 2. 10. 2014 pa je direktor tožene stranke podal tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka med drugim navedla, da poslovni razlog temelji na prenehanju potreb po opravljanju določenega dela, da gre za utemeljen razlog - izgubo poslovnih partnerjev in zato tudi izgubo prometa ter da te okoliščine predstavljajo utemeljen razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pogodbo o zaposlitvi je mogoče odpovedati le, če je razlog za odpoved resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pod pogojem iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Obstoj poslovnega razloga mora dokazati delodajalec, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora biti podana v pisni obliki in v njej mora biti pisno obrazložen dejanski odpovedni razlog. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na strani delodajalca in so povezani z njegovim poslovanjem, organizacijo, tehnologijo, spremembami in težavami v zvezi s tem, s potrebo po racionalizaciji in modernizaciji dela, ne smejo pa biti povezani z osebo delavca ali biti v zvezi z ravnanjem in sposobnostim konkretnega delavca.

9. Tožnica je trdila, da ji tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč je bil razlog odpovedi, ker je naslovila na delodajalca zahtevo za odpravo mobinga in odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je v sodbi izpostavilo, da je bistvo tega spora presoja, ali je v konkretnem primeru v resnici bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ali pa je bil razlog za odpoved dejstvo, da je tožnica direktorja tožene stranke opozarjala na nepravilnosti pri izvajanju del v enoti v A. in vložila zahtevek za odpravo mobinga. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se ni opredelilo do trditev tožnice, da je bil izključno razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opozarjanje tožnice na kršitve delovnopravnih predpisov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno in logično obrazložilo, da tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razloga navedenega v 7. členu ZDR-1, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve tožnice, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in ker se sodišče ni opredelilo do odločilne okoliščine, da je tožena stranka tožnici izdala obvestilo o nameravani odpovedi isti dan, ko je prejela njeno zahtevo za odpravo mobinga in plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku, v točkah 28, 29, 30 obrazložitve sodbe, natančno pojasnilo svojo dokazno oceno, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga in ne fiktivnega razloga, kot to trdi tožnica. Sodišče je dokazno oceno podalo kritično, opredelilo se je do vseh dokazov, ki so sodišče prepričali, da je bil podan utemeljeni poslovni razlog, kot ga je tožena stranka zatrjevala že v odpovedi. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Neutemeljene so tudi obsežne pritožbene trditve tožnice, da zgolj upad prometa v smislu zmanjšanja prihodkov ali zmanjšanja dobička sam po sebi še ni zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožena stranka ni ničesar zatrjevala glede posledic upada prometa na delovni proces tožene stranke oziroma na organizacijo dela in sodišče v tej smeri tudi ni ugotovilo nobenega relevantnega dejstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi zakonitega zastopnika in prič F.F. ter G.G., bivšega nadrejenega delavca tožnice in poslovnih rezultatov tožene stranke v letu 2014 glede na leto 2013 pravilno zaključilo, da je tožena stranka izkazala upad prometa ter v posledici upada prometa potrebo za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu „referent III“ za eno delavko in prerazporeditev njenih nalog med ostale delavke na istem delovnem mestu. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo da za tako imenovan „individualni odpust“, ko je prenehala pogodba o zaposlitvi le tožnici, toženi stranki ni bilo potrebno upoštevati nobenih kriterijev za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Po mnenju tožnice je v sodbi izostala obrazložitev relevantnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih je sodišče prišlo do zaključka, da je zaradi reorganizacije bilo delo tožnice porazdeljeno med ostale delavke na istem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki (ekonomskega razloga in posledično organizacijskega razloga - zmanjšanje števila delavk na delovnem mestu referent III za eno delavko in porazdelitev njenega dela med ostale delavke na istem delovnem mestu). Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je obseg poslovanja tožene stranke v letu 2014 glede na leto 2013 in predhodna leta upadel in zato je tožena stranka izkazala, da je zaradi zmanjšanja prilivov reorganizirala delovni proces in zmanjšala število zaposlenih. Neutemeljeno pa se tožnica v pritožbi sklicuje, da bi morala tožena stranka predhodno zaradi upada prometa spremeniti način poslovanja, spremeniti čas obratovanja, vnesti nove tehnologije, spremeniti število delavcev v posamezni izmeni in šele če navedeni ukrepi ne bi bili učinkoviti, bi lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Dejstvo je, da se je zmanjšal obseg poslovanja tožene stranke, na kar se lahko delodajalec odzove na način, ki se mu zdi najbolj primeren, lahko tudi z odpuščanjem delavcev. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in delodajalcu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni potrebno posebej dokazovati. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se glede na sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 86/2012 z dne 4. 2. 2013) tudi ne zahteva formalna sprememba sistemizacije in ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba. Prav tako se v primeru reorganizacije delovnega procesa ne zahteva sprememba pogodb o zaposlitvi delavcev, ki poleg svojih delovnih nalog prevzamejo še dela delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 164. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88/ES pripada nadomestilo, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. To po stališču ustaljene sodne prakse pritožbenega in revizijskega sodišča pomeni, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestilo), če ne zahteva njegove izrabe, če obstoj nepredvidljivega vzroka ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust je torej bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v času odpovednega roka za izrabo letnega dopusta ni zaprosila, nasprotno direktor tožene stranke ji je izrecno odredil, da naj v okviru odpovednega roka izrabi redni letni dopust. Pisno pa ji letnega dopusta ni odredil, ker pri toženi stranki ni bila praksa, da bi delavcem dali dopustni list v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo nadomestila (odškodnine) za neizrabljen letni dopust. 13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njimi ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve.