Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem, ko je največji lastnik družbe opustil dolžnost, da bi bila s tožnikom kot direktorjem družbe ob vsakem vnovičnem imenovanju na funkcijo direktorja sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi, dal soglasje za dejanske obračune plač tožnika, kot ti izhajajo iz plačilnih list. Svoj zaključek je oprlo tudi na njegovo izpoved, ko je na vprašanje, ali ga ni zanimalo, kaj je pisalo v pogodbi, odgovoril, da dokler je bilo poslovanje družbe pozitivno, dokler so imeli delavci plače, je bilo vse v najlepšem redu. S tem je tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazana njegova volja, da je tožnik prejemal plačo v višini, ki je sedaj sporna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki VIII izreka (stroški postopka) delno spremeni tako, da se znesek 9.301,48 EUR zniža na znesek 9.077,49 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino ob upokojitvi v znesku 10.606,50 EUR bruto in po odvodu davka in prispevkov plačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 10.606,50 EUR neto in zahtevek za plačilo davkov in prispevkov (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati regrese za leta od 2011 do 2014 v neto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. za posamezno leto dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka). Višji tožbeni zahtevek, ki se glasi na obračun bruto zneska v višini 790,73 EUR za plačilo davka za leto 2011, 2012 in 2013 ter v višini 461,26 EUR za leto 2014, je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka).

Nadalje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v višini 9.925,86 EUR s pripadki (točka III izreka) ter tožbene zahtevke po nasprotni tožbi: - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 38.069,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne nastanka posameznih premoženjskih škod oziroma neupravičenih obogatitev, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila (točka IV izreka); - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 12.158,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne nastanka posameznih premoženjskih škod oziroma neupravičenih obogatitev, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila (točka V izreka); - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.054,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in z zapadlostjo, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila (točka VI izreka); - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.850,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka posameznih premoženjskih škod oziroma neupravičenih obogatitev, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila (točka VII izreka), ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 9.301,48 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe po tožbi in zavrnilni del sodbe po nasprotni tožbi se pritožuje tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek tožnika (tožene stranke po nasprotni tožbi) ter v celoti ugodi nasprotni tožbi, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi bil tožnik upravičen do izplačila odpravnine ob upokojitvi v višini, ki temelji na plači, ki naj bi jo prejemal v času pred prenehanjem delovnega razmerja. Med strankama ni prišlo do soglasja o povišanju plače tožnika, sodišče pa je o obstoju soglasja sklepalo na podlagi nelogične in neutemeljene ugotovitve, da naj do zvišanja tožnikove plače ne bi moglo priti po samovolji tožnika. Višina plače A.A. ne more vplivati na višino plače tožnika kot direktorja tožene stranke. Nelogičen je zaključek, da naj bi ji plačo zvišal B.B., ki kot eden od deležnikov družbe ni bil upravičen opravljati poslov za toženo stranko. Tudi, če je bil večinski lastnik poslovnih deležev, to ne pomeni, da bi imel pravico neposredno določati plače zaposlenih pri toženi stranki, vključno z A.A.. Neutemeljeno je tudi ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leta 2011, 2012, 2013 in 2014. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Ne strinja se z ugotovitvijo, da naj bi iz zneskov, ki jih je tožnik nakazal toženi stranki, izhajalo, da je šlo za poravnavo kasnejših dolgov do tožene stranke in zato naj ne bi prišlo do pretrganja zastaranja starejših obveznosti. Presoja je materialnopravno zmotna, saj višina posameznih zneskov nakazil v zvezi z računanjem vračil dolgov ni relevantna. V skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Način poravnavanja obveznosti tožeče do tožene stranke, kot ga zagovarja sodišče, bi bil možen zgolj v primeru, da bi dolžnik podal izjavo o vračunanju, katera bi določila drugačen način poravnavanja obveznosti od zgoraj navedenega. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da znesek 13.010,28 EUR ne predstavlja dolga tožnika do tožene stranke. Nekritično je sledilo navedbam tožnika in izpovedi C.C., da naj bi šlo za znesek, ki naj bi ga bila družba D. dolžna plačati tožniku in naj bi ga nato nakazala toženi stranki, ta pa v imenu tožnika naprej Zavarovalnici E., pri čemer naj ne bi bila tožena stranka v ničemer oškodovana. Glede zavrnitve zahtevka za povračilo škode, ki jo je tožnik povzročil z neuporabo službenega vozila, je sodišče v celoti verjelo neverodostojni izpovedi tožnika, da naj bi v letu 2013 vprašal B.B. kaj narediti s službenim avtomobilom, nakar naj bi mu ta dal navodila, ki jih je tožnik tudi upošteval. Sprašuje se, zakaj bi tožnik spraševal B.B., kaj naj stori, če je bil tožnik direktor tožene stranke in s tem pooblaščen in zadolžen za samostojno sprejemanje tovrstnih odločitev. Tožena stranka je dokazala, da je bila odločitev tožnika o neuporabi službenega vozila za službene poti neekonomična ter je toženi stranki povzročila škodo. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da zavrne zahtevek za odškodnino za škodo, nastalo zaradi brezplačne uporabe počitniškega stanovanja. Štelo je namreč, da je za uporabo stanovanja vedel B.B. ter iz tega sklepalo, da je za to vedela tudi tožena stranka, kar naj bi pomenilo, da naj bi se tožena stranka s tem strinjala. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da bi lahko B.B. kot večinski lastnik imel možnost določiti najemnino, česar pa ni storil. Dejstvo je, da je tožena stranka zaradi nedopustne brezplačne uporabe stanovanja ni mogla dati v odplačni najem. Tožnik je bil tisti, ki je moral skrbeti za izvedbo plačil vsem zaposlenim, vključno sebi. Pritožba opozarja na pristojnosti, ki jih ima poslovodja in skupščina d. o. o. po ZGD-1, zato meni, da bi lahko le skupščina odločila o pristojnostih, ki naj bi jih imel B.B.. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj naj bi sodišče neutemeljeno priznalo strošek nagrade v višini 600 točk za trajanje naroka 13. 6. 2018, pri čemer je narok trajal od 9.15 do 14.50 ure in bi lahko priznalo za ta narok v skladu s prvim odstavkom 6. člena OT zgolj strošek 500,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma, glede stroškov postopka, zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem je odločitev sodišča materialnopravno pravilna.

6. Zmotno je stališče pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine tožnikove plače, toženi stranki naložilo dokazovanje negativnih dejstev. Tožnik je namreč trdil, da je bila njegova plača določena v višini, ki je bila enaka plači A.A., ter za dokazovanje svojih trditev predlagal izvedbo dokazov, in sicer svoje zaslišanje, zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke F.F., prokurista in večinskega lastnika B.B., žene B.B. A.A., predlagal predložitev plačilnih list za tožnika in A.A. od tožene stranke, poizvedbe v računovodstvu G. d. o. o. in zaslišanje računovodkinje v tem računovodstvu H.H., ter tajnice tožene stranke I.I.. V kolikor je tožena stranke menila, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, bi morala predlagati svoje dokaze, ki bi ovrgli tožnikove dokaze. Zato je v tem smislu dokazno breme glede višine plače prešlo na toženo stranko. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede dogovorjene višine tožnikove plače in posledično pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odpravnine ob upokojitvi v višini dveh povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, prav tako pa tudi ugotovilo, da zaradi izplačila tožnikove plače v dogovorjeni višini, višji od tiste, ki sta jo stranki zapisali v pogodbi o zaposlitvi, toženi stranki ni nastala škoda.

7. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti glede obstoja temelja tožbenega zahtevka. Sodba je v tem delu obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je mogoče pritožbene navedbe razumeti kot nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi 21. 1. 2005 med strankama določena plača v višini 624.785,50 SIT oziroma 2.607,18 EUR. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da je tožnik za izračun odpravnine ob upokojitvi upošteval bruto plačo v višini 5.303,25 EUR, torej plačo, ki je višja plača od tiste, navedene v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 1. 2005; - da med pravdnima strankama po 21. 1. 2005 ni bila sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi; - da se tožnikova plača po višini ujema s plačo A.A. ter je bila že ob pričetku opravljanja funkcije direktorja tožene stranke določena v takšni višini; - da je bil takrat, ko je priča I.I. v pogodbo zapisala znesek 624.785,50 SIT, v bližini prisoten B.B., večinski lastnik tožene stranke in mož A.A.; - da družinska povezanost, ki je v tej zadevi pomemben pokazatelj dejanskih razmer, nakazuje, da je prokurist vedel za tožnikovo plačo za posamezen mesec; - da je tožnik tudi po upokojitvi A.A. maja 2011 prejemal plačo v približno enakem obsegu tudi naprej; - da je B.B. povedal J.J., tožnikovi partnerki, da mora imeti njegova žena plačo takšno kot tožnik, oziroma en evro višjo; - da tožnik ni prikrival svojih obračunanih in izplačanih plač; - da je tožena stranka ob sprejemu letnega poročila lahko odredila nadzor nad tožnikovim delom in pregledala znesek iz bilančnega izkaza glede plač.

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem, ko je B.B. kot največji lastnik družbe opustil dolžnost, da bi bila s tožnikom kot direktorjem družbe ob vsakem vnovičnem imenovanju na funkcijo direktorja sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi, dal soglasje za dejanske obračune plač tožnika, kot ti izhajajo iz plačilnih list. Svoj zaključek je oprlo tudi na njegovo izpoved, ko je na vprašanje, ali ga ni zanimalo, kaj je pisalo v pogodbi, odgovoril, da dokler je bilo poslovanje družbe pozitivno, dokler so imeli delavci plače, je bilo vse v najlepšem redu. S tem je tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazana njegova volja, da je tožnik prejemal plačo v višini, ki je sedaj sporna, tudi v obdobju od julija 2011 do januarja 2014, na katero se nanaša zahtevek po nasprotni tožbi za povračilo škode zaradi previsoko izplačane neto plače in prispevkov ter davkov. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je ugotovljena volja tožene stranke za pogodbeno razmerje tožnika nanašala prav na višino tožnikove plače, ki je bila višja od tiste določene v pogodbi o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo temelja za izplačilo tožnikove plače, prav tako pa zagovarja zmotno stališče, da plača A.A. ni relevantna za ugotovitev višine tožnikove plače. Predvsem glede na ugotovljeno dejstvo, da družinska povezanost nakazuje, da je prokurist in tudi večinski lastnik do 65 % B.B. vedel za višino tožnikove plače v posameznem mesecu, niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik v postopku ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da bi na skupščini družbe dosegel sklep o spremembi kateregakoli delavca tožene stranke. Glede na to, da bi bil na skupščini odločilen prav glas B.B., ki je vedel za višino tožnikove plače in s tem soglašal, tožniku ni mogoče očitati, da bi ravnal protipravno, niti da bi bila podana njegova krivda, zato niso podani elementi civilnega odškodninskega delikta po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št., 83/2001 in nasl.).

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti pobotnega ugovora iz naslova nevrnjenih posojil tožnika toženi stranki v višini 9.925,86 EUR. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi iz konto kartice št. ... izhajal dolg tožnika do tožene stranke iz naslova posojila v višini 13.010,28 EUR, vendar pa naj bi šlo pri tem zapisu, po izpovedi K.K., prokuristke računovodskega servisa G. d. o. o., ki je za toženo stranko izvajalo računovodske storitve, za znesek 13.010,28 EUR na dan 1. 1. 2007, ki naj bi nastal zaradi dogovora med tožnikom in družbo D. in toženo stranko, da bo D. ta denar nakazal toženi stranki, zato da bi potem tožnik poravnal neke svoje obveznosti. Podjetje D. je po izpovedi priče potrebovalo račun, ki ga je izdala tožena stranka, ko pa je nakazilo prispelo, se je ta račun, izdan pri toženi stranki, zaprl. Za tožnika so bila potem ta sredstva nakazana za poplačilo nekih njegovih obveznosti. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z imenovanjem sodnega izvedenca L.L., sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance. Na podlagi ugotovitev izvedenca glede posameznih vknjižb na zbirni kartici ... je zaključilo, da brez odpravnine ob upokojitvi v višini 4.063,00 EUR in brez regresov za letni dopust v višini 2.339,74 EUR, znaša razlika po kompenzaciji zneskov, ki jih tožena stranka vodi kot posojila tožniku, in zneskov, ki jih je tožnik vrnil, v višini 9.925,86 EUR. Ker se po ugotovitvi izvedenca pobotni ugovor, v katerem je zajet tudi znesek 13.010,28 EUR, nanaša na poslovni dogodek iz leta 2003, je sodišče po podaji ugovora zastaranja pravilno ugotovilo, da je ugovor utemeljen in terjatev zastarana, pri čemer je pravilno sklepalo, da tožnikovega podpisa na bilanci stanja za vsako posamezno poslovno leto ni mogoče šteti za priznanje dolga. Posledično je glede na potek petletnega roka za zastaranje terjatev po 346. členu OZ pravilno ugotovilo, da je pobotni ugovor v višini 9.925,86 EUR, ki je manjši od 13.010,28 EUR, v celoti neutemeljen. Glede na navedeno ni utemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje delna tožnikova plačila upoštevati v skladu s pravili o vračunavanju po drugem odstavku 287. člena OZ, ki določa, da se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, če ni dolžnikove izjave o vračunavanju.

11. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje po nasprotni tožbi glede zavrnitve zahtevka za plačilo škode zaradi neuporabe službenega vozila. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da mu je prav B.B. naročil, naj avto pusti v garaži, samo odjavi naj ga. Tožnik je tako tudi ravnal, ter poskrbel tudi za demontažo akumulatorja. Zato avtomobila nihče od zaposlenih ni več uporabljal. Glede na navedeno torej tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moral tožnik kot skrbni gospodarstvenik poskrbeti za to, da bi bil avtomobil v voznem stanju ter da bi ga tožnik uporabljal ter s tem zmanjševal stroške poslovanja tožene stranke oziroma s tem ne bi bilo več potrebe po plačevanju potnih stroškov oziroma kilometrine tožniku. Tudi v tem delu ne gre za prelaganje odgovornosti na družbenika oziroma večinskega lastnika s skupščine, kot to zmotno uveljavlja pritožba, saj je prav večinski lastnik, in navsezadnje tožnikov brat, katerega glas bi bil odločilen tudi na skupščini tožene stranke, če bi do nje prišlo, dal navodilo tožniku, kako naj ravna s službenim vozilom.

12. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo najemnine za službeno počitniško stanovanje v M. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka lastnica dveh počitniških stanovanj na N., in sicer enega v O., ki ga je brezplačno uporabljal večinski lastnik B.B., drugega pa v M., ki ga je uporabljal tožnik. Obe stanovanji sta se torej uporabljali brezplačno, tudi tisto, ki ga je uporabljal B.B., ob njegovi vednosti, da tožnik brezplačno uporablja drugo počitniško stanovanje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je novi direktor tožene stranke F.F., potem ko se je tožnik upokojil, tožniku stanovanje v M. tudi prodal. Glede na to ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi moral tožnik pridobiti odobritev skupščine tožene stranke, v kolikor je menil, da lahko brezplačno uporablja stanovanje, saj je bistveno, da je ves čas, ko je tožnik uporabljal stanovanje, za to vedel večinski lastnik ter s tem dejansko tudi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje omogočil tožniku takšno brezplačno uporabo. Zato tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da je imel možnost določiti najemnino, česar pa ni storil, ker ni dal stanovanja v odplačni najem. Glede na vse navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni trdila, da bi skupščina tožene stranke kadarkoli sprejela kakršenkoli sklep, ki bi ji naložil sprejemanje odločitev, ki jih je tožena stranka v predmetnem postopku izpostavila kot neustrezne, neekonomične in nezakonite. V predmetni zadevi gre za povezana sorodstvena razmerja, ko so stranke v postopku zadeve reševale na prijateljski način in vse imele tudi dejanske koristi od tega. Tako ni mogoče le od tožnika zahtevati, da le zanj veljajo stroga formalna pravila, ki za nasprotno stranko ne veljajo.

13. Pritožba pa utemeljeno glede stroškov postopka navaja, da so previsoko dosojeni stroški prisotnosti na naroku in stroški posveta s stranko. Stroški posveta s stranko so namreč zajeti že v nagradi za storitev. Prav tako pritožba opravilno opozarja, da je previsoko določena nagrada za trajanje naroka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava - Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 76/2015) znižalo stroške za 200 točk glede nagrade za posvet s stranko, za 100 točk po OT za trajanje naroka 13. 6. 2018, za 50 točk po OT za trajanje naroka 7. 12. 2018 in za 50 točk za trajanje naroka 21. 1. 2019, skupaj torej za 400 točk po OT. Glede na vrednost točke po OT (0,459 EUR) ter 22 % DDV, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo delno spremenilo tako, da je stroške znižalo za 223,99 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožniku namesto 9.301,48 EUR plačati znesek 9.077,49 EUR.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo glede odločitve o stroških postopka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso bili podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

15. Delni uspeh v pritožbenem postopku ni vplival na končni uspeh tožene stranke v pravdi, zato pritožbeno sodišče kljub delni ugoditvi pritožbi toženi stranki ni priznalo pritožbenih stroškov. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, saj ta vloga ni prispevala k boljši razjasnitvi stvari (154., 155. in 165. člen ZPP).