Jedro

Trditveno breme glede okoliščin zamude je bilo na pritožniku, ki tega bremena ni izpolnil, zato je bil njegov predlog utemeljeno zavrnjen. Za odločitev o tej pritožbi je zato nepomembno, ali upravni organ pritožniku ni mogel vročiti odločbe. Tudi sicer je ob teh navedbah v celoti spregledano, da odvetnik in oblastni organ s pritožnikom nista v vsebinsko enakem razmerju, zato težave organa pri vročanju odločbe same po sebi še ne utemeljujejo težav v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem.

Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in njenega odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s prepozno tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Upravne enote Tržič, št. 213-7/2018-13 (67) z dne 11. 9. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-2180/2018/10 (1323-01) z dne 10. 9. 2019).

2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da tožnik ni izkazal verjetnosti zatrjevanih okoliščin kot razloga za zamudo roka. Njegove navedbe, da se nahaja v tujini, da ni imel možnosti komuniciranja s pooblaščenem in da je za vložitev tožbe pooblaščenec potreboval njegovo novo pooblastilo, so pavšalne, zanje pa tudi ni predložil dokazov.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bil razlog za zamudo, ker pooblaščenec z njim ni mogel pravočasno vzpostaviti stika in dobiti pooblastila za vložitev tožbe. Glede tega sodišče prve stopnje ne more trditi, da dejstva niso izkazana kot verjetna, saj je na njih utemeljena tudi izpodbijana odločba. Če pa je sodišče pri odločanju izhajalo iz predpostavke, da mu nista znani ne vsebina izpodbijane odločbe ne vsebina tožbe, pa že to zadošča za presojo o napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Pojasnjuje še, da mu v tej zadevi niti organ ni mogel vročiti odločbe, neizpodbitno pa je tudi dejstvo, da biva v tujini, kar kaže na njegovo nedosegljivost. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona, ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Ustaljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. 1 Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti.

7. Izpodbijani sklep temelji na dvojnem očitku, in sicer da je pritožnik le pavšalno (torej nekonkretizirano) zatrjeval okoliščine, s katerimi je utemeljeval razlog za zamudo pri vložitvi tožbe, poleg tega pa za te trditve tudi ni predložil dokazov. Pritožnik prvemu niti ne nasprotuje, nepravilno pa je tudi njegovo stališče, da naj bi sodišče samo – brez strankinih navedb, le na podlagi vsebine tožbe in izpodbijane odločbe – ugotavljalo, kakšna je bila v času, ko je tekel rok za tožbo, možnost komunikacije med pritožnikom in odvetnikom, ki je bil sicer njegov pooblaščenec že v upravnem postopku. Trditveno breme glede okoliščin zamude je bilo namreč na pritožniku, ki tega bremena ni izpolnil, zato je bil njegov predlog utemeljeno zavrnjen. Za odločitev o tej pritožbi je zato nepomembno, ali upravni organ pritožniku ni mogel vročiti odločbe. Tudi sicer je ob teh navedbah v celoti spregledano, da odvetnik in oblastni organ s pritožnikom nista v vsebinsko enakem razmerju, zato težave organa pri vročanju odločbe same po sebi še ne utemeljujejo težav v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem. Odvetnik je namreč strankin zaupnik, saj ji v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, jo zastopa in zagovarja pred sodišči in drugimi državnimi organi (prvi odstavek 2. člena Zakona o odvetništvu, ZOdv) in mora varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka (prvi odstavek 6. člena istega zakona). Zaradi tega se upravičeno pričakuje, da udeleženca omenjenega mandatnega razmerja poskrbita za način, ki bo z namenom zagotavljanja učinkovitega varstva strankinih interesov v pravnih postopkih omogočal vzajemno izmenjavo informacij, ob sedanjem stanju informacijske tehnologije tudi v smislu listin, ne glede na to, kje se stranka trenutno nahaja. Zato velja, da neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in njenega odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo.2

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepe I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 308/2016 z dne 12. 4. 2017. 2 V tem smislu npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015.