Jedro

Nadalje nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje na obratovalne stroške priznalo DDV. Iz predloženih računov in Najemne pogodbe jasno izhaja, da se DDV ne obračunava oziroma je na računih označen z 0%, prav tako je navedeno, da DDV na podlagi 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni obračunan.

Pravdni stranki sta gospodarska subjekta oz. je tožena stranka bila še ob vložitvi predloga za izvršbo samostojna podjetnica, zato zanjo veljajo določbe o gospodarskih sporih iz 481. do 483. člena ZPP. Za zastaranje iz gospodarskih pogodb OZ v 349. členu določa triletni zastaralni rok in nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti enoletni zastaralni rok v skladu s 355. členom OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi:“ IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 232,23 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72481/2016 z dne 15. 7. 2016 vzdržalo v veljavi glede plačila zneska 7.833,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2016 dalje ter izvršilnih stroškov v znesku 91,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je v presežku glede plačila 848,50 EUR sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je zaradi delnega umika na plačilo 5.498,93 EUR postopek ustavilo in v IV. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 256,57 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje (I. in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo pravočasno predlaganih dokazov, v posledici slednjega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 3-letni zastaralni rok namesto 1-letnega v skladu s 355. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj tožeča stranka vtožuje plačilo obratovalnih stroškov in stroškov ogrevanja. Tožeča stranka namreč računov za obratovalne stroške in stroške ogrevanja ni izstavljala in vse do 7. 3. 2016 obratovalnih stroškov ni zaračunavala. V ta namen je tožena stranka predlagala zaslišanje stranke, sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni izvedlo. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno tožeči stranki priznalo DDV. Sicer pa zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev. V kolikor je dospelost odvisna od aktivnosti upnika, pa je le-ta pasiven, je potrebno uporabiti pravilo, da začne zastaranje teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. Tožeča stranka je bila dolžna mesečno izstavljati račune tudi za obratovalne stroške in ogrevanje. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na določbe OZ o neupravičeni obogatitvi. Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi, ki pooblaščencu tožene stranke s sedežem v Celju ni priznalo stroškov prihoda na sodišče, saj si tožena stranka ni bila dolžna poiskati pooblaščenca zgolj v Mariboru, ker ima sedež v Miklavžu na Dravskem polju. Sodišče prve stopnje je nadalje izdalo sodbo po pravilih, ki veljajo za gospodarske spore, in sicer iz zapisnika izhaja, da je sodišče odločilo, da bo v predmetni zadevi izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo, iz izpodbijane sodbe pa nikjer ne izhaja, da gre za sodbo s skrajšano obrazložitvijo, niti slednje ne izhaja iz pravnega pouka, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo in v kolikor bi sodišče prve stopnje štelo, da je pritožba prepozna, uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranki. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 23. 10. 2017 pooblaščenki tožene stranke vročena 8. 11. 2017. Tako je pritožba z dne 27. 11. 2017 glede na 125. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/2017), ki določa 30-dnevni rok za pritožbo, pravočasna.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje, saj je tožena stranka s tem dokazom dokazovala, da računov za obratovalne stroške in ogrevanje ni prejela, kar je za predmetni postopek povsem nerelevantno, saj je bila višina obratovalnih stroškov in stroškov za ogrevanje določena v sami pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Zamudne obresti pa tožeča stranka zahteva od 22. 3. 2016, ko je toženi stranki poslala zahtevek na plačilo neporavnanih obveznosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki v 6. členu Najemne pogodbe dogovorili, da tožena stranka plačuje mesečne obratovalne stroške v znesku 168,00 EUR in v kurilni sezoni od oktobra do aprila še stroške ogrevanja v znesku 105,00 EUR mesečno. Tožeča stranka je tožbo vložila dne 15. 7. 2016, zato ji tožena stranka dolguje prej navedene stroške od 15. 7. 2013 dalje, saj so terjatve izpred tega datuma zastarale, pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na triletni zastaralni rok v skladu s 349. členom OZ.

9. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Pravdni stranki sta gospodarska subjekta oz. je tožena stranka bila še ob vložitvi predloga za izvršbo samostojna podjetnica, zato zanjo veljajo določbe o gospodarskih sporih iz 481. do 483. člena ZPP. Za zastaranje iz gospodarskih pogodb OZ v 349. členu določa triletni zastaralni rok in nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti enoletni zastaralni rok v skladu s 355. členom OZ. Vrhovno sodišče je že v zadevi III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014 in III Ips 120/2015 z dne 7. 3. 2017 pojasnilo, da je namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ izenačiti pravni položaj etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravnikom, s tistimi etažnimi lastniki, ki plačilo za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju, vendar le za potrebe gospodinjstev in ne velja za poslovne prostore. Sodišče prve stopnje je tako v predmetni zadevi, v kateri je nesporno, da sta pravdni stranki gospodarska subjekta, oziroma da je najemno pogodbo tožena stranka z Republiko Slovenijo sklenila kot samostojna podjetnica, pravilno uporabilo 3-letni zastaralni rok.

10. Odločba VSRS II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008, na katero se sklicuje pritožba, v predmetni zadevi ni uporabna, saj je v njej vrhovno sodišče obravnavalo vprašanje zapadlosti terjatve, kljub neizdaji računa, zaradi upnikove pasivnosti. V predmetnem postopku pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so terjatve zapadle v plačilo mesečno in ne šele po izdaji računa in slednje pri uporabi triletnega zastaralnega roka tudi upoštevalo (11. točka obrazložitve).

11. Nadalje nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje na obratovalne stroške priznalo DDV. Iz predloženih računov in Najemne pogodbe jasno izhaja, da se DDV ne obračunava oziroma je na računih označen z 0%, prav tako je navedeno, da DDV na podlagi 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni obračunan.

12. Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe (360. člen ZPP) in pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo ter v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

K stroškom postopka:

13. Pravilno pritožba graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki pooblaščencu tožene stranke - odvetniku ni priznalo kilometrine za 2x prihod na sodišče in sicer dne 6. 9. 2017 in 23. 10. 2017. Tožena stranka je upravičena do potnih stroškov pooblaščenca na relaciji 2x Celje - Maribor - Celje (54 km x 0,37 EUR x 2) in sicer 2 x 48,75 EUR. Glede na že odmerjene stroške v 18. točki obrazložitve skupaj z 22% DDV in glede na 24,65% uspeh znašajo stroški tožene stranke 252,83 EUR.

14. Po medsebojnem pobotu priznanih pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 232,23 EUR, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem stroškovnem delu, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 142. členom in 155. členom ZPP).