Jedro

Zgolj dejstvo, da toženka, tudi če je račun oziroma opomin prejela, slednjemu ni nasprotovala, poslovnega razmerja ne potrjuje, prav tako tudi ne samoprijava davčnemu organu in plačilo davka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni toženki povrniti 2.509,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23241/2012 tudi v drugem in četrtem odstavku izreka in tožbeni zahtevek na plačilo zneska 216.190,00 EUR zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 8.357,94 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče spregledalo njene večkratne navedbe o seznanjenosti toženke, da bo oprema izdobavljena in montirana v njenem stanovanjskem objektu. Toženka je tudi telefonsko kontaktirala s tožnico ter potrdila naročilo in posledično izdobavo in montažo kasneje zaračunane opreme. Ker je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bila prodajalec opreme družba I., GmbH, ki je to prodala tožnici, slednja pa je bila v tej povezavi kupec, po logiki stvari družba I., GmbH, ni mogla biti hkrati prodajalec opreme tudi toženki. Tak prodajalec bi lahko bila zgolj tožnica. Sodišče je nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki naj bi temeljil na sklenjenih pravnih poslih iz 459. in 619. člena OZ. Če tožnica ne bi bila prepričana, da je upravičena do izstavitve računa in prejema plačila, računa ne bi prijavila v obračun davka na dodatno vrednost ter plačala 36.797,70 EUR. Naročilo je bilo posredovano družbi I., GmbH, v njenem imenu pa je poslovodja J. J. tožnico zaprosil, da v posel vstopi kot kupec opreme, ki jo bo nato v svojem imenu in za svoj račun prodala toženki. Ker je imela tožnica odlične poslovne odnose tako z družbo S., njeno hčerinsko družbo I., GmbH, kakor tudi z I. Z., je v posel vstopila. Vse izdobavljene artikle je po kataloških številkah naročila in izbrala toženka. Tožnica je toženki zagotovila asortiman, ki je bil izdobavljen in dan v uporabo. Na kvaliteto materiala in storitev toženka pripomb ni imela, prav tako ni ugovarjala računu. Tožnica je predlagala ogled objekta, pri čemer vztraja, saj takšna oprema predstavlja pritiklino zgradbe. V pošiljki z 21. 4. 2009 je bil opomin k plačilu zapadlih obveznosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo navedbe tožnice o seznanjenosti toženke z dobavo in montažo opreme v njenem stanovanjskem objektu ter o telefonskem stiku s tožnico. Sodišče je korektno povzelo vse trditve tožnice, vendar pa je po izvedenem dokazu z zaslišanjem J. J., poslovodje družbe I., GmbH, ki ga je kot ključno pričo v zvezi z izvajanjem posla predlagala prav tožnica, ocenilo, da njihove resničnosti ni izkazala. Sledilo je namreč izpovedi omenjene priče, da je bilo blago naročeno družbi I., GmbH, pri čemer naročila ni opravila toženka. Glede preostalih modalitet posla, na podlagi katerih se je blago prefakturiralo, tožnica dodatnih navedb ni podala kljub podrobno opravljenem materialnoprocesnem vodstvu. Njene trditve, pri katerih vztraja v pritožbi, da plačilo terja na podlagi mešane kupne in podjemne pogodbe, v postopku niso bile izkazane, saj med strankama tovrstna pogodba ni bila sklenjena, dejanskih okoliščin posla pa tožnica očitno namenoma noče razkriti. Tudi predložena listinska dokumentacija namreč ne vsebuje naročila z 31. 1. 2006, na katerega se sklicuje, prav tako ne popisa blaga in storitev, iz predloženih dobavnic ni razviden naziv naročnika niti cena dobavljenega blaga. Zgolj dejstvo, da toženka, tudi če je račun oziroma opomin prejela, slednjemu ni nasprotovala, poslovnega razmerja ne potrjuje, prav tako tudi ne samoprijava davčnemu organu in plačilo davka.

6. Podlago za plačilo dobavljene in vgrajene opreme bi lahko predstavljale določbe o neupravičeni obogatitvi toženke. Vendar slednja ni več lastnica objekta, v katerega naj bi bila oprema vgrajena, tožnica pa drugih konkretnih trditev o dejanski višini obogatitve (npr. glede dosežene višje cene ob prodaji stanovanjske hiše zaradi vgrajenega prestižnega ...) ni podala. V pritožbi tudi ne graja ugotovitve sodišča, ki je sledilo izpovedi priče J. J., da je bila njena dejanska vloga zgolj v prefakturiranju posla, za kar je v celoti prejela plačilo.

7. Glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave vloge, povečane za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, in davek na dodano vrednost. Skupni pritožbeni stroški toženke znašajo 2.509,30 EUR in jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.