Jedro

Iz Pogodbe ne izhaja, da sta pravdni stranki obveznost toženke, da plača opravljeno delo, vezali na izpolnitev namena toženke, ki je bil v tem, kot navaja pritožnica, da kredit dobi. Prav tako pritožnica ne navaja, da bi bila skladno s Pogodbo tožnica upravičena do plačila za svoje delo le pod pogojem, če bi pravilno izpolnila svoje obveznosti do določnega roka. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker namena toženke ni upoštevalo, zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21978/2017-2 z dne 20. 3. 2017 vzdržalo v veljavi prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka) in odločilo, da mora toženka povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 715,24 EUR s pripadki (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, (1) da sta pravdni stranki 22. 2. 2016 sklenili Pogodbo o sodelovanju 1/2016 (v nadaljevanju: Pogodba, A2), (2) da sta se s to Pogodbo dogovorili, da bo tožnica (a) svetovala pri pripravi investicijskega projekta, finančne konstrukcije in seznama primernih zavarovanj, (b) pripravila spisek vseh dokumentov in pojasnil, (c) koordinirala zbiranje, (d) pregledala potrebno dokumentacijo ter (e) sodelovala pri oddaji vloge za financiranje in vloge za garancije (2. člen Pogodbe), (3) da tožnici za opravljeno delo v primeru pozitivnih sklepov za financiranje in za garancijo, pripada nagrada v višini 5.000,00 EUR (8. člen Pogodbe), (4) da je končni izdelek oddana vloga za financiranje in oddana vloga za odobritev garancije (7. člen Pogodbe), (5) da na prvem javnem razpisu za garancije Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere toženka ni bila uspešna, (6) da pa je nato Slovenski podjetniški sklad septembra 2016 toženki odobril garancijo Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere v višini 750.000,00 EUR, (7) da je toženka prejela obvestilo o odobritvi kredita in garancijo Sklada za bančne kredite s subvencijo obrestne mere (21. točka obrazložitve) in med drugim (8) da je toženka tožnici 12. 10. 2016 nakazala 2.500,00 EUR ter (9) da svoje trditve, da sta se stranki ustno dogovorili, da toženka namesto s pogodbo dogovorjenih 5.000,00 EUR tožnici plača le 2.500,00 EUR, ni dokazala (16. - 20. točka obrazložitve).

3. Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, pri čemer je tožnica dogovorjeno delo opravila toženka pa je od dogovorjenega plačila tožnici poravnala le polovico tega zneska.

**Pritožba toženke in odgovor tožnice**

4. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

**Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti**

6. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je sodišče ta spor vodilo po določbah postopka za spore majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V pritožbenem postopku je tako odločbo mogoče izpodbijati le iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker torej pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik proti takim odločbam ne more uveljavljati, je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje.

7. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

**K odločitvi o pritožbi**

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

10. Kot rečeno, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vendar pa s pritožbenim zatrjevanjem, (1) da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnica izpolnila vse svoje obveznosti iz Pogodbe ter (2) da je zato, ker je sodišče verjelo le tožnici, napačno presodilo, da ustnega dogovora o tem, da bo toženka s plačilom zneska 2.500,00 EUR poravnala vse svoje obveznosti, uveljavlja prav pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga pa, kot je pojasnjeno zgoraj, ne more uspeti. Zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Ker so pritožbene navedbe, da je opravljeno delo imelo napake, zaradi katerih toženka ni pravočasno dobila garancije od Slovenskega podjetniškega sklada, ostale na abstraktni ravni, pritožnica niti s temi navedbami ne more biti uspešna.

11. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, se je v 8. členu Pogodbe toženka zavezala, da bo v primeru (1) izdaje pozitivnega sklepa o odobritvi financiranja in (2) pozitivnega sklepa o odobritvi garancije v primeru, ko bo za veljavnost sklepa o odobritvi financiranja potreben pozitivni sklep o odobritvi garancije, tožnici za opravljene storitve plačevala nagrado za uspešnost v višini 5.000,00 EUR. Tožnica pa ima, kot izhaja iz 9. člena pravico toženki izstaviti račun _po izdaji_ (1) pozitivnega sklepa o odobritvi financiranja in (2) pozitivnega sklepa o odobritvi v 8. členu omenjene garancije.

12. Pritožnica navaja, da ji je Slovenski podjetniški sklad garancijo odobril šele septembra 2016 in da jo je bil pred tem s sklepom z dne 20. 7. 2016 zavrnil, zaradi česar so se pri toženki najmanj za tri mesece zavlekli vsi postopki s pridobivanjem kredita, posledično pa ni mogla izpolniti odložnih pogojev, _ki jih je banka določila za pridobitev kredita_. S to navedbo ni nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka obvestilo o odobritvi kredita prejela, pa tudi garancijo (21. točka obrazložitve). To pa pomeni, da sta oba pogoja, ki sta jih pogodbeni stranki določili v 8. členu Pogodbe za nastop plačilne obveznosti toženke, nastopila. Iz Pogodbe pa ne izhaja, da sta pravdni stranki obveznost toženke, da plača opravljeno delo, vezali na izpolnitev _namena_ toženke, ki je bil v tem, kot navaja pritožnica, da kredit dobi. Prav tako pritožnica ne navaja, da bi bila skladno s Pogodbo tožnica upravičena do plačila za svoje delo le pod pogojem, če bi pravilno izpolnila svoje obveznosti _do določnega roka_. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker namena toženke ni upoštevalo, zmotno uporabilo materialno pravo.

13. Iz gornjih razlogov je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz (drugega odstavka 350. člena ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

14. Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. V tej vlogi je namreč tožnica v glavnem le ponovila navedbe pred sodiščem prve stopnje, s tem pa ni prav nič doprinesla k odgovoru na pritožbo. Zato je odločitev o tem, da tudi ona nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, oprta na določila prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona.