Jedro

Premoženje pravne osebe, kot izhaja iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, lahko sestavljajo tudi terjatve. Kratkoročne poslovne terjatve v skladu z računovodskimi pravili predstavljajo sredstva pravne osebe, ki so praviloma izterljiva v krajšem obdobju (do enega leta).

Naloga stranke v postopku odločanja o taksni oprostitvi je ravno v izkazu odsotnosti sredstev, ki bi stranki omogočala plačilo sodne takse brez ogrožanja njene dejavnosti. V ta namen mora zato pojasniti premoženjske razmere, vendar konkretizirano in z zadostno mero skrbnosti ter jih nenazadnje tudi dokazati, česar pa tožeči stranki, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, v tem postopku ni uspelo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predloga tožeče stranke za oprostitev in odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrneta (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) in da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso v znesku 6.525,00 EUR, v enkratnem znesku, in sicer v roku, ki bo naveden v plačilnem nalogu, ki bo izdan po pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper citirano odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo. V njej je navedla, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni upoštevalo, da je sicer lastnica 4 sončnih elektrarn, a so sončne elektrarne v celoti zastavljene bankam in zarubljene v izvršilnih postopkih, kar pomeni, da je dolžniku prepovedan promet z njimi oziroma da pritožnica z njimi ne more razpolagati. Prav tako je opozorila, da so njene nepremičnine obremenjene, in sicer preko njihove vrednosti ter da je zoper tožečo stranko sproženih več kot 50 izvršilnih postopkov, pri čemer višina terjatev upnikov nekajkrat presega vrednost nepremičnin. Tožeča stranka še navaja, da bi tožeča stranka sicer teoretično nepremičnine lahko prostovoljno odsvojila, vendar bi vsak kupec želel nepremičnine pridobiti proste vseh bremen, poleg tega pa sredstev ne bi plačal tožeči stranki, ampak hipotekarnim upnikom. Vse to po mnenju tožeče stranke pomeni, da nikakor ne more priti do sredstev, s katerimi bi plačala sodno takso, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Izpodbijani sklep je torej napačen, zaradi česar ga je po njenih navedbah potrebno razveljaviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih (prvi odstavek 12.b člena ZST-1).

5. Presoja utemeljenosti predloga za taksno oprostitev je odvisna predvsem od trditev predlagatelja, sodišče pa ugotavlja položaj predlagatelja na podlagi predloženih in tudi pridobljenih podatkov. V postopku odločanja o plačilu sodne takse se namreč smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke (tretji odstavek 1. člena ZST-1), torej v primeru pravdnega postopka oziroma gospodarskega spora Zakon o pravdnem postopku – ZPP. Smiselna uporaba 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze v oporo svojim zahtevkom pomeni, da mora stranka v primeru, kakršen je tudi obravnavani, že v postopku pred sodiščem prve stopnje podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog za taksno oprostitev. Glede na dikcijo tretjega odstavka 11. člena ZST-1 mora torej konkretno zatrjevati in dokazati dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Ker gre v tem okviru tudi za negativna dejstva, pritožnica s pritožbeno trditvijo, da „je napačno stališče (prvostopenjskega sodišča), da tožeča stranka ni dokazala, da takse ne more plačati takoj, saj gre za negativno dejstvo, ki ga ne more dokazovati“, zato ne more uspeti. Naloga stranke v postopku odločanja o taksni oprostitvi je ravno v izkazu odsotnosti sredstev, ki bi stranki omogočala plačilo sodne takse brez ogrožanja njene dejavnosti. V ta namen mora zato pojasniti premoženjske razmere, vendar konkretizirano in z zadostno mero skrbnosti ter jih nenazadnje tudi dokazati, česar pa tožeči stranki, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, v tem postopku ni uspelo.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ne drži, da je tožeča stranka na dan 31. 12. 2019 razpolagala z nekaj več kot 9.000,00 EUR denarnih sredstev, saj je njen transakcijski račun neprekinjeno blokiran že od sredine leta 2018, in da tudi, če bi ta sredstva takrat dejansko imela, jih sedaj nesporno nima več. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri svoji odločitvi, ki jo je sprejelo na dan 5. 10. 2020, upoštevalo stanje na dan 31. 12. 2019. Pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke je pravilno vpogledalo v zadnje javno objavljeno letno poročilo ter na podlagi podatkov v bilanci stanja na dan 31. 12. 2019 tudi pravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka denarna sredstva v višini 9.423,94 EUR. Pri tem je potrebno poudariti, da blokada transakcijskega računa ne odraža nujno plačilne sposobnosti imetnika tega računa. Drugih, še ažurnejših podatkov, ki iz letnega poročila niso razvidni, tožeča stranka v svoji trditveni in dokazni podlagi predloga za taksno oprostitev ni ponudila. Da teh sredstev tožeča stranka nima več, je tožeča stranka prvič izpostavila šele v obravnavani pritožbi, kar je prepozno, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Poleg tega pa so te trditve tudi povsem nespecificirane.

7. Drugih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, in sicer da iz bilance stanja izhaja, da je imela tožeča stranka v letu 2019 kratkoročna sredstva v višini 2.634.879,79 EUR, od tega za 1.026.668,96 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev ter da iz podatkov izkaza poslovnega izida v obdobju med 1. 1. in 31. 12. 2019 izhaja, da je imela čistega prihodka od prodaje v višini 831.617,63 EUR, pritožnica v okviru pritožbe ne izpodbija. Zato ji ni mogoče slediti niti v nadaljnji pritožbeni navedbi, da dejansko nima nobenega neobremenjenega premoženja in da nikakor ne more priti do sredstev, s katerimi bi plačala odmerjeno sodno takso. Že na podlagi citiranih ugotovitev je mogoče zaključiti, da tožeča stranka premoženje ima. Premoženje pravne osebe, kot izhaja iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, namreč lahko sestavljajo tudi terjatve. Kratkoročne poslovne terjatve v skladu z računovodskimi pravili predstavljajo sredstva pravne osebe, ki so praviloma izterljiva v krajšem obdobju (do enega leta).

8. Glede na obstoj sredstev v obliki kratkoročnih poslovnih terjatev lahko sodišče ugodi predlogu tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse le, če slednja izkaže, da sredstev ne more zagotoviti (npr. terjatev ne more izterjati) oziroma jih ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožeča stranka pa v predlogu za taksno oprostitev, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo dne 25. 9. 2020, ni podala nobenih trditev o kratkoročnih sredstvih niti ni pojasnila, ali je kratkoročne poslovne terjatve v višini 1.026.668,96 EUR izterjala, kaj je s prejetimi sredstvi storila oziroma ali jih je porabila in zakaj teh sredstev ne more nameniti za poplačilo sodne takse1. Pavšalno je navedla le, da nima nobenih prostih denarnih sredstev oziroma da v vmesnem času (tj. med začasno ustavitvijo blokad zaradi protikoronskih ukrepov od aprila do junija 2020) ni pridobila nobenih denarnih sredstev, s katerimi bi lahko prosto razpolagala, kar pa (kot je že bilo predhodno obrazloženo) ni dovolj. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki pravilno pojasnilo, da v predlogu ni trdila, da ne more unovčiti katere od teh naložb (pri čemer je imelo v mislih kratkoročna sredstva, saj to izhaja iz njegove siceršnje obrazložitve) in da prav tako ni predložila dokazov o tem, da naj bi bile te naložbe brez vrednosti (prim. 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9. V nasprotju s pritožbenimi očitki prvostopenjsko sodišče v zvezi s premoženjem, ki ga tožeča stranka lahko unovči, torej ni navedlo zgolj nepremičnin. O tem, da lahko tožeča stranka poravna svojo taksno obveznost, je sklepalo že na podlagi ugotovljenega obstoja kratkoročnih poslovnih terjatev in denarnih sredstev in s takšnim njegovim zaključkom2 se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tudi če je torej res, kar v zvezi s svojim nepremičnim premoženjem, katerega vrednost je prvostopenjsko sodišče ocenilo na več kot 2.038.746,00 EUR (posplošene tržne vrednosti posameznih nepremičnin je sodišče prve stopnje povzelo iz portala Prostor, ki ga upravlja GURS), prvič šele v pritožbi trdi tožnica, in sicer da vsota vseh hipotek (s katerimi so tudi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča te nepremičnine obremenjene) nekajkrat presega celotno vrednost nepremičnin in da bi se zato sredstva od prodaje plačala hipotekarnim upnikom in ne tožeči stranki, spremembe ali razveljavitve izpodbijanega sklepa ne more doseči. 10. Končno pa pritožnica oprostitve in odloga plačila sodne takse v višini 6.525,00 EUR v tem pritožbenem postopku ne more doseči niti s trditvami o tem, da so 4 njene sončne elektrarne v celoti zastavljene bankam za najeta posojila in tudi zarubljene v izvršilnih postopkih. Sodišče prve stopnje pri obravnavi njenega predloga namreč ni ugotovilo, da bi te lahko prodala in z izkupičkom poplačala dolžno sodno takso. Pojasnilo je zgolj, da razen tega, da naj sodišče vpogleda v javno evidenco zastavnih pravic na premičninah, v zvezi z elektrarnami ni ponudila nobenih dokazov, da pa teh podatkov ni pridobivalo, ker je že na podlagi drugih podatkov presodilo, da predloga za oprostitev in odlog plačila sodne takse nista utemeljena. Ker pritožbeno sodišče z navedenim po vsem povedanem v celoti soglaša, so zato navedbe pritožnice v zvezi s tem irelevantne.

11. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi z 366. členom ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena v zvezi z 366. členom ZPP).

1 Če je predlagatelj v svojih izkazih ovrednotil določena sredstva kot kratkoročna, mora to sodišču izkazati (dokazno podpreti), da pravzaprav ne gre za taka sredstva in da jih ni mogoče unovčiti v tem času. 2 Pa tudi s presojo drugih ugotovljenih dejstev glede likvidnostnega, finančnega in premoženjskega stanja tožeče stranke.