Jedro

Določilo 92. člena OZ, v skladu s katerim pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 2.378,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2006 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 865,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je štelo posojilno pogodbo z dne 2.6.2006 za obligacijo, ki je bila sklenjena pod prisilo in grožnjo. Zato je napačno zaključilo, da je šlo pri tožencu za napako volje in da je omenjena pogodba izpodbojna. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila, ki se nanašajo na ugotovitev ničnosti pogodb, in sicer 86. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ). V postopku je bilo namreč dokazano, da je tožnik v nasprotju s prisilnimi predpisi ter moralnimi načeli prisilil toženca, da se je podpisal pod omenjeno pogodbo. Ocenjuje, da gre za klasičen primer nične pogodbe, saj zoper tožnika v zvezi s tem teče kazenski postopek. Razmerju, ki temelji na kaznivem dejanju, pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Opozarja, da mora sodišče na ničnost pravnih poslov paziti po uradni dolžnosti, tudi če se stranke na ničnost ne sklicujejo. Ravnanje pogodbenih oziroma pravdnih strank je zato potrebno presojati s stališča kršitve prisilnih predpisov in nemoralnosti. Zaradi intenzivnosti nasilja pri sklenitvi pogodbe toženec svoje volje sploh ni mogel izraziti, zato gre za neobstoječ pravni posel. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve dejanskega stanja. Tako je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma se ni opredelilo do nasprotujočih si trditev oziroma izpovedb tožnika v kazenskem in v tem postopku. Ker sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene, niti ni ovrednotilo dokazov, je s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno navaja, da na ničnost pogodbe pazi sodišče po uradni dolžnosti, tudi če se stranke v postopku na ničnost ne sklicujejo (glej 92. člen OZ). Vendar pa navedeno ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Stranke morajo namreč v pravdnem postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08, – v nadaljevanju ZPP). Če nobena stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Določilo 92. člena OZ, v skladu s katerim pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Sodišče tako ne more preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 938/2008 in II Ips 348/2009).

Glede na trditveno podlago toženca, da je podpisal sporno posojilno pogodbo z dne 2.6.2006 (na podlagi katere zahteva tožnik plačilo vtoževanega denarnega zneska) v strahu zaradi tožnikove resne grožnje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec zatrjeval (le) napako volje pri sklenitvi sporne pogodbe v smislu 45. člena OZ. Zaradi napake volje pri sklenitvi pogodbe pa je pogodba izpodbojna in ne nična, kar izrecno določa 94. člen OZ. V skladu s 1. odstavkom 86. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožba, je namreč pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Pritožbene navedbe o tem, da toženec ob sklenitvi pogodbe zaradi intenzivnosti nasilja sploh ni mogel izraziti volje, zaradi česar naj bi bila sporna pogodba nična, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Kot že povedano, je toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je sporno pogodbo podpisal v strahu zaradi tožnikovih groženj, da bo o toženčevih telefonskih klicih na vroče linije seznanil njegovo ženo, da bodo prijatelji poskrbeli, da bo z njim obračunano, in da bo uničeno njegovo premoženje. O tem, da bi bila intenzivnost nasilja tolikšna, da toženec sploh ne bi imel nikakršne volje za sklenitev posla, iz trditev toženca, ki jih je podal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, niti iz njegove izpovedbe, ne izhaja. Samo v primeru, da gre za tako močno nasilje, da stranka s svojo voljo sploh ne more sodelovati pri sklenitvi posla (npr. če ena stranka drugi stranki s silo vodi roko in jo z njeno roko podpiše) gre za neobstoječ posel, ker ni nobene volje ene od pogodbenih strank (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 4095/2007 in Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, 1. knjiga, str. 338). Le v takem primeru pogodba ne bi bila sklenjena in je ne bi bilo treba izpodbijati. Zgolj dejstvo, da zoper tožnika teče kazenski postopek v zvezi z zatrjevanimi grožnjami ob sklepanju sporne pogodbe, pa glede na že obrazloženo še ne pomeni, da je pogodba nična, kot si to razlaga pritožba.

Ker toženec tako ni zatrjeval dejstev, zaradi katerih bi bila posojilna pogodba z dne 2.6.2006 lahko nična, in ker v zvezi z zatrjevanimi razlogi za izpodbojnost pogodbe ni zahteval razveljavitve te pogodbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 277/2002 in Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, str. 529 in nasl.), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pogodba z dne 2.6.2006 veljavna in zavezujoča ter da je zato toženec dolžan plačati tožniku vtoževani znesek posojila.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izdelalo dokazne ocene, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da le-te, kot to izhaja iz že obrazloženega, tudi ni bilo dolžno narediti. Toženec je namreč priznal, da je podpisal sporno pogodbo, na podlagi katere dolguje tožniku vtoževani znesek. Ker pa ni (z nasprotno tožbo) zahteval razveljavitve te pogodbe, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati resničnosti njegovih trditev o tožnikovih grožnjah. Tudi sicer pa bi bila dejstva, na katera opozarja pritožba, in sicer kje je ob podpisovanju pogodbe sedel tožnik in kje toženec, s kakšnim pisalom je bil napisan datum na pogodbi, kdo je prinesel papir in pisalo, ali sta se pravdni stranki pred podpisom pogodbe poznali 14 dni ali en mesec, ipd, za odločitev v tej zadevi nepomembna.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).