Jedro

Pritožbene navedbe o tem, da so bili sestanki, ki se jih je moral udeleževati tožnik, vedno vsebinske narave, kar naj bi se skladno s sodno prakso štelo kot delo, niso bistvene. Kot že obrazloženo, je toženka dokazala, da je tožniku na predmetni misiji zagotovila trideset dni tedenskega počitka. To potrjujejo izpoved priče A.A., evidence tedenskega počitka in dnevni razporedi dela. Iz izpovedbe priče A.A., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izhaja, da, ko je imel tožnik prost dan, je bil prost vseh delovnih obveznosti, tudi na sestankih mu ni bilo potrebno prisostvovati. Ker se torej tožnik na proste dni ni rabil udeleževati sestankov, je za ta spor povsem nepomembno, kakšni so bili ti sestanki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 3.748,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2018 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni povrniti toženki stroške postopka v znesku 981,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje ob enakem dejanskem stanju, le bolj konkretiziranem, kot v prvem sojenju, odločilo povsem drugače. Sodišču prve stopnje očita, da se je oprlo zgolj na izpoved ene priče – A.A., katerega izjave je napačno povzelo in jih ni primerjalo z drugimi dokazi. V zvezi z omenjeno pričo poudarja, da tožniku ni bil neposredno nadrejena oseba in da ni poznal tožnikovega vsakodnevnega dela. Zato je možno, da priča A.A. sploh ni vedel, da je nadrejeni tožniku dal kako navodilo, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A. Opozarja, da iz pisnih izjav italijanskih pripadnikov, ki so bili nadrejeni tožniku, izhaja, da tožnik nikoli ni bil prost. Te izjave so skladne z navedbami tožnika in izpovedbo priče B.B. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ga je bolj prepričala izpovedba priče A.A. Navaja še, da so bili sestanki, ki se jih je moral udeleževati, vedno vsebinske narave, ter da so bile evidence narejene vnaprej. Poudarja, da je delo opravljal vsak dan, dnevno je bil razpoložljiv oziroma dosegljiv. Prostega dne ni bilo. Tožnikovo delo se po razlagah Sodišča EU šteje kot delovni čas.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSloSV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) odločalo o odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka tožnika na mednarodni vojaški misiji KFOR na Kosovu v času od 21. 4. 2017 do 30. 10. 2017, na kateri je opravljal naloge v Taktično operativnem centru (TOC).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Zaključilo je, da je bilo tožniku omogočeno trideset dni tedenskega počitka (tožnik pa zahteva odškodnino za štiriindvajset neizkoriščenih dni tedenskega počitka). Toženka je po oceni sodišča prve stopnje dokazala, da je bil tožnik navedenih trideset dni prost vseh delovnih obveznosti, medtem ko tožnik ni dokazal, da je na te dni opravljal delovne naloge. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa navaja kot sledi.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka – pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbeni podlagi in vsem relevantnim ugovorom toženke, zato ne gre za sodbo presenečenja. Bistveno je torej, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na pravno podlago, ki je stranki v postopku ne bi zatrjevali ali je ob zadostni skrbnosti ne bi mogli predvideti.

9. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe, ker naj bi bila brez ustrezne obrazložitve, ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi bila po mnenju tožnika podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta pritožbeni očitek je predvsem nekonkretiziran, saj tožnik v pritožbi sploh ne navaja, kateri del katere konkretne listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo. S pritožbenim očitkom o protispisnosti tožnik v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

11. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved priče A.A., ki je naj ne bi primerjalo z drugi dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izpoved priče A.A. ocenilo kot verodostojno, v nasprotju z izpovedbama priče B.B. in tožnika, pri čemer je tudi ustrezno pojasnilo zakaj (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Med drugim je obrazložilo, da je izpoved priče A.A. skladna z listinskimi dokazi, in sicer evidencami tedenskega počitka pripadnikov (B6 - B8) in dnevnimi razporedi – koledarjem (B9, B10), iz česar vse izhaja, da je toženka tožniku zagotavljala tedenski počitek. Pri tem ni bistvena pritožbena navedba, da so bile evidence pripravljene vnaprej, saj so skladne z dnevnimi razporedi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, da je bil priča A.A. tožniku (le) posredno nadrejen, zato ne drži pritožbeni očitek, da naj to iz sodbe ne bi bilo razvidno. Vendar pa navedeno dejstvo še ne pomeni, da priča A.A. ni poznal tožnikovega dela, kot poizkuša to prikazati tožnik. Priča A.A. je namreč večkrat izpovedal, da bi bil seznanjen, če bi moral tožnik opravljati delovne obveznosti na predvidene proste dni, saj je bil priča tisti, ki je dajal povelja tožniku neposredno nadrejenima italijanskima pripadnikoma, skupaj so pripravili mesečni načrt in nič se ni zgodilo brez vednosti priče. Pritožbeno sklicevanje na izpoved priče A.A., da priča ne izključuje, da je tožnikov neposredno nadrejeni dal tožniku kakšno navodilo, za katerega priča A.A. ni vedel, je vzeto iz konteksta celotne izpovedi priče. Kot rečeno, iz celotne izpovedi priče A.A. izhaja, da če bi do česa takšnega prišlo, bi bil priča o tem seznanjen, saj se nič ni zgodilo brez njegove vednosti.

12. Iz pisnih izjav prič – tožnikovih neposredno nadrejenih italijanskih pripadnikov C.C. in D.D. ne izhaja izrecno, kar trdi pritožba, da tožnik na obravnavani misiji nikoli ni bil prost, ker je bilo potrebno stalno opravljati določena dela. Iz navedenih skoraj identičnih in zelo splošnih izjav prič izhaja, da tožnik nikoli ni bil odsoten z dela ter da se je delo izvajalo tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih ter da nikoli ni bilo prostega dne. Glede na takšni splošni izjavi je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo konkretni, natančni in skladni izpovedbi priče A.A., ki je bil nadrejen omenjenima italijanskima pripadnikoma (in ki je tudi pojasnil drugačno gledanje italijanskih pripadnikov na tedenski počitek), ter evidencam tedenskega počitka in dnevnim razporedom dela, iz katerih izhaja, da je toženka tožniku omogočila trideset dni tedenskega počitka. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da naj bi bile navedene pisne izjave tožniku nadrejenih italijanskih pripadnikov neverodostojne, ker osebe, ki so jih podale, ne poznajo slovenskega prava. To je namreč stališče toženke, kar jasno izhaja iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Pritožbene navedbe o tem, da so bili sestanki, ki se jih je moral udeleževati tožnik, vedno vsebinske narave, kar naj bi se skladno s sodno prakso štelo kot delo, niso bistvene. Kot že obrazloženo, je toženka dokazala, da je tožniku na predmetni misiji zagotovila trideset dni tedenskega počitka. To potrjujejo izpoved priče A.A., evidence tedenskega počitka in dnevni razporedi dela. Iz izpovedbe priče A.A., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izhaja, da, ko je imel tožnik prost dan, je bil prost vseh delovnih obveznosti, tudi na sestankih mu ni bilo potrebno prisostvovati. Ker se torej tožnik na proste dni ni rabil udeleževati sestankov, je za ta spor povsem nepomembno, kakšni so bili ti sestanki.

14. Ne drži pritožbena navedba, da so vse nadrejene priče izpovedale, da je moral biti tožnik vsak dan razpoložljiv oziroma dosegljiv in da je delal vsak dan. Od tožniku nadrejenih oseb je sodišče zaslišalo le pričo A.A. (nadrejena italijanska pripadnika C.C. in D.D. sta podala le že omenjeni zelo splošni pisni izjavi prič). Kot že večkrat povedano, pa iz izpovedbe priče A.A. nikakor ne izhaja, da je tožnik delal vsak dan. Ravno nasprotno. Iz izpovedbe priče A.A. jasno izhaja, da je toženka tožniku zagotavljala predpisan tedenski počitek, pri čemer tožnik na proste dni tudi ni rabil biti telefonsko dosegljiv. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik na proste dni ni opravljal prav nobenih delovnih nalog, so pritožbene navedbe, da se tožnikovo delo po razlagah Sodišča EU šteje kot delovni čas (ki jih pritožba tudi sicer ne konkretizira), neutemeljene.

15. Ker torej niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).