Jedro

Pravdno sodišče je vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. To pomeni, da pravdno sodišče ne more ugotoviti, da je izključno oškodovanec prispeval k nastanku škode, ni pa nobene ovire, da ugotovi soprispevek oškodovanca vse tja do 99 %.

Četudi je tožnik pri tem, ko je ponoči na kolesu razvažal časopise, res brez dovoljenja toženca prečkal njegovo zemljišče, to ni ravnanje, ki bi prispevalo k nastanku škode, ki jo je utrpel zaradi njegovega napada. Toženec bi lastno varnost, varnost članov svoje družine in premoženja lahko zavaroval drugače kot z neposrednim napadom na tožnika, ki toženca ni ne fizično ne verbalno izzval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno tako spremeni, da je toženec dolžan tožniku poleg že prisojenega zneska odškodnine plačati še 3.120,00 EUR ter dodatnih 627,67 EUR stroškov pravdnega postopka, vse z obrestmi, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 460,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka roka za prostovoljno plačilo obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku plača 4.680,00 EUR odškodnine in 959,97 EUR stroškov pravdnega postopka, oboje z zamudnimi obrestmi. V preostalem je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi in njeni pravočasni dopolnitvi navaja, da k škodnemu dogodku ni prispeval 40 %. Sodišče je spregledalo, da je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen, pravdno sodišče pa je na obsodbo vezano. Vezanost pomeni, da sodba pravdnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami iz podlage za izdajo kazenske obsodbe, zato toženec ne more uveljavljati ugovorov, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno oziroma da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze. Izpodbijana odločitev pomeni, da je šlo skoraj za silobran, kar je pravno nepravilno, sodišče pa je poseglo v kazensko sodbo. Nadalje navaja, da se toženec ni počutil ogroženega in se ni bal zase in za svojo družino, sicer bi se zaprl v hišo in poklical policijo. V nadaljevanju podrobneje opisuje dejanske okoliščine škodnega dogodka ter navaja, da bi lahko toženec poklical policijo ali zahteval prepoved vznemirjanja, ne pa napadel raznašalca časopisov, pri čemer je napad trajal dlje časa, tako da o pomoti toženca ne more biti govora. Očita še nepravilno uporabo materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter izpostavlja, da mu ni mogoče pripisati nobenega soprispevka, saj niti verbalno ni izzval toženca. Sodbo izpodbija tudi glede višine, saj bi mu iz naslova telesnih bolečin šlo vsaj 5.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa vseh 1.000,00 EUR. Glede stroškov dodaja, da sodišče ni upoštevalo stroškov za izvedenca. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v pritožbi nedopustno širi svojo trditveno podlago z navedbo novih dejstev, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Navedbe, ki presegajo pravočasno podano trditveno podlago (prvi odstavek II. točke tožbe – list. št. 2, V. točke prve pripravljalne vloge – list. št. 20 in navedbe z naroka), so zlasti naslednje: kako je bil tožnik oblečen, da je imel naglavno lučko, da je močno deževalo, čigava je nepremičnina ter kakšna so razmerja med prejemniki časopisa in tožencem ter kdo je pred tožnikom raznašal časopis.

6. Dejanska podstat obravnavanega primera, ki izhaja iz nespornih dejstev, dejstev iz kazenske obsodilne sodbe ter dejstev, izhajajočih iz dokaznega postopka na prvi stopnji, je naslednja: * tožnik je sredi noči, ob 2h ponoči, raznašal časopise, pri čemer je prečkal tudi posestvo toženca; * toženec je tožnika iz zasede, v temi, napadel, zaradi česar je tožnik padel s kolesa, kolo pa nanj, nakar ga je toženec še vedno udarjal po glavi in obrazu, tako da je tožnik utrpel udarnino v predelu glave in obraza, nateg vratnih mišic in delno izpuljenje osmega zoba spodaj levo; * toženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe; * toženec je tožnika napadel, ker se je počutil ogroženega, prav tako njegova družina, upoštevajoč, da so se nekaj dni pred škodnim dogodkom v bližini dogajala kazniva dejanja; * pot, preko katere je tožnik kot raznašalec nosil časopis, ni bila edina možna za dostop do nabiralnikov.

7. Tožnik nima prav, ko razlaga, v kakšnem obsegu kazenska obsodilna sodba veže pravdno sodišče. Pravdno sodišče je namreč vezano le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. To pomeni, da pravdno sodišče ne more ugotoviti, da je izključno oškodovanec prispeval k nastanku škode, ni pa nobene ovire, da ugotovi soprispevek oškodovanca vse tja do 99 %. Toda pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede soprispevka tožnika v obravnavanem primeru. Tega namreč ni. Čeprav se je toženec čutil ogroženega ter je branil svoje posestvo in svojo družino in kljub dejstvu, da je tožnik prečkal njegovo posestvo ob 2h ponoči, je bil njegov napad na tožnika nepotreben. Ni mogoče sprejeti razlogovanja sodišča prve stopnje, da je posest in lastno ogroženost v opisanih dejanskih okoliščinah mogoče braniti z neposrednim napadom na tistega, za kogar napadalec meni, da neupravičeno hodi okoli hiše, upoštevajoč tudi okoliščine, da so se nekaj dni prej v bližini dogajala kazniva dejanja tatvine. Povedano drugače: četudi je tožnik res brez dovoljenja toženca prečkal njegovo zemljišče, to ni ravnanje, ki bi kakorkoli pravno odločilno prispevalo k nastanku škode. Tega ne spremeni niti dejstvo, da bi tožnik za dostavo časopisa lahko uporabil drugo pot. Toženec bi lastno varnost, varnost članov svoje družine in premoženja namreč očitno lahko zavaroval drugače kot z neposrednim napadom na tožnika, ki toženca ni ne fizično ne verbalno izzval. Pritožbeno sodišče glede na povedano ocenjuje, da toženec 100 % odgovarja za škodo, nastalo tožniku, saj slednji k njenemu nastanku ni soprispeval. 8. Neutemeljeno pa tožnik graja odločitev glede višine prisojene odškodnine. Vse, v razlogih izpodbijane sodbe opisane telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, ne dopuščajo prisoditve višje odškodnine od te, ki jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje (4.000,00). Pritožnikove zahteve nimajo opore v sodni praksi v tovrstnih primerih. Primerna je tudi odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 800,00 EUR, saj izguba zoba ne predstavlja ne estetske posledice niti ni prizadeta funkcija grizenja in žvečenja, le občasne bolečine (ob spremembi vremena) tožnik čuti na mestu izpuljenega zoba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je celotna prisojena odškodnina v višini 7.800,00 EUR primerna in pravična denarna odškodnina (353. člen ZPP).

9. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s petim odstavkom 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 3.120,00 EUR (tj. za 40 %, za kolikor je odmerjeno odškodnino zaradi napačno upoštevanega soprispevka znižalo sodišče prve stopnje).

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ne drži pritožbena navedba, da izvedenina ni bila upoštevana. Tožnik je priglasil 1.846,10 EUR, vključno z izvedenino (list. št. 73), od tega zneska pa so bili odmerjeni stroški. Ker je tožnikov uspeh po odločitvi pritožbenega sodišča višji (86 %), mora toženec tožniku povrniti dodatnih 627,67 EUR. V pritožbenem postopku je tožnik uspel z 72 %, zato mu je toženec dolžan povrniti 460,00 EUR odvetniških stroškov (72 % od 639,28 EUR – za sestavo pritožbe in materialne stroške, povečano za 22 % DDV, plačila sodne takse pa je tožnik oproščen).