Jedro

Že iz opisa objektov, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, in fotografij, ki jih je v upravni spis priložil tožnik, je očitno, da primarni namen postavitve predmetnih objektov ni v krmljenju živine v času, ko primanjkuje paše, in med prezimovanjem živali na pašnikih, ampak v postavitvi sončne elektrarne. Tudi če predmetni objekti, namenjeni sončni elektrarni, istočasno služijo krmljenju in zaščiti živali pred vremenskimi vplivi, to ne pomeni, da gre za objekte z namembnostjo, kot jo predpis predpisuje za krmišča. Da sončna elektrarna spada med manj zahtevne objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 556/4 k.o. ..., in sicer šestih samostojnih kovinskih paličnih konstrukcij s stebrom tlorisnega presega 45 cm x 45 cm, višine pribl. 3,5 m ter platojem na vrhu s sončnimi celicami površine pribl. 6,0 m x 4,7 m in ene samostojne kovinske palične konstrukcije s stebrom tlorisnega presega 45 cm x 45 cm, višine 3 m, s konkavno ploščo na vrhu dolžine 3,5 m in širine 2,2 m (merjeno v loku). Naložila ji je, da mora TO GRADNJO v roku 90 dni od vročitve te odločbe odstraniti (1. točka) izreka, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekte so bile na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (2. točka), poleg tega pa še odločeno, da v tem postopku ni bilo ugotovljenih posebnih stroškov (4. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da je odločba takse prosta (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je pooblaščenka tožnice na zaslišanju dne 20. 2. 2013 izjavila, da je tožnica edini investitor predmetnih objektov – sončne elektrarne in da za njih ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, saj meni, da je elektrarna postavljena na enostavnih kmetijsko gospodarskih objektih - krmiščih, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Pri tem se je sklicevala na točko g) 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Navedla je, da bodo v zimskem času objekti služili za krmljenje divjih živali, poleti pa za napajanje domačih živali in kot zaščita pred soncem. Na strehi krmišča so montirani fotovoltaični moduli, s pomočjo katerih se proizvaja električna energija, ki je priklopljena na glavni objekt stanovanjske hiše na sosednji parceli 554/7 k.o. ... Pravico graditi je izkazala z najemno pogodbo z dne 29. 7. 2010. Kasneje je poslala še novo najemno pogodbo z dne 1. 9. 2011, v kateri namen oddaje najema ni več določen.

Ugotovitev toženke, da gre za sončno elektrarno in ne za krmišče, temelji na najemni pogodbi, iz katere izhaja, da je bil prvenstven namen investitorice izgradnja sončne elektrarne in ne krmišč, pa tudi iz konstitucije objektov. Sam objekt, brez fotovoltaičnih panelov, ne ustreza definiciji krmišča, ker nima strehe, konstrukcije s konkavno ploščo s podpornim stebrom pa ni mogoče opredeliti kot krmišče. Upravni organ druge stopnje je odpravil 2. točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestil z novo ter dodal novo 7. točko, ki se glasi, da mora tožnica takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nelegalno gradnjo iz 1. točke izreka te odločbe. V nadomeščeni 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je izpustil prepovedi, ki bi kakorkoli omejevale lastnika predmetnega zemljišča. V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Pritrdil je ugotovitvi toženke, da obravnavani objekti ne ustrezajo definiciji krmišč. Pri tem se je skliceval na konstrukcijo spornih objektov, iz katere je razvidno, da gre za gradnjo sončne elektrarne, pod katero je bilo kasneje nameščeno seno in dodano še leseno držalo. Pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da so na nosilnem stebru nameščeno fotovoltaični paneli, sicer pa sporni objekti nimajo nobene strehe. Ker ni osnovnega objekta, tudi ni mogoče govoriti o investicijskih vzdrževalnih delih. Prav tako ni mogoče govoriti, da gre za integrirano streho, saj je iz fotografij jasno razvidno, da gre izključno za fotovoltaične module. Pri tem se sklicuje na lokacijsko dokumentacijo z dne 2. 8. 2010, ki je bila pridobljena za gradnjo fotovoltaične sončne elektrarne. Ugotavlja še, da tudi če bi dejansko šlo za krmišče, ni izpolnjen pogoj za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 6. člena Uredbe. V obravnavanem primeru gre za gradnjo v varovalnih pasovih javne poti JP 623190 in daljnovoda, zato bi bilo pred kakršnokoli gradnjo treba pridobiti tudi soglasje upravljalca. To je potrebno tudi po sedaj veljavni uredbi. Ugotavlja, da je bila tožnica z ugotovitvami inšpekcijskih ogledov seznanjena, da je bila zaslišana in da je podala pisno pojasnilo, zato njena prisotnost na inšpekcijskem ogledu ne bi mogla spremeniti ničesar.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre za objekt, ki tpo višini, površini, konstrukciji in namenu ustreza krmišču kot enostavnemu objektu. Zgolj ugotovitev, da se za streho uporabljajo fotovoltaične celice, ne more spremeniti dejstva, da gre za krmišče. Noben predpis ne prepoveduje, da enostaven objekt ne bi smel imeti strehe iz fotovoltaičnih panelov. Tožnica pa je tudi jasno izjavila, da je imela in še ima namen postaviti tudi sončno elektrarno iz lastne proizvodnje, vendar za kaj takšnega še nima pogojev, zato je zaenkrat postavila le krmišča, na katerih je montirana streha iz fotovoltaičnih panelov. Izpodbijana odločba nima razumnih razlogov, zakaj streha krmišča ne bi smela biti iz fotovoltaičnih panelov. Dvomi tudi, ali je toženka odločbo res izdala 8. 3. 2013, saj jo je prejela šele 25. 3. 2013, potem ko je že veljala spremenjena uredba. Zato meni, da je toženka uporabila napačno materialno pravo. Tudi drugostopenjski upravni organ ni odgovoril, zakaj nosilni steber ne bi bila primerna konstrukcija za krmišče in zakaj fotovoltaični paneli ne bi mogli služiti za streho krmišča. Tožnici pa tudi ni jasno, zakaj v konkretnem primeru ne gre za investicijska vzdrževalna dela. Da bi morala tožeča stranka pridobiti ustrezna soglasja za postavitev enostavnega objekta v varovalnem pasu, inšpektor v postopku ni omenjal, niti ni pozval tožnice naj jih predloži. S tem je kršil postopek. Postopek pa je bil kršen tudi, ker je inšpektor brez vabljenja opravil ogled njenih objektov in tako onemogočil, da bi se izrekla neposredno na kraju samem in določene zadeve pojasnila in pokazala inšpektorju. Predlaga odpravo odločbe upravnega organa prve stopnje v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločitev upravnemu organu prve stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Izjema je določena le za gradnjo enostavnih objektov (tretji odstavek 3. člena ZGO-1, po spremembi ZGO-1B prvi odstavek 3.a člena istega zakona). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru take gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da tožnica za gradnjo obravnavanih objektov ni pridobila gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali predmetna gradnja predstavlja gradnjo krmišč, kot zatrjuje tožnica, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ali gradnjo sončne elektrarne, kot je ugotovila toženka, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje je bila izdana 8. 3. 2013, torej v času veljavnosti Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba), zato je toženka v skladu z načelom zakonitosti (prvi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) materialno pravo pravilno uporabila, ko je odločala na njeni podlagi.

Navedena Uredba krmišče uvršča med pomožne kmetijsko - gozdarske objekte, ki so enostavni objekti. V točki g 16. člena Uredbe je določeno, da je krmišče na vse strani odprt prostor brez posebej utrjenih tal in z lahko montažno streho na opornikih, ki je namenjen krmljenju živine v času, ko primanjkuje paše, in med prezimovanjem živali na pašnikih, če je njegova tlorisna površina največ 30 m2 in višina najvišje točke 4 m, merjeno od najnižje povprečne točke terena, če je streha objekta hkrati strop nad prostorom.

Že iz opisa objektov, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, in fotografij, ki jih je v upravni spis priložil tožnik, je očitno, da primarni namen postavitve predmetnih objektov ni v krmljenju živine v času, ko primanjkuje paše, in med prezimovanjem živali na pašnikih, ampak v postavitvi sončne elektrarne. Navedeno izhaja tudi iz listin v spisu, na katere se sklicuje toženka, in sicer lokacijske informacije z dne 2. 8. 2010 in najemne pogodbe z dne 29. 7. 2010. Ta naj bi bila sicer po navedbah tožnice neveljavna, zakaj naj bi bila neveljavna, pa ne navede. Samo dejstvo, da je tožnica v spis priložila še drugo (neožigosano) najemno pogodbo, datirano z dnem 1. 9. 2011, neveljavnosti najemne pogodbe z dne 29. 7. 2010 ne dokazuje, saj iz nje ne izhaja, da bi nadomeščala najemno pogodbo z dne 29. 7. 2010. Iz upravnega spisa pa je razvidno tudi, da je pri Javni agenciji RS za energijo v teku postopek za dodelitev deklaracije za sončno elektrarno v lasti tožnice, ki se nahaja na predmetnem zemljišču in ki ima priključek na javno distribucijsko omrežje. Tožnica pa tudi sama v tožbi navaja, da ima namen postaviti sončno elektrarno, vendar zaenkrat za to še ne izpolnjuje pogojev. Tudi če predmetni objekti, namenjeni sončni elektrarni, istočasno služijo krmljenju in zaščiti živali pred vremenskimi vplivi, to ne pomeni, da gre za objekte z namembnostjo, kot jo Uredba predpisuje za krmišča. Da sončna elektrarna spada med manj zahtevne objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ni sporno.

Ker, kot rečeno, v obravnavanem primeru ne gre za krmišča, tudi ne more iti za investicijsko vzdrževalna dela na njih.

Glede na za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno, ali je tožnica za gradnjo v varovalnih pasovih pridobila soglasja upravljalcev in ali so bila v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva pri upravnemu organu druge stopnje kršena pravila postopka.

Ker iz zakona ne izhaja, da bi moral biti inšpekcijski zavezanec navzoč pri ogledu, pravila postopka niso bila kršena, ker je inšpektor opravil ogled brez navzočnosti tožnice. Tožnica pa ne ugovarja ugotovitvi toženke, da je bila z ugotovitvami inšpekcijskih ogledov seznanjena, bila pa je tudi zaslišana in je dala pisna pojasnila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.