Jedro

Revizija, ki jo je vložila tožnica sama in pri tem ni niti zatrjevala niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je nedovoljena in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je iz izpodbijanim sklepom revizijo tožeče stranke z dne 1. 9. 2012, zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z izdanim sklepom bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 14., 22., 23., 25. in 153. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da revizijo posreduje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. V pritožbi navaja povsem enako kot v že predhodno vloženi pritožbi zoper sklep z dne 14. 5. 2012 (razen dela pod točko A2). Navaja, da je interpretacija 3. odstavka 86. člena ZPP ne samo nepravilna, ampak tudi nezakonita, protiustavna in pravno nevzdržna. Citirani člen bi bilo mogoče razlagati na vsaj dva načina. 3. odstavek 86. člena ZPP je potrebno brati v kontekstu celotnega 86. člena ZPP in upoštevati njegovo logično povezavo s 1. odstavkom. Stranki z ničemer ne prepoveduje opravljati pravdnih dejanj brez pooblaščenca, ampak samo pogojuje, da mora biti pooblaščenec, če se ga stranka odloči v postopku uporabiti, odvetnik. Navedeno dodatno potrjuje določba 1. odstavka 91. člena ZPP, ki sodišče pooblašča, da sme zavreči izredno pravno sredstvo, kadar je tako sredstvo vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne pooblašča pa sodišča, da bi le-to lahko zavrglo pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama. Iz dikcije 1. odstavka 91. člena ZPP, ki ga je potrebno upoštevati v povezavi s 3. odstavkom 86. člena ZPP, je jasno razvidno, da zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izrednega pravnega sredstva strank v postopku mimo pooblaščenca. Vztraja, da je naziranje sodišča prve stopnje nesmiselno, neutemeljeno in ne le brez kakršne koli podlage v zakonu, ampak celo v nasprotju z njim oziroma s tistimi njegovimi določbami, ki so v vsebinski in logični povezavi z določilom, na katerega se sodišče sklicuje. Nadalje meni, da je sodišče prišlo v nasprotje ne le z zakonom, ampak tudi samo s seboj. V 6. točki obrazložitve ugotavlja, da revizije ni moč vložiti po pooblaščencu, ki nima statusa odvetnika, a ker je pritožnica revizijo vložila sama osebno in torej ne po pooblaščencu, je vprašanje, ali ima neobstoječi pooblaščenec status odvetnika ali ne, brezpredmetno. Tako zapisana 6. točka izključuje le možnost vložitve revizije po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne izključuje pa možnosti vložitve revizije s strani stranke same. Tako naziranje bi bilo po mnenju tožeče edino pravilno in v skladu z zakonom, a je hkrati v očitnem nasprotju tako s 5. točko obrazložitve, posledica pa je v nasprotju tudi s samim izrekom sklepa. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonom in ustavnimi načeli revizijo stranke zavrglo. Sklep izpolnjuje tudi znake bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. točko 70. člena zakona, saj je sklep izdala sodnica, ki je vodila postopek že na prvi stopnji in bi morala biti zato iz postopka izločena. Čeprav ZPP v 1. odstavku 374. člena sodišče prve stopnje pooblašča, da zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo, s tem za odločanje o tem ne pooblašča tistega sodnika, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji. Naziranje sodišča je tudi v neskladju z ustavo. Kršene so določbe 14., 22., 23., 153. člena Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pritožbo presodilo v mejah pritožbenih razlogov ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev zakona ter določb Ustave RS.

Pravna podlaga za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju revizije, je podana izključno v 1. odstavku 374. člena v zvezi z 3. odstavkom 86. člena ZPP. V tej določbi lahko stranka v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Sama ali po zakonitem zastopniku, jih lahko pravno veljavno opravi le, če ima pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena zakona). Če tega ne izkaže sodišče revizijo na podlagi 1. odstavka 374. člena ZPP, zavrže. V konkretnem primeru je revizijo vložila stranka sama, ni pa zatrjevala, niti dokazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je z izpodbijanim sklepom uveljavljeno izredno pravno sredstvo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 220/2012 z dne 14. 6. 2012 v skladu s 1. odstavkom 374. člena ZPP, že iz tega razloga, kot nedovoljeno sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Citirana določba 86. člena ZPP stranki z ničemer ne prepoveduje opravljati pravdnih dejanj brez pooblaščenca, edino s čemer ji pogojuje je to, da mora stranka imeti opravljen pravniški državni izpit. S tem, kar pritožba tudi pravilno navaja, je jasno razvidno, da zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izrednega pravdnega sredstva v postopku mimo pooblaščenca, pač pa se za vložitev revizije, bodisi, da jo vloži pooblaščenec ali sama stranka, zahteva ustrezna pravna kvalifikacija. Pomanjkanje pravne kvalifikacije stranke oziroma zakonitega zastopnika (če ga stranka ima), ima v postopku za revizijo značaj procesne predpostavke. Sodišče na obstoj te procesne predpostavke pazi po uradni dolžnosti. Če ni izpolnjena, sodišče revizijo skladno z določbo 374. člena ZPP, zavrže. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da zaradi zahteve po izpolnjeni ustrezni pravni kvalifikaciji v postopku revizije, niso kršena ustavna načela, kot so pravno varstvo, enakost pred zakonom, dostopnost in drugo, ki jih ponovno navaja tožnica. Zahtevana pravna kvalifikacija zagotavlja ustrezno strokovno postopanje udeležencev v postopku, s čimer pa ni onemogočeno zagotavljanje vseh z Ustavo določenih pravic, tudi ne dostopnosti in pravnega varstva, še zlasti z uvedbo brezplačne pravne pomoči po zakonu o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami).

Glede na vse obrazloženo se bo tožnica sama odločila, ali bo tudi v bodoče vlagala izredna pravna sredstva brez pooblaščenca, ali s pooblaščencem. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče tožnico potisnilo v položaj, v katerem ne more vložiti pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 86. člena ZPP.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.