Jedro

Dogovor zakoncev, po katerem en zakonec prejme od drugega stvari, ki dotlej niso bile del skupnega premoženja, ima naravo izplačila deleža na skupnem premoženju v nadomestnih stvareh in ni v nasprotju s specialnimi določbami ZZZDR.

Upoštevanje temeljnih načel obligacijskih razmerij - predvsem pravil o dolžnosti izpolnitve obveznosti, o načelu vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti in o dispozitivni naravi zakonskih določb - ne narekuje, da bi se določba 124. člena ZOR o upnikovi pravici do razdrtja pogodbe razlagala v korist pogodbi nezvestega dolžnika, temveč v korist upnika.

Poravnalna ponudba pravdne stranke je procesno razpolaganje, usmerjeno na prizadevanje, da bi se pravda končala s poravnavo (namesto s sodbo) - in ne brezpogojno razpolaganje z lastnimi pravicami in obveznostmi v materialnopravnem razmerju. Zato poravnalna ponudba ni upoštevna za presojo ravnanja toženca - dolžnika v materialnopravnem razmerju.

Izrek

Reviziji se ugodi in se: 1) spremenita sodbi druge in prve stopnje glede odločitve o tožničinem tožbenem zahtevku iz točke I.1. sodbe prve stopnje, tako da se razsodi: "Sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga dne 6.1.1992 sklenila tožnica A. B. in F. B., se razveže;" 2) razveljavita sodbi druge in prve stopnje glede odločitve o tožničinem tožbenem zahtevku iz točke I.2. sodbe prve stopnje ter glede odločitve o pravdnih stroških - in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Spor v pravdni zadevi, v kateri revizijsko sodišče odloča o tožničini reviziji proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, se je začel s tožbo, ki jo je 3.5.1993 vložila tožnica proti svojemu bivšemu možu (njun zakon je bil razvezan aprila 1992 v pravdi po moževi tožbi). Z njo je zahtevala razvezo sporazuma o delitvi skupnega premoženja, ki ga je z njim sklenila 6.1.1992 (v nadaljevanju: sporna pogodba), in ugotovitev skupnega premoženja, pridobljenega v zakonski zvezi.

Prvotni toženec je med pravdo novembra 1993 umrl, nakar so vstopili v pravdo kot toženci: prva toženka - vdova prvotnega toženca, ml. druga toženka - hči prve toženke in prvotnega toženca (rojena po očetovi smrti) in tretji toženec - sin tožnice in prvotnega toženca. Obe toženki sta zoper tožnico vložili nasprotno tožbo z oznako predmeta spora: zaradi ugotovitve veljavnosti sporazuma in sprejema izpolnitve. Pravdi po tožbi in po nasprotni tožbi sta bili obravnavani skupaj. Vendar odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe, ki sta bila pravnomočno zavrnjena, ni predmet revizijskega odločanja po tožničini reviziji. Zato se revizijsko sodišče z njo ne bo ukvarjalo. V pravdni zadevi po tožničini tožbi je bilo že pred obravnavano sodbo pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica med pravdo določila kot primarni zahtevek in s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti sporne pogodbe - in sicer je bil ta zahtevek pravnomočno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo o preostalih dveh zahtevkih iz tožbe - o zahtevku za razvezo sporne pogodbe (zaradi neizpolnitve obveznosti prvotnega toženca) in o zahtevku za ugotovitev predmetov skupnega premoženja ter deležev tožnice in prvotnega toženca na njem. Oba zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnica ni imela pravice razdreti sporno pogodbo, ne da bi dala prvotnemu tožencu dodatni rok za izpolnitev neizpolnjenih obveznosti. Za razdrtje sporne pogodbe brez dodatnega roka ni bilo podlage niti v 125. niti v 127. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnica je neupravičeno odklonila podpis prodajne pogodbe, s katero bi prešel v njeno last dogovorjeni avto. Neupravičeno je tudi zavrnila ponudbo za solastninski delež 40/100 na gostinskem lokalu, potem ko je s sprejemom ključev lokala in nastopom posesti privolila v to nadomestno izpolnitev, kar jo je zavezovalo k podpisu ponujenega dodatka k sporni pogodbi, s katerim bi prvotni toženec prenesel nanjo lastninsko pravico na poslovnem prostoru in izpolnil tudi to obveznost. Tožnica je kršila svojo sodelovalno dolžnost in je zato prišla v upniško zamudo (prvi odstavek 325. člena ZOR). Vse druge obveznosti iz sporne pogodbe so bile izpolnjene. Glede na tako odločitev o zahtevku za razvezo sporne pogodbe (točka I.1. sodbe) je sodišče prve stopnje seveda zavrnilo tudi tožničin zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem (točka I.2. sodbe).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo (med drugim) zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (tudi) v obeh točkah (I.1. in I.2.), ki vsebujeta odločitev o tožničinih (preostalih) zahtevkih. Sprejelo je kot pravilne in popolne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritrdilo pa tudi njegovim pravnim razlogom. Kar zadeva v revizijskem postopku najpomembnejše vprašanje, ali je prvotni toženec izpolnil obveznost, da izroči tožnici poslovni prostor za gostinsko dejavnost, je na pritožbo odgovorilo: "Tožnica je že pred iztekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala S. privolila v njegov prevzem in tudi nastopila posest poslovnega prostora. S tem je konkludentno privolila v nadomestno izpolnitev, ki je bila predvidena v 1. odstavku IV.

točke sporazuma. Pravni prednik tožencev ji je nato ponudil solastninski delež štirideset stotink, s poravnalno ponudbo pa celo izključno lastnino na tem lokalu, a tožnica nič od tega ni hotela sprejeti." Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo v dveh revizijskih vlogah. Obe sta bili pravočasni, zato je bilo treba obravnavati tako prvo, ki jo je vložil tožničin pooblaščenec, kakor drugo, ki jo je vložila tožnica sama. V obeh revizijskih vlogah se tožeča stranka ukvarja le z odločitvijo o njenih tožbenih zahtevkih (v drugi vlogi tudi s formalno omejitvijo izpodbijanja na ta del sodbe), uveljavlja pa revizijske razloge iz vseh treh točk prvega odstavka 385. člena ZPP/77 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP/99 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP/99. Bistvena vsebina prve revizijske vloge je naslednja: Odločitev je nezakonita že zato, ker sodišče ni presojalo razlogov ničnosti. Na ničnost pogodbe pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Podane so bistvene kršitve postopka. V nasprotju z ZPP je zahteva sodišča druge stopnje (v zvezi s pritožbeno zahtevo za zaslišanje priče B. J.), naj bi stranka vnaprej povedala, katere trditve želi z zaslišanjem priče dokazati; dokazni postopek ne sme biti vnaprej zrežirana igra. S strogo pojmovanim načelom kontradiktornosti in formalističnim pojmovanjem dokaznega prava je kršen 7. člen ZPP, saj sme sodišče izvesti celo dokaze, ki jih stranke niso predlagale (očitek v zvezi z zahtevo za ponovno zaslišanje priče J. V.). Sodišči nista ugotavljali odločilnega dejstva, ali se je prva toženka odpovedala deležu na stanovanju Š. Sodišče ni ocenilo nesporne ugotovitve, da je bil tožnici prepovedan vstop v "njeno" obratovalnico in da je bivši mož samovoljno določil - solastninske deleže na lokalu S. in celoten lokal oddal skupnemu sinu. Vsebina drugih razlogov je graja dokazne ocene, zavrnitve dokaznih predlogov. Sklicuje se tudi na "pomembno novo dejstvo, ki potrjuje trditev tožnice, da ji ni bil znan obseg skupnega premoženja" - namreč sklep o dedovanju Občinskega sodišča Buje z dne 27.4.1999, ki ga je dobila 5.5.1999. Tožeča stranka v tej vlogi meni: "Če bi sodišče ponovno zaslišalo predlagane priče in izvedlo druge dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka in morda še dokaze, ki jih stranke niso predlagale, ki pa bi bili pomembni za odločitev, bi dobilo dokazno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti" - in predlaga, naj revizijsko sodišče v celoti razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

istvena vsebina druge revizijske vloge je naslednja: Sprejeta dokazna ocena krši določbo 8. člena ZPP. Podano je nasprotje med navedbami sodbe o vsebini dokaznih listin in zapisnikov ter samimi temi listinami in zapisniki. Vsebina sporazuma o delitvi skupnega premoženja iz 1. točke 64. člena ZZZDR je določitev obsega skupnega premoženja, določitev deležev na njem in delitev. Zakonca lahko razdelita le tedaj obstoječe premoženje, določanje izključne lastnine na bodočem premoženju ni veljavno (ZZZDR je specialen predpis nasproti ZOR). Sporni sporazum krši ti pravili. Bodoče izključno premoženje enega zakonca ne more biti predmet delitve skupnega premoženja. Sodišče zato ne bi smelo priznati pravne veljavnosti spornemu sporazumu.

Poslovni prostor - gostinski lokal je bil za tožnico bistven kot vir bodočega dela in preživljanja, v primerjavi z njim so bili avto, uporaba vikenda in oprema stanovanja zanemarljive postavke. Sporazum je določal izročitev lokala v izključno last tožnice - sodišče pa je opredelilo izročitev lokala v posest kot nadomestno izpolnitev. Na to ni nikoli pristala. Po tedaj veljavnem Zakonu o prometu z nepremičninami (ZPN) je bil ničen dogovor o nepremičnini, ki ni bil v pismeni obliki (5. člen ZPN). Razmerje med prodajalko lokala in tožnico (kot bodočo lastnico lokala) je bilo v času ogleda lokala (in ne prevzema) zgolj navidezno - pravno razmerje je obstajalo le med prodajalko in prvotnim tožencem (pomotno navaja: prvim tožencem), ki je sklenil kupoprodajno pogodbo za cel lokal. Prvotni toženec je tožnici, s ponudbo za sklenitev aneksa k sporazumu, ponudil delež 40% kot nadomestno izpolnitev, ne da bi navedel, kaj teh 40% predstavlja, in z navedbo, da preostali delež odstopa sinu - ki je posest lokala dejansko nastopil in ga sam opremil. Pri poslovnem prostoru je bil odločilen namen, da postane tožničino izključno premoženje, s katerim lahko prosto razpolaga. To isto je s samim podpisom sporazuma prvotni toženec pridobil na vsem skupnem premoženju.

Kar zadeva stanovanje na Š., je bila predmet sporazuma pridobitev izključne lastninske pravice. Zato je odločilno dejstvo, ali je bil prvotni toženec v trenutku sklenitve sporazuma izključni lastnik stanovanja. Po 5. členu ZPN bi sporazum lahko le v tem primeru bil podlaga za prenos lastništva na tožnico. Sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razvezni pogoj je lahko sestavina sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev. Določbo, da se sporazum lahko razveljavi, je tožnica izrečno zahtevala zaradi utrditve obveznosti, zato pomeni, da je posel fiksen in da tožnica ni bila dolžna prvotnemu tožencu postavljati dodatnih rokov za izpolnitev. Sicer pa je v sodbi prve stopnje ugotovljeno, da je tožnica prvotnega toženca večkrat pozivala k izpolnitvi, tako osebno kot s pomočjo znancev. Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče uporabilo napačno pravno normo. Tožeča stranka v tej revizijski vlogi predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, sta toženki na vročeno revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Neutemeljeni so vsi revizijski očitki bistvenih kršitev določb postopka. Ni očitanih absolutno bistvenih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (13. točka - v zvezi s stanovanjem Š. 1) niti niso razlogi o vsebini zapisnikov in listin v nasprotju s temi zapisniki in listinami (13. točka - revizija tu niti ni ustrezno konkretna). Prav tako ni očitanih relativno bistvenih kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77. Ni take kršitve v zvezi z 237. členom (zaslišanje priče B. S.), ni je v zvezi s 7. členom (odklonitev ponovnega zaslišanja priče J. V.), ni je niti v zvezi z 8. členom (utemeljitev dokazne ocene). Zadnji očitek in še vrsta drugih revizijskih razlogov so bolj ali manj prikrita polemika z dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. V tem delu so revizijski razlogi sploh neupoštevni, saj tretji odstavek 385. člena ZPP/77 prepoveduje revizijsko izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe. Revizijsko sklicevanje na nova dejstva, ki jih je tožnica 5.5.1999 zvedela iz sklepa Občinskega sodišča Buje, pa je nedopustno, ker 387. člen ZPP/77 prepoveduje, da bi se v reviziji navajala nova dejstva in dokazi, ki se nanašajo na glavno stvar.

Utemeljen pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sicer ni mogoče pritrditi vsem revizijskim stališčem, ki sodijo v ta revizijski razlog, na katerega (po 386. členu ZPP/77) revizijsko sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

Neutemeljen je tisti del revizijske graje uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki jemlje za izhodišče posebno naravo sporazuma o delitvi skupnega premoženja zakoncev. Predvsem ni mogoče pritrditi stališču, da je sporna pogodba v nasprotju s posebno določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi ni družinskih razmerjih) - ker s takim sporazumom lahko zakonca odločata le o tem, kateri izmed njiju bo pridobil izključno lastninsko pravico na posameznih predmetih dotlej pridobljenega skupnega premoženja, ne moreta pa se dogovoriti o izključni lastninski pravici na premoženju, ki šele bo pridobljeno. Dogovor o novih (premičnih in nepremičnih) stvareh, ki jih po sporni pogodbi dobi tožnica v last na račun razdelitve skupnega premoženja, nikakor ni imel narave dogovora o pridobivanju izključne lastninske pravice na premoženju, ki ga bosta zakonca pridobila z delom in dohodki iz dela do razveze (torej še v času zakonske zveze). Pri razčlenitvi te načelne revizijske graje tožeča stranka tudi pozablja, da skupno premoženje zakoncev ne nastaja več potem, ko preneha njuna življenjska skupnost. Tak dogovor zakoncev, po katerem en zakonec prejme od drugega stvari, ki dotlej niso bile del skupnega premoženja, ima naravo izplačila deleža na skupnem premoženju v nadomestnih stvareh in ni v nasprotju s specialnimi določbami ZZZDR, na katere se sklicuje tožeča stranka.

Neutemeljeno je tudi revizijsko vztrajanje pri razlogih za ničnost sporne pogodbe. Sodišče res po uradni dolžnosti pazi na ničnost pogodbe (109. člen ZOR). Vendar to ne pomeni, da sodišča ne veže pravnomočna sodba, s katero je bil zahtevek za ugotovitev ničnosti zavrnjen - enako, kot ga veže vsaka druga pravnomočna sodba (331. člen ZPP/77). Zato se s tem delom revizijskih razlogov tožeče stranke ni mogoče ukvarjati.

Utemeljena pa je revizijska graja uporabe materialnega prava, kar zadeva uporabo določb 124. do 127. člena ZOR o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. Pri tej presoji revizijsko sodišče, kakor že rečeno, niti ni vezano na revizijsko razlogovanje, saj mora tudi po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Zato uvodno pritrjuje razlogom druge revizijske vloge, v nadaljevanju pa ne sledi podrobnejšim revizijskim izpeljavam te revizijske graje.

Svojo materialnopravno presojo revizijsko sodišče seveda opira na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Za to presojo odločilne določbe sporne pogodbe so popolnoma jasne in je torej treba zanje upoštevati pravilo, da se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR).V tem delu ima razlaga določb sporne pogodbe naravo uporabe materialnega prava, saj v mejah svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) tudi v našem pravnem redu velja klasično pravilo, da ima pogodba za pogodbenike moč zakona (lex inter partes). Ne zaradi tožničinega revizijskega stališča (da je bil poslovni prostor - gostinski lokal za tožnico bistven kot vir bodočega dela in preživljanja, avto, uporaba vikenda in oprema stanovanja pa so bili v primerjavi z njim zanemarljive postavke), pač pa zaradi celote ugotovljenih odločilnih dejstev in zaradi določbe X. točke v zvezi s IV. točko sporne pogodbe, se revizijsko sodišče pri svoji presoji osredotoča na vprašanja, povezana z obveznostjo prvotnega toženca, da izroči tožnici poslovni prostor. To obveznost ureja IV. točka sporne pogodbe, ki jo je zaradi pomembnosti treba v celoti navesti - pri čemer pa revizijsko sodišče (zaradi preglednosti) imeni pogodbenikov nadomešča z oznakami pravdnih strank in z dodanimi poudarki opozarja na tisto, čemur pripisuje ključen pomen, kakor bo podrobneje razvidno iz nadaljevanja: "Pogodbeni stranki se še dogovorita, da bo prvotni toženec uredil in izročil tožnici v last v roku enega leta lokal ob Z. cesti v L. v izmeri cca 70 m2 skupne površine, razen če se stranki ne bi sporazumeli za drugo lokacijo, vendar bi v takšnem primeru moral prvotni toženec izročiti tožnici lokal le v izmeri cca 50 m2. V primeru, da bi po sporazumu strank tožnica pridobila lokal ob Z. cesti v L., se prvotni toženec obvezuje z dodatkom k tej pogodbi izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila v zemljiški knjigi pri nepremičninah vl. št. 57. k.o... kot lastnica lokala oziroma ustreznega solastninskega deleža in deleža pravice uporabe zemljišča." Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne in zadostne za odločitev, so glede okoliščin v zvezi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti prvotnega toženca iz IV. točke sporne pogodbe naslednje: - glede izpolnitvenih dejanj: prvotni toženec je priskrbel tožnici poslovni prostor in ponudil tožnici v podpis dodatek k sporazumu (sporni pogodbi), na podlagi katerega bi lahko dosegla prenos lastninske pravice na poslovnem prostoru; prvotni toženec je najprej ponudil solastninski delež 40/100, s poravnalno ponudbo pa celo izključno lastnino; - glede časa teh izpolnitvenih dejanj in tožničinega ravnanja: tožnica je celo pred iztekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala S. privolila v njegov prevzem in tudi nastopila posest poslovnega prostora; tožnica nobene od ponudb za sklenitev dodatka k sporazumu (sporni pogodbi) ni sprejela.

Na to dejansko podlago je sodišče prve stopnje oprlo presojo, da je tožnica glede izpolnitve sopogodbenikove obveznosti iz IV. točke sporne pogodbe prekršila svojo sodelovalno dolžnost in je zato prišla v upniško zamudo (prvi odstavek 325. člena ZOR). Pri tem je posebej poudarilo, da "ni mogoče spregledati, da je prvotni toženec tožnici v začetku pravde na naroku 18.6.1993 ponudil /.../ v 8 dneh tudi prenos izključne lastninske pravice na celotnem gostinskem lokalu S., vendar je tožnica njegovo poravnalno ponudbo zavrnila". Sodišče druge stopnje je to pravno presojo sprejelo kot pravilno in še enkrat poudarilo: "Tožnica je že pred iztekom enoletnega roka s sprejemom ključev lokala S. privolila v njegov prevzem in tudi nastopila posest poslovnega prostora. S tem je konkludentno privolila v nadomestno izpolnitev, ki je bila predvidena v 1. odstavku IV. točke sporazuma. Pravni prednik tožencev ji je nato ponudil solastninski delež štirideset stotink, s poravnalno ponudbo pa celo izključno lastnino na tem lokalu, a tožnica nič od tega ni hotela sprejeti." Zato ni sprejelo tožničinega pritožbenega stališča, da pravni prednik tožencev (prvotni toženec) ni bil pripravljen izpolniti obveznosti glede izročitve gostinskega lokala. Revizijsko sodišče to presojo zavrača kot materialnopravno zmotno.

Dejstva, ki so ugotovljena v sodbi prve stopnje glede poslovnega prostora - in ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo kot podlago svoje odločitve - ob pravilni razlagi IV. točke sporne pogodbe narekujejo presojo: Po sporni pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo lastninska pravica tožnice na lokalu ob Z. (izmere cca 70 m2) lahko izražena kot izključna lastninska pravica ali tudi z ustreznim solastninskim deležem na celotni nepremičnini. Za drug lokal (izmere cca 50 m2) možnost solastnine tožnice in prvotnega toženca ni bila dogovorjena. Prvotni toženec bi torej izpolnil svojo obveznost za izročitev drugega poslovnega prostora (in ne onega ob Z.) samo v primeru, če bi ga izročil tožnici v (izključno) last. Sodišče prve stopnje je ustrezno določbo IV. točke spornega sporazuma tudi samo pravilno tako razlagalo (solastnina lokala s sporazumom ni bila izrecno predvidena in je bilo torej to vprašanje prepuščeno nadaljnjemu dogovarjanju, 10. stran sodbe). Odgovor na vprašanje, ali je prvotni toženec izpolnil svojo obveznost glede izročitve poslovnega prostora tožnici - v ugotovljeni drugi pogodbeno predvideni situaciji, ko ni šlo za lokal ob Z., ampak za drug lokal - je mogoče dati le na podlagi dejanj prvotnega toženca pred vložitvijo tožbe in ne med pravdo. Zato je upoštevna le njegova ponudba, dana pred pravdo, da postane tožnica solastnica (po dikciji nasprotnega tožbenega zahtevka) "poslovnega prostora v hiši L., stoječi na parc. št. 23/2 vl. št. 604 k.o..." in sicer do 40/100 celote - medtem ko bi bil prvotni toženec (po skladnih navedbah pravdnih strank) solastnik do preostalega solastniškega deleža, odpadajočega na lokal S. Predvsem pa ni mogoče opreti drugačne presoje na poravnalno ponudbo prvotnega toženca.

Njegovo stališče je tedaj bilo, da tožnici ni dolžan izročiti kaj več kot delež 40/100 v solast, ker pri celotni površini lokala S. tak delež pomeni tisti cca 50 m2 veliki poslovni prostor iz IV. točke sporne pogodbe. Enako je bilo poznejše stališče prve in druge toženke kot njegovih pravnih naslednic, saj sta vse do konca pravde vztrajali pri nasprotnem tožbenem zahtevku (točka II.2. sodbe prve stopnje). Tožničina odklonitev podpisa pogodbe (dodatka k sporazumu o delitvi), po kateri bi postala lastnica 40/100 lokala - lastnik celo večjega solastninskega deleža pa bi bil prvotni toženec, njen tedaj že bivši zakonec - je bila upravičena. Zato njene zavrnitve podpisa take pogodbe ni mogoče opredeliti kot prekršitev sodelovalne dolžnosti upnika in šteti, da je bila odtlej v upniški zamudi. Pripomniti je treba, da tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja na 5. člen tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami, ki je veljavnost pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini pogojeval s pismeno obliko.

Ugotovljenih tožničinih dejanj - predvsem prevzema ključev za lokal S. - ni mogoče razlagati na način, kakor sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Prav ima tožnica, ko v reviziji trdi, da za obravnavanje njenega prevzema ključev in (s tem) posesti lokala S. ni mogoče šteti za konkludenten pristanek na nadomestno izpolnitev - za pristanek, da dobi posest solastnega deleža poslovnega prostora namesto izključne lastninske pravice na poslovnem prostoru dogovorjene površine (in namembnosti). Zato je ta njena "konkludentna dejanja" dopustno razlagati le kot izraz njene pripravljenosti za pogajanja o sklenitvi pogodbe, na podlagi katere bo dobila v last prav ta poslovni prostor zaradi izpolnitve pogodbene obveznosti prvotnega toženca, določene v prvem odstavku IV. točke sporne pogodbev.

Potem ko je tožnica vložila tožbo in je prvotni toženec vztrajal pri stališču, da ji je za izpolnitev obveznosti iz IV. točke sporne pogodbe dolžan izročiti le solastninski delež 40/100 (nadomestnega) poslovnega prostora (lokala S.), tako pa je bilo tudi stališče prve in druge toženke - solastnina tožnice in prvotnega toženca pa za primer nadomestnega lokala (nadomestnega v primerjavi s primarnim, ob sklenitvi sporne pogodbe že znanim lokalom ob Z.!) ni bila dogovorjena - je odveč govoriti o tem, da bi morala tožnica najprej določiti prvotnemu tožencu naknadni rok za izpolnitev in da bi šele po neuspešnem poteku dodatnega roka bila pogodba razdrta (v smislu drugega in tretjega odstavka 126. člena ZOR). Najpozneje takoj v začetku pravde, v odgovoru na tožbo se je namreč izkazalo, da prvotni toženec ne namerava izpolniti pogodbene obveznosti iz IV. točke sporazuma tako, kot jo je prevzel. S tem je nastopila situacija iz 127. člena ZOR. Poravnalna ponudba pravdne stranke je procesno razpolaganje, usmerjeno na prizadevanje, da bi se pravda končala s poravnavo (namesto s sodbo) - in ne brezpogojno razpolaganje z lastnimi pravicami in obveznostmi v materialnopravnem (obligacijskem oziroma družinskopravno-obligacijskem) razmerju. Zato poravnalna ponudba za presojo ravnanja prvotnega toženca v materialnopravnem razmerju ni upoštevna in sta jo sodišči prve in druge stopnje upoštevali zaradi zmotne materialnopravne presoje.

Zaradi načelnih razlogov velja opozoriti še na vprašanje, ki zadeva razlago 124. člena ZOR. Tam je določeno pravilo: "če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov razdre pogodbo z navadno izjavo, kolikor ni razdrta že po samem zakonu...". Upoštevanje temeljnih načel obligacijskih razmerij - predvsem pravil o dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR, klasično pravilo pacta sunt servanda), o načelu vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti (12. člen ZOR) in o dispozitivni naravi zakonskih določb (20. člen ZOR, tu še v povezavi s 125. in 126. členom ZOR) - ne narekuje razlage citirane določbe 124. člena ZOR v korist pogodbi nezvestega dolžnika, temveč v korist upnika. Sodišče druge stopnje se je opredelilo za nasprotno razlago. Enako sodišče prve stopnje pri sedanjem sojenju, čeprav je pri prvem sojenju razlagalo zakonske določbe in pogodbeno določbo X. točke sporne pogodbe v korist upnice - tožnice, tako da je dogovor o tem, da se "v primeru, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe pod točko III. in IV. (izročitev lokala) ta sporazum lahko razveljavi in v takšnem primeru ima tožnica možnost uveljavljanja deleža na skupnem premoženju" - razlagalo kot pravico do razdrtja pogodbe brez dodatnega roka za izpolnitev, četudi ne gre za fiksno pogodbo, in sicer zaradi posebnega dogovora (tako imenovana clausula irritatoria). Razlaga določb 124. do 127. člena ZOR (poglavje: razveza pogodbe zaradi neizpolnitve) v korist upnika in ne v korist ohranjanja pogodbe je v specifičnem primeru sporazuma o delitvi skupnega premoženja lahko videti problematična s stališča 64. člena ZZZDR. Gre za vprašanje upoštevnosti razmisleka, da je (v predpisani obliki sklenjen) sporazum o delitvi skupnega premoženja procesna predpostavka za razvezo zakonske zveze na podlagi sporazuma zakoncev. O tem se je sodna praksa izrekla s stališčem o dokončnosti takega sporazuma, kar zadeva obseg skupnega premoženja zakoncev (pravno mnenje občne seje slovenskega vrhovnega sodišča z dne 29.5.1985, Poročilo o sodni praksi I/85). Vendar pa je treba opozoriti, da sporna pogodba - sporazum o delitvi skupnega premoženja tožnice in prvotnega toženca, ni bila podlaga za sporazumno razvezo zakonske zveze, do katere je prišlo po tožbi prvotnega toženca. Zato posebna ureditev ZZZDR ne narekuje (zaradi načelnih razlogov) drugačnega pristopa k problemu neizpolnitve obveznosti prvotnega toženca, kakor ga po prej obrazloženem narekujejo določbe ZOR.

Ugotovljena dejstva in pravilna uporaba materialnega prava narekujejo revizijskemu sodišču presojo, da so ugotovljena vsa odločilna dejstva za materialnopravno pravilno odločitev o tožničinem zahtevku za razvezo sporne pogodbe. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje presojo, da je ta tožničin tožbeni zahtevek utemeljen. Izpodbijana sodba je v tem delu (točka I.1. sodbe prve stopnje) materialnopravno zmotna in je po prvem odstavku 395. člena ZPP/77 treba reviziji ugoditi s spremembo izpodbijanih sodb, tako da se temu tožbenemu zahtevku ugodi.

Posledica te odločitve je nujno nadaljnja presoja, da je materialnopravno zmotna tudi odločitev o tožničinem drugem zahtevku (točka I.2. sodbe prve stopnje), glede katerega pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena odločilna dejstva. To narekuje ugoditev reviziji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77, to je z razveljavitvijo sodb druge in prve stopnje v tem delu in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje, da v tem delu ponovno sodi. Revizijsko sodišče pri tem ni našlo nobenega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče slediti revizijskemu predlogu, naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odloča v drugačni sestavi.

Podlaga za odložitev odločanja o stroških revizijskega postopka za končno odločbo je tretji odstavek 166. člena ZPP/77.