Jedro

V kolikor sta se pogodbeni stranki pri opredelitvi pogodbenih obveznosti sklicevali na določene pojme, katerih vsebino nista drugače opredelili, so pa le-ti kot ustaljeni poslovni običaji urejeni v okviru Posebnih gradbenih uzanc (na primer začasna in končna situacija) je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da sta stranki hoteli uporabo navedenih uzanc v smislu 2. odst. 21.čl. ZOR.

Peti odstavek 273.člena ZOR ureja domnevo, da se je upnik odpovedal uveljavljanju pogodbene kazni zaradi zamude. Takšno domnevo pa lahko ovrže v kolikor izkaže, da je nemudoma po sprejemu izpolnitve s strani dolžnika sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Iz navedenega izhaja, da je trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin na strani upnika, v konkretnem primeru torej tožene stranke, ki se na pravico do pogodbene kazni sklicuje.

Od končne situacije, ki predstavlja listino, izstavljeno s strani izvajalca, pa je potrebno razlikovati dokončen obračun, s katerim pogodbenika sporazumno uredita vsa morebitna odprta vprašanja med pogodbenima strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti

124.701,20 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 4.740.237,20 SIT ne obstoji (1. točka izreka) ter obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku opr.št. Ig 2000/00594 z dne 12.12.2000 v

1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo v plačilo

4.740.237,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 933.531,50 SIT od 17.1.2000 do plačila, - 1.827.845,29 SIT od 10.6.2000 do plačila, - 1.373.082,33 SIT od 28.8.2000 do plačila, - 605.778,15 SIT od 28.8.2000 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 108.404,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2000 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je prvostopno sodišče naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 327.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2003 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi prvostopno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi napada ugotovitev prvostopnega sodišča glede dogovorjene uporabe Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU) med pravdnima strankama. Prvostopno sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva na naroku dne 21.1.2003 pravdni stranki izrecno pozvalo, da se opredelita do vprašanja uporabe navedenih uzanc. V okviru tega je tožeča stranka uporabo uzanc izrecno potrdila, medtem ko tožena stranka tega ni zanikala. Na osnovi navedenega je prvostopno sodišče pravilno sklepalo, da sta stranki hoteli njihovo uporabo glede na način urejanja vprašanj v medsebojni pogodbi.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je v pogodbi pač uporabljena terminologija, ki je za tovrstno pogodbo običajna. V kolikor sta se pogodbeni stranki pri opredelitvi pogodbenih obveznosti sklicevali na določene pojme, katerih vsebino nista drugače opredelili, so pa le-ti kot ustaljeni poslovni običaji urejeni v okviru Posebnih gradbenih uzanc (na primer začasna in končna situacija) je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da sta stranki hoteli uporabo navedenih uzanc v smislu 2. odst. 21.čl. ZOR.

Nenazadnje pa je uporaba uzanc v delu, ki se nanaša na vprašanje pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ravno v korist tožene stranke, v posledici česar se sama tožena stranka v tem smislu tudi izrecno sklicuje na določila PGU.

Samemu obstoju terjatev tožeče stranke tožena stranka ni nasprotovala. Zoper terjatve tožeče stranke pa je uveljavljala pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude v izpolnitvi tožeče stranke po pogodbi št. 17/K-99 (B 8). Nosilni razlog, zaradi katerega je prvostopno sodišče zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke je v ugotovitvi, da tožena stranka ni uveljavljala pogodbene kazni v roku, ki ga določa 273. člen ZOR oziroma 55. čl. PGU, to je najpozneje od končnega obračuna. S tem v zvezi je materialnopravno zmotno zatrjevanje pritožnika, da je prvostopno sodišče napravilo takšne zaključke brez trditvene podlage tožeče stranke. Peti odstavek

273.člena ZOR ureja domnevo, da se je upnik odpovedal uveljavljanju pogodbene kazni zaradi zamude. Takšno domnevo pa lahko ovrže, v kolikor izkaže, da je nemudoma po sprejemu izpolnitve s strani dolžnika sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Iz navedenega izhaja, da je trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin na strani upnika, v konkretnem primeru torej tožene stranke, ki se na pravico do pogodbene kazni sklicuje.

Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, da so bila dela po pogodbi št. 17/K-99 končana 2.11.1999. Tožena stranka se v pritožbi zgolj sklicuje, da tožeča stranka ni dokazala kdaj je investitor skladno s pogodbo prevzel dela, pri čemer zatrjuje, da se to ni zgodilo do 17.12.1999. Kot rečeno je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, kdaj je dejansko tožena stranka prevzela dela, ki jih je izvršila tožeča stranka, na strani tožene stranke. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, tožena stranka ni zatrjevala, da ji opravljena dela s strani tožeče stranke sploh ne bi bila izročena.

Takšne trditve ne ponuja niti v pritožbi. Res je, da sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili način prevzema pogodbenih del preko pooblaščencev investitorja (15. člen pogodbe, B8). Vendar v kolikor je tožena stranka izvršena dela od tožeče stranke dejansko prevzela ne glede na dogovorjeni način prevzema, se ne more uspešno sklicevati na pogodbeno dogovorjen način prevzema.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim očitkom, da je prvostopno sodišče nepravilno interpretiralo izstavljeno situacijo št. 63/99 kot končni obračun v smislu 116. člena PGU. V skladu z določbami PGU predstavljajo situacije način izkazovanja odprtih terjatev izvajalca do naročnika za opravljena dela. Pri tem PGU urejajo dve vrsti situacij in sicer začasne situacije in končno situacijo, pri čemer pa se načina izstavljanja in prikazovanja podatkov v situaciji medsebojno ne razlikujeta. Razlika je zgolj v tem, da končno situacijo sestavi izvajalec in jo predloži v izplačilo po opravljenem sprejemu in izročitvi izvedenih del. Od končne situacije, ki predstavlja listino, izstavljeno s strani izvajalca, pa je potrebno razlikovati dokončen obračun, s katerim pogodbenika sporazumno uredita vsa morebitna odprta vprašanja med pogodbenima strankama. Predmet tovrstnega dogovora so lahko tudi morebitni zahtevki iz naslova plačila pogodbene kazni (7. točka 119. člena PGU). V tej povezavi je namreč potrebno upoštevati določbo 55. čl. PGU, ki dopušča uveljavitev pravice do pogodbene kazni najpozneje do konca dokončnega obračuna. V tem smislu so PGU na specifičen način uredile vprašanje pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni v razmerju do ZOR (primerjaj 5. odstavek 273. člena ZOR). Glede na navedeno je torej nepravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da predstavlja situacija št. 63/99 z dne 30.11.1999 dokončen obračun med pravdnima strankama v smislu 119. PGU. Na takšen pomen ni mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da je potrjena tudi s strani tožene stranke, saj ima ta okoliščina lahko pomen zgolj kot priznanje denarne obveznosti, ki iz izstavljene situacije izhaja.

Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa navedena napačna presoja dokazne listine ni vplivala na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da so bila v sporni situaciji štev. 63/99 obračunana vsa dela, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko v skladu s sklenjeno pogodbo in aneksi k tej pogodbi. Navedeno prej kaže na to, da bi bilo sporno situacijo šteti kot končno situacijo, v kolikor bi bilo izkazano, da je bila izstavljena po izročitvi izvedenih del. Vendar, ker je na podlagi 55. čl. PGU uveljavljanje pogodbene kazni povezano s sprejemom dokončnega obračuna in ne z izstavitvijo končne situacije, sama narava sporne situacije ni bistvena za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora. Pravilno je namreč sklepanje prvostopnega sodišča, da listine, ki jih je izstavila tožena stranka dne 17.3.2000 (B 6) ni mogoče šteti za končni obračun v smislu 116. čl. PGU, ker gre zgolj za enostransko listino tožene stranke. Sama tožena stranka pa zatrjuje, da je z navedeno listino prvič uveljavljala pogodbeno kazen. Ob neizkazanem dokončnem obračunu med pravdnima strankama pa je potrebno upoštevati tudi 117. čl. PGU, v katerem je kot skrajni rok za sklenitev dokončnega obračuna določen rok 60 dni od sprejema in izročitve izvedenih del. Da bi tožena stranka lahko izkazovala pravočasnost uveljavljane pogodbene kazni, bi morala zatrjevati in dokazati, da na dan 17.3.2000 še ni iztekel predvideni rok za sklenitev dokončnega obračuna. Glede na to, da so PGU način uveljavljanja pogodbene kazni uredile v korist naročnika glede na ureditev v 5. odstavku 273. člena ZOR, pa izvajalec ne more biti v negotovosti glede vprašanja ali bo naročnik uveljavljal pogodbeno kazen, dalj časa kot je predvideno za nastop okoliščine, ki jo kot skrajni rok za uveljavljanje določa 55. čl. PGU. Ker tožena stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage iz katere bi bilo mogoče preizkusiti pravočasnost uveljavljanja pogodbene kazni, je torej odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi pobotnega ugovora materialnopravno pravilna.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem zatrjuje, da sta pogodbeni stranki s sporno pogodbo v okviru pogodbene avtonomije način uveljavljanja pogodbene kazni v 7. členu pogodbe uredili drugače kot to določa 5. odstavek 273.člena ZOR. 7. člen pogodbe ureja zgolj pogoje za izstavitev končne obračunske situacije s strani tožene stranke kot izvajalca, vprašanja pogojev za uveljavljanje pogodbene kazni pa ne ureja. V kolikor tožena stranka izvršenih del ni prevzela na pogodbeno dogovorjeni način, pa se zaradi zavarovanja pravice do uveljavljanja pogodbene kazni po dejanskem prevzemu, na pogodbeno dogovorjen pogoje ne more sklicevati. Za pravočasnost uveljavljanja pogodbene kazni (do tožeče stranke) šele po tistem, ko jo je od tožene stranke terjal glavni investitor v okviru njunega pogodbenega razmerja, pa tožena stranka ni izkazala pravne podlage.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa je upravičena tožeča stranka in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (750 točk in 20% DDV), ter uveljavljano takso za odgovor na pritožbo (23.701,20 SIT).