Jedro

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku v zvezi s škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu. Odločilo je, da je za škodo sam kriv do 1/3, zamudne obresti pa mu je priznalo od dneva odločitve sodišča. Sodišče je odločilo po preteku nekaj več kot 3 mesecev po končani obravnavi. Na njegovo pritožbo je sodišče druge stopnje odškodnino zvišalo, znižalo pa je njegovo sokrivdo za nesrečo na 10 % celotne škode.

V reviziji je zahteval zvišanje odškodnine, ugotovitev, da za škodo ni sokriv in zamudne obresti od zaključka obravnave.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da ni podana njegova soodgovornost za škodo, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva zaključka obravnave, saj so bili že takrat zbrani vsi dokazi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da pa je višina odškodnine pravilno odmerjena.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje v 1. točki izreka tako spremeni, da se glasi: "Toženca M. in Zavarovalnica sta nerazdelno dolžna plačati tožniku Ž.K. odškodnino za negmotno škodo v znesku 1.900.000,00 (en milijon devetstotisoč) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1993 dalje do plačila, odškodnino za gmotno škodo v višini 10.000,00 (desettisoč) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1991 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 358.030,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Toženca M. in Zavarovalnica sta nerazdelno dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 47.880,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odškodnine, ki jo je utrpel pri delu pri podjetju M. Ugotovilo je, da je primerna odškodnina za negmotno škodo v znesku 1.200.000,00 SIT in za gmotno škodo v znesku 10.000,00 SIT. Ker pa je po presoji sodišča tožnik sokriv za škodo do 1/3 mu je priznalo odškodnino za negmotno škodo v znesku 800.000,00 SIT, za gmotno škodo pa 6.667,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za negmotno škodo od 5.10.1993, za gmotno škodo pa od 27.8.1991 dalje. Celoten znesek je naložilo v plačilo nerazdelno tožencema M. in Z. V presežku je zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno glede odločanja o zahtevku tožnika zoper Z. in zoper podjetje T. Zoper odločbo sta se pritožila tožnik in Zavarovalnica. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in je zvišalo odškodnino za negmotno škodo na znesek 1.900.000 SIT ugotovilo pa je, da je tožnik za škodo sokriv do 1/10, na novo pa je odmerilo tudi stroške postopka. Glede na to je naložilo obema omenjenima tožencema nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 1.710.000,00 SIT in pripadajoče stroške postopka. Za gmotno škodo je prisodilo 9.000,00 SIT odškodnine z obrestmi. Pritožbo zavarovalnice je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajal je, da ni sokriv za škodo, saj je delal v navzočnosti predpostavljenih tako, kot so vedno delali. Prvostopno sodišče ni odločalo o razširjenem zahtevku, ki ga je vložil 9.6.1993. Drugostopno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo višine škode in je odškodnino odmerilo v prenizkem znesku. Zamudne obresti bi morale biti priznane od zaključka postopka na prvi stopnji, ne pa od izdaje odločbe, saj oškodovanec ne more trpeti škode, če je bila seja sodišča šele oktobra. Predlagal je, naj revizijsko sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožencema, ki nista vložila odgovora na revizijo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90, ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94 smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija je delno utemeljena.

Po prvem odstavku 382. člena zakona o pravdnem postopku lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji v tridesetih dneh od vročitve sodbe. Po določilu 386. člena tega zakona preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija izpodbija drugostopno odločbo glede ugotovljene sokrivde tožnika za škodo zaradi prenizke odškodnine in zaradi nepravilne odločitve o začetku teka zamudnih obresti. Navedbe glede sokrivde tožnika za nastalo škodo in glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti so utemeljene, niso pa utemeljene glede višine prisojene odškodnine. Delavec je sicer dolžan delati tako, da pri delu ne spravlja v nevarnost sebe in drugih delavcev, vendar je predvsem organizacija tista, ki mora skrbeti za varno delo. Peti odstavek 44. člena zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86, prečiščeno besedilo) določa, da odgovorni delavec oziroma vodja delovnega procesa stalno nadzoruje, ali delavec pred delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. V času, ko se je tožnik ponesrečil, je bil navzoč poslovodja trgovine M., ki bi moral poskrbeti, da bi tovornjak iztovarjali v skladu s predpisi. Ta je zaslišan kot priča izpovedal, da so tudi sicer stranico tovornjaka uporabljali kot most. Zato je treba upoštevati izpovedbo tožnika, da je tudi tega dne delal tako, kot so tudi sicer delali. Čeprav je res, da je bil tožnik poučen o tem, kako se pravilno raztovarja in je sodeloval pri nepravilnem raztovarjanju in se pri tem poškodoval, ni izkazan tak njegov prispevek k nastanku škode, da bi bila podana njegova soodgovornost, ki jo določa tretji odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Višino odškodnine za negmotno škodo določi sodišče po prosti presoji, saj je ni mogoče izračunati v denarju. Določi jo na podlagi vseh izvedenih dokazov. Ker torej tožnik ni sokriv za nesrečo mu je bilo na revizijski stopnji prisoditi odškodnino za negmotno škodo v znesku 1,900.000,00 SIT, za gmotno škodo pa 10.000,00 SIT z obrestmi.

Direktor T. je bil zaslišan po zaključku glavne obravnave, vendar ne kot priča. V zadevi bi lahko sodišče odločilo že ob zaključku glavne obravnave, saj so bili vsi dokazi na katere je oprlo svojo odločitev takrat že zbrani. Zato je tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti od 2.7.1993. Odškodnine za negmotno škodo določi sodišče po prosti presoji ob upoštevanju vseh okoliščin primera in sodne prakse, ki se je oblikovala pri odločitvah o višini odškodnin. Po teh kriterijih je drugostopno sodišče pravilno odločilo o višini odškodnine. Revizija ne omenja nobene pomembne okoliščine, ki je sodišče ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi, zato revizija v tem delu ni utemeljena.

Revizija predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da revizijsko sodišče zahtevku v celoti ugodi in ne napada dejstva, da drugostopno sodišče ni zavzelo stališča do tega, da sodišče prve stopnje ni odločalo tudi o razširjenem zahtevku, ki ga je postavil tožnik v teku obravnave. Glede na načelo prepovedi reformatio in peius se revizijsko sodišče s to okoliščino ni ukvarjalo.

Ker sicer ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena zakona o pravdnem postopku, niti ni ugotovilo nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena zakona o pravdnem postopku reviziji delno ugodilo.

Glede na to, da je tožnik z revizijo delno uspel, je revizijsko sodišče na novo odmerilo stroške postopka in tožniku priznalo tudi stroške revizijskega postopka v skladu z uspehom v postopku (2. odstavek 166. člena zakona o pravdnem postopku).

Tudi določbe ZOR je sodišče smiselno uporabilo na podlagi navedenega ustavnega zakona kot predpis Republike Slovenije.