Jedro

Tožnici nastala škoda se izmika vzročni povezavi z opustitvami dolžnih ravnanj lastnika stavbe oziroma upravnika, ki sta imela vzpostavljen tudi sistem ukrepov v primeru zaustavitve dvigala. Zato je še toliko bolj pretrgana vzročna zveza med tožnici nastalo škodo in morebitnimi opustitvami dolžnih ravnanj tožene stranke, ki je lahko zgolj opozarjala odgovorne osebe na okvare dvigala, ni pa imela pravnih vzvodov oziroma možnosti da bi posegala v pooblastila odgovornih oseb za vzpostavitev primernih ukrepov za primer okvare dvigala. Kot že izpostavljeno pa je tožena stranka zadostila dolžni skrbnosti, ko je odregirala na okvare dvigala.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "III. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 52.716,60 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila.

IV. Tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 5.438,63 EUR, stranskemu intervenientu pa 204,87 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka dalje do plačila."

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 585,23 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti stranska intervencija zavarovalnice (I. točka izreka) in da se postopek za delno ustavi (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 52.716,60 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 9.824,41 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Predmet popravnega sklepa je bil le naziv tožene stranke v uvodu odločbe.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper III. in IV. točko odločitve iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da iz najemne pogodbe, sklenjene med najemodajalcem A. in najemnico B, izhaja, da je najemnica upravičena souporabljati dvigalo. Lastnik oziroma upravnik je odgovoren, da skrbi za obratovanje in servisiranje dvigala. Zato tožena stranka ni pasivno legitimirana. Prav tako ni ne objektivno ne krivdno odškodninsko odgovorna za tožnici nastalo škodo. Sodišče je ugotovilo, da je bilo dvigalo že pred škodnim dogodkom večkrat v okvari. Stvar, ki je postala nevarna v posledici nedopustnega ravnanja, lahko vzpostavlja le krivdno odgovornost povzročitelja, kar pa ni tožena stranka. Ugotovitev sodišča, da je bila kritičnega dne v dvigalu visoka temperatura, pomeni, da dogodek ni bil pričakovan in ga tožena stranka ter odgovorne osebe (lastnik in upravnik) tudi ne bi mogli preprečiti. Vzrok škodnega dogodka je bila tudi visoka temperatura v dvigalu, zaradi česar je tožnica utrpela akutni psihični stres in dehidracijo, kar je vplivalo na nastanek nadaljnje škode. Če tega dne temperature ne bi bile tako visoke, do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj temperatura v dvigalu ne bi bila tako kritična. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1624/2010 izhaja, da sama okvara dvigala še ne predstavlja nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, ampak je nedopustna opustitev ukrepa za primer okvare. Ukrepi za primer okvare pa v obravnavani zadevi niso izostali. Prav tako so reševalci prišli na kraj nezgode, četudi zaradi prometne konice niso mogli priti nemudoma. Vse to (visoka temperatura in zastoj reševalcev) kaže na višjo silo, ki jo odgovorne osebe, med katerimi pa niti ni tožene stranke, niso mogle predvideti. Za organizacijo reševanja oseb, ujetih v dvigalu, je odgovoren lastnik dvigala oziroma upravitelj, ne pa tožena stranka. Sodišče se je pavšalno sklicevalo na kršeno dolžno ravnanje tožene stranke, ne da bi ga jasno opredelilo. Dolžnemu ravnanju je tožena stranka zadostila, saj je upravniku pošiljala sporočila o nedelovanju dvigala. Tudi ne drži, da zaposlenih ni obvestila o pogostih okvarah dvigal. Kot je ugotovilo tudi samo sodišče, je tožnica izpovedala, da je bila z okvarami seznanjena. Tožnica je bila vodja diplomatskega predstavništva, torej je tudi sama v vlogi delodajalca. Iz mnenja izvedenca izhaja, da vzrok za napako v delovanju dvigala ni bil niti v malomarnem ravnanju upravnika ali vzdrževalca dvigal, ampak je šlo za nekakšen zunanji vzrok. S tem je še bolj izključena odgovornost tožene stranke. Nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zoper isti del odločitve se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tudi stranski intervenient. Poudarja, da tožena stranka ni ne lastnik ne imetnik dvigala. To, da kot najemnik plačuje del stroškov za vzdrževanje skupnih delov stavbe in s tem tudi dvigala, ne more imeti za posledico njene odškodninske odgovornosti v obravnavanem primeru. Izvedenec je izključil serijsko napako na dvigalu in ugotovil, da je bil vzrok za okvaro dvigala in posledičen zastoj posledica tehnične napake v krmilnem in pogonskem delu dvigala. Tudi sicer dvigalo, namenjeno transportu ljudi, ob njegovi pravilni uporabi ne predstavlja nevarne stvari. Ni podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.

4. Tožnica v odgovorih na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožb. 5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo odločilna dejstva tega spora, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbenemu zahtevku ugodilo, namesto da bi ga po temelju zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki jo je uveljavljala v zvezi dogodkom, ko se je dne 19. 6. 2013 z dvigalom vračala v poslovne prostore tožene stranke, ki so se nahajali v 2. nadstropju stavbe, dvigalo pa se je ustavilo v 4. nadstropju in ostalo zaprto. Tožnica je ostala v dvigalu ujeta približno eno uro, dokler je niso rešili reševalci. Zaradi visokih temperatur v dvigalu je izgubila zavest in utrpela nadaljnjo škodo.

8. Pritožbi neutemeljeno vztrajata pri ugovoru pasivne legitimacije tožene stranke, kar opirata zlasti na okoliščino, da je bila med toženo stranko oziroma B., kot najemnico in A., kot najemodojalcem, sklenjena najemna pogodba, ki je zajemala tudi souporabo spornega dvigala. Tožena stranka se je po tej pogodbi zavezala tudi k plačilu deleža stroškov za obratovanje dvigala, ter s tem povezanimi stroški za servisne storitve in vzdrževalna ter obnovitvena dela. Vendar pa kljub plačevanju najemnine in odgovornosti lastnika, da za denarno odmeno poskrbi za obratovanje dvigala, zgolj zaradi tega po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še ni izključna odškodninska odgovornost tožene stranke.

9. Delodajalec mora skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavcem zagotavljati pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZVD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011) mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Če pa delavcu pri delu ali v zvezi z delom nastane škoda, ZDR-1 v 179. členu preko splošnih pravil civilnega prava vzpostavlja tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Podobno določa tudi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), da če je javnemu uslužbencu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom pri organu, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih načelih civilnega prava.

10. Bistveno vprašanje primera tako je, ali je tožena stranka v zvezi s spornim dogodkom res opustila svoje dolžnosti do te mere, da je podana njena krivda ter nenazadnje tudi vzročna zveza med njeno opustitvijo in nastalo škodo. Kot nakazano, tožene stranke zgolj to, da je bila sklenitev in izvajanje najemne pogodbe to, da je bila najemnica in souporabnica spornega dvigala, še ne razbremenjuje njene skrbnosti v zvezi z zagotavljanjem varnega delovnega okolja. Vseeno pa je treba obseg pričakovane skrbnosti s strani tožene stranke presojati tudi glede na omejeni okvir vplivanja, ki ga je imela na pravilno delovanje dvigala. To se je kvarilo pred, ob in po škodnem dogodku, iz mnenja izvedenca pa izhaja, da vzrok za napako ni bil niti v malomarnem ravnanju upravnika ali vzdrževalca dvigal, ampak je šlo za nekakšen zunanji vzrok, s čimer je še toliko bolj vprašljiva odgovornost tožene stranke.

11. Vse to je relevantno za presojo krivdne odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), o čemer več v nadaljevanju, na tem mestu pa pritožbeno sodišče izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

12. Po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Vožnja z dvigalom sama po sebi ni nevarna, zato tudi dvigalo ne predstavlja nevarne stvari, zaradi katere bi bila podana objektivna odgovornost, sploh pa ne tožene stranke, saj ne gre za njeno dejavnost. Redno servisirano in vzdrževano dvigalo ne predstavlja povečane nevarnosti za zdravje in premoženje uporabnikov dvigala. Dvigalo sicer lahko postane nevarno, če se pogosto kvari, vzrok za to pa ni odpravljen, vendar pa so te okoliščine, zaradi katerih po sami naravi varne stvari postanejo nevarne, lahko relevantne z vidika raziskovanja krivdne odgovornosti, ne predstavljajo pa podlago za ugotovitev objektivne odgovornosti. Bistveno pa je, da tudi v primeru, če bi dvigalo obravnavali kot nevarno stvar, tožena stranka ne more biti objektivno odgovorna za nastalo škodo, saj po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, to pa ni tožena stranka, ki je bila le souporabnica dvigala.

13. Četudi je bil za funkcionalnost dvigala odgovoren lastnik objekta, v katerem se dvigalo nahaja, oziroma upravnik objekta, tožena stranka s tem ni bila razbremenjena obveznosti, da svojim delavcem zagotovi varnost v zvezi z delom, zlasti da ustrezno reagira na pomanjkljivosti dvigala, s katerim se delavci vozijo do delovnih prostorov. Njena reakcija je bila omejena, saj dvigalo ni bilo ne v lasti, ne v najemu tožene stranke. Kot souporabnik dvigala je lahko zgolj opozarjala ustrezne osebe (lastnika oziroma upravnika), da se dvigalo redoma kvari in zahtevala popravilo. Sodišče prve stopnje je npr. iz listinske dokumentacije B33-B44 razbralo, da je tožena stranka ravno zaradi teh težav najela odvetnika zoper najemodajalca. To ponazarja, kako je tožena stranka izvajala skrbnost v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu - v okviru možnega. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je ravno zaradi teh aktivnosti tožene stranke podana tudi njena odgovornost zaradi opustitev najemodajalca. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da vsi nadaljnji ukrepi, kot so servisi, vzpostavitev ustreznih ukrepov v primeru okvare dvigala, morebitna zamenjava samega dvigala, niso bili v pristojnosti tožene stranke, pač pa v pristojnosti lastnika objekta oziroma upravnika. Sodišče prve stopnje je zmotno vzpostavilo krivdno odgovornost tožene stranke na podlagi ugotovitev o opustitvi dolžnega ravnanja lastnika objekta oziroma upravnika. Njune dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem funkcioniranja dvigala so bile drugačne kot dolžnosti tožene stranke do tožnice.

14. Pritožba opozarja na primer Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1624/2010, da tudi sama okvara dvigala še ne pomeni nedopustnega ravnanja odgovornih oseb za njegovo delovanje, pač pa je nedopustna opustitev ukrepa za primer okvare. Glede na prej izpostavljeno, to stališče niti ni toliko relevantno za toženo stranko, kot bi bilo npr. v sporu zoper najemodajalca oziroma upravnika. Vseeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so takšni ukrepi v obravnavani zadevi bili zagotovljeni. Tožnica je po pritisku tipke za alarm vzpostavila stik z reševalci, ki so tudi prišli na kraj dogodka. Da so zaradi prometne konice prišli prepozno, da bi lahko preprečili nastanek tožnici nastalih poškodb, pa ni v vzročni zvezi z morebitnimi opustitvami dolžnih ravnanj odgovornih oseb (torej lastnika stavbe oziroma upravnika). Tožnici nastala škoda se tako izmika vzročni povezavi z opustitvami dolžnih ravnanj lastnika stavbe oziroma upravnika, ki sta imela vzpostavljen tudi sistem ukrepov v primeru zaustavitve dvigala. Zato je še toliko bolj pretrgana vzročna zveza med tožnici nastalo škodo in morebitnimi opustitvami dolžnih ravnanj tožene stranke, ki je lahko zgolj opozarjala odgovorne osebe na okvare dvigala, ni pa imela pravnih vzvodov oziroma možnosti da bi posegala v pooblastila odgovornih oseb za vzpostavitev primernih ukrepov za primer okvare dvigala. Kot že izpostavljeno pa je tožena stranka zadostila dolžni skrbnosti, ko je odregirala na okvare dvigala. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja še to, da je tožena stranka tudi upravnika stavbe pozivala k popravilu dvigala (B 8).

15. Sodišče je toženi stranki očitalo, da tožnice ni ustrezno obvestila o okvari dvigala, hkrati pa je ugotovilo, da je bilo tožnici preko obvestil upravnika znano, da se dvigalo kvari, pa ga je vseeno uporabljala. V navedenem ni podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa tudi ne za ugotovitev prispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka, za kar se zavzema pritožba. Tudi s tem povezano vprašanje, ali bi morala tožena stranka urediti drugačen dostop do delovnih prostorov, npr. po stopnicah, ni odločilno za ta primer, glede katerega je ključno zlasti to, da se je tožena stranka s pozivi k popravilu dvigala razbremenila svoje odgovornosti glede škode, ki se ji očita v zvezi z okvarjenim dvigalom.

16. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbama ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodninski zahtevek že po temelju zavrnilo.

17. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožena stranka uspela v celoti, ji mora tožnica, ki krije sama svoje stroške postopka, dolžna povrniti njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je skladno z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15) upravičena do nagrade za odgovor na tožbo 1000 točk, nagrade za šest pripravljalnih vlog 2 x 750 točk in 4 x 550 točk, nagrade za prvi narok 1000 točk, nagrade za naslednjih pet narokov 5 x 500 točk, urnine za narok (z dne 14. 11. 2016 4 x 50 točk ter z dne 12. 12. 2016 11 x 50 točk), zaradi odsotnosti iz pisarne 12 x 20 točk ter 2 % ter 1 % materialnih stroškov, kar znaša 4.264,98 EUR, skupaj z deleži izvedenin (192,87 EUR, 396,75 EUR, 462,90 EUR) ter pričninama (37,53 EUR in 83,60 EUR) pa 5.438,63 EUR. Tožnica je dolžna povrniti stroške postopka tudi stranskemu intervenientu in sicer 12,00 EUR potnih stroškov ter delež izvedenine (192,87 EUR), skupaj 204,87 EUR.

18. Pritožnika sta bila v celoti uspešna. Stranski intervenient ni priglasil pritožbenih stroškov, toženi stranki pa se prizna nagrado za pritožbo 1250 točk in 2 % za materialne stroške, kar znaša 585,23 EUR. Tožnica sama krije svoje stroške odgovorov na pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).