Jedro

Ne glede na to, da bi sodišče prve stopnje na spoštovanje pravil o trditvenem bremenu iz 7. člena ZPP in prekluziji iz 286. člena ZPP moralo paziti po uradni dolžnosti, očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Stranka, ki ne zatrjuje takoj, ko je to mogoče, da bi morala nasprotna stranka zatrjevati konstitutivna dejstva, ki so potrebna za nastanek uveljavljane materialnopravne posledice, izgubi pravico, da bi se na to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka sklicevala v pritožbi oziroma reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 57.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.000,00 EUR od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 3.000,00 EUR od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila in od 54.000,00 EUR od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek glede glavnice in obresti je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ob nespornem temelju tožbenega zahtevka je ocenilo, da je podana vzročna zveza med nastalo škodo (poškodba aorte in poslabšanje vida) in prometno nesrečo 14. 12. 1999. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin prisodilo 30.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 24.000,00 EUR, skupaj 57.000,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo 47.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je za pretrpljene telesne bolečine prisodilo 20.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 24.000,00 EUR, skupaj 47.000,00 EUR.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni ravnal v skladu s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj v zvezi z zvinom vratne hrbtenice in poslabšanjem vida do prvega naroka za glavno obravnavo ni navedel vseh pravno relevantnih dejstev niti ni tega storil pozneje in hkrati pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti že prej. Tožba je nesklepčna – iz v njej zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Ni dolžnost sodišča, da išče po listinski dokumentaciji in ugiba, katere poškodbe je utrpel tožnik. Ta bi bil dolžan podati trditve glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, ne pa le pavšalne ugotovitve, da je trpel in trpi telesne bolečine. Ves čas postopka je zahteval odškodnino zaradi trajno zmanjšane življenjske aktivnosti, kar sploh ni pravno priznana škoda. Pravno priznana škoda so duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki jih tožnik ni zatrjeval. Tožnik je operacijo na srcu (niti ne poškodovanja aorte) prvič omenil v pripravljalni vlogi 4. 2. 2002, nato je sledilo dokazovanje s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem prič, ne da bi tožnik zadostil trditvenemu bremenu. Sodišče je nekritično dopustilo izvedbo tako imenovanih informativnih dokazov, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje v svoji sodbi ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da je bila trditvena podlaga zadostna in primerna, razlogi v sodbi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Enako velja glede razlogov, zakaj od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi navedel podroben opis telesnih poškodb in posledic, ki iz njih izvirajo. Zvišanje tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 13. 2. 2007 je pomenilo spremembo tožbe, za katero je potrebna privolitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe, kljub nasprotovanju toženke, dovolilo, s čimer je toženki odvzelo možnost ugovarjati zastaranje tožbenega zahtevka. Prvotna tožba, ki je bila pravočasna, ni bila vložena zaradi nepremoženjske škode, ki bi bila posledica poškodbe in operacija aorte. Če sodišče prve stopnje ne bi dovolilo spremembe tožbe, bi toženka v morebitni novi pravdi lahko uspešno ugovarjala zastaranje in bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta priznali odškodnino za zmanjšano življenjsko aktivnost, ki ni pravno priznana škoda. Prisojena odškodnina glede vseh oblik nepremoženjske škode je previsoka – primerna odškodnina za telesne bolečine ne bi smela presegati 5.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 12.000,00 EUR.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Sodišče druge stopnje se je med drugim opredelilo do vprašanja zadostnosti trditvene podlage, ki jo je tožnik ponudil v tožbi, in zahteve po podrobnem opisu posledic telesnih poškodb. Dejstvo, da se toženka ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je to zavrnilo njene procesne ugovore, še ne pomeni, da je podana napaka v sestavi izpodbijane sodbe oziroma da je njena obrazložitev nejasna in nerazumljiva.

7. Toženka je v reviziji korektno povzela navedbe v tožbi v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo. Tožnik je navedel, da „je utrpel telesne bolečine, kot so razvidne iz zdravstvene dokumentacije“, da „trpi in je trpel telesne bolečine, velikokrat je obiskoval zdravnika in imel druge nevšečnosti“, glede strahu pa, da „se mu zdravstveno stanje dolgo ni izboljšalo, stanje se mu je vleklo“, da je „samostojni podjetnik“ in da „je imel tudi težave s posttravmatskim sindromom“. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je pojasnil le, da „je izgubil določen odstotek vida“. Drži tudi, da v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2003, v kateri je prvič omenjena poškodba aorte, ni nobenih navedb o nepremoženjski škodi.

8. Pritrditi je mogoče toženki, da je takšna tožba nesklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Manjkajo trditve o poškodbah, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, konkretizacija trditev o (primarnem in sekundarnem) strahu ter duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnik bi moral tožbeni zahtevek glede zvina vratne hrbtenice in poslabšanja vida substancirati najpozneje na naroku za glavno obravnavo 29. 11. 2001, glede poškodbe aorte pa, preden je sodišče s sklepom z dne 2. 4. 2004 zaradi ugotavljanja vzročne zveze med poškodbo aorte in prometno nesrečo odredilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke.

9. Ne glede na to, da bi sodišče prve stopnje na spoštovanje pravil o trditvenem bremenu iz 7. člena ZPP in prekluziji iz 286. člena ZPP moralo paziti po uradni dolžnosti, očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). V konkretnem primeru bi morala toženka procesno kršitev, ki jo je uveljavljala v pritožbi in jo zdaj ponavlja v reviziji, ugovarjati na naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2009, ki je bil opravljen že po pravilih ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08; prvi odstavek 130. člena ZPP-D). Stranka, ki ne zatrjuje takoj, ko je to mogoče, da bi morala nasprotna stranka zatrjevati konstitutivna dejstva, ki so potrebna za nastanek uveljavljane materialnopravne posledice, izgubi pravico, da bi se na to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka sklicevala v pritožbi oziroma reviziji.(1)

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dovolilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka, ker je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). S tem toženki ni odvzelo možnosti uspešno ugovarjati zastaranja. Če bi namreč to storila v sporni pravdni zadevi, položaj zanjo ne bi bil slabši, kot če bi zastaranje ugovarjala v hipotetični pravdi na podlagi tožbe, ki bi jo tožnik vložil isti dan kot spremembo tožbe. Toženka zmotno meni, da se je zastaranje glede povečanega tožbenega zahtevka pretrgalo že z vložitvijo tožbe glede prvotnega tožbenega zahtevka 16. 8. 2001. Ker je tožnik povečal prvotni tožbeni zahtevek tako, da je poleg obstoječega uveljavljal nov tožbeni zahtevek, ki delno izvira iz druge dejanske podlage kot prvotni zahtevek, in gre v svojem bistvu za naknadno objektivno kumulacijo zahtevkov (182. člen ZPP), so materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega denarnega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) nastopili z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe.

11. Revizijsko sodišče je v tej obrazložitvi že pojasnilo, zakaj je neutemeljen toženkin procesni ugovor, da tožnik ni pravočasno navedel dejstev, potrebnih za nastanek uveljavljane materialnopravne posledice s plačilom odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Neutemeljen pa je tudi materialnopravni ugovor, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za zmanjšano življenjsko aktivnost, ki ni pravno priznana škoda. Iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja prav nasprotno, to je, da je bila tožniku priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki je ena od oblik pravno priznane nepremoženjske škode iz 179. člena OZ (8. do 10. stran sodbe sodišča prve stopnje in 5. stran sodbe sodišča druge stopnje).

12. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (20.000,00 EUR), strah (3.000,00 EUR) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (24.000,00 EUR), skupaj 47.000,00 EUR ali 50,07 povprečnih neto plač, pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 6. do 11. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. in 5. strani).

13. Vse posamezne okoliščine konkretnega primera, ki jih toženka po nepotrebnem ponavlja, sestavljajo del konkretnega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili in ovrednotili sodišči prve in druge stopnje. Trditve toženke, ki odstopajo od dejanskega stanja, ugotovljenega na nižjih stopnjah sojenja, pa je treba zavrniti že iz razloga, ker pomenijo nedovoljen poskus spreminjanja dejanskega stanja na revizijski stopnji (npr. trditvi, da ni dokazana zmanjšana funkcionalna zmogljivost srca ter da jemanje zdravil in ogroženost zaradi krvavitev ne pomenita zmanjšane življenjske aktivnosti in s tem duševnih bolečin).

14. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Galič, V. Ude, et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2010, stran 240.