Jedro

Posestnik ni dobroveren, če je moral ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen Stvarnopravnega zakonika v nadaljevanju: SPZ), vendar se na podlagi določila 9. člena SPZ dobra vera domneva, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri in ne obratno, kot to zmotno meni pritožba. Nedobrovernosti tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati.

Izrek

Sodba:

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek o stroških v sodbi sodišča prve stopnje (točka III izreka) spremeni tako, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi namesto 5.299,65 EUR sedaj plačati 4.613,30 (štiri tisoč šesto trinajst 30/100) EUR njenih pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sklep:

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je tožena stranka dolžna opustiti vsako poseganje v njeno lastninsko pravico na parc. št. 2281/1 k.o. ... Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev služnostne pravice vožnje s tovornimi vozili, priklopniki in polpriklopniki ter drugimi delovnimi stroji po poti preko nepremičnine parc. št. 2281/1 k.o. … . Toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo, da mora toženi stranki izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 2226 in 2227 ... mogoč vpis služnostne pravice vožnje s tovornimi vozili, priklopniki, polpriklopniki in drugimi delovnimi stroji po poti preko nepremičnine parc. št. 2281/1 k.o. … .Odločilo je tudi o stroških postopka. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo sklepa o začasni odredbi s katerim je ta zahtevala, da se toženi stranki prepove uporaba sporne poti.

2. Takšno sodbo in sklep s pravočasnima pritožbama izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe in sklepa tako, da se njenemu zahtevku ugodi, zahtevek tožene stranke pa se zavrne, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbi zavzema za potrditev izpodbijane sodbe in sklepa.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Pravilne in neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama nesporno lastništvo parc. št. 2281/1 in 2281/4 na katerih je tožeča stranka postala lastnica 9. 8. 2004 in parc. št. 2226 in 2227 na katerih je tožena stranka pridobila lastninsko pravico 23. 1. 1989. Prav tako je nesporno, da tožena stranka uporablja pot preko parc. št. 2281/1, da služnost ni vpisana v zemljiški knjigi, da je tožena stranka vedela, da uporablja tuje zemljišče in da je bila lastnica zemljišča pred denacionalizacijo v letu 1992 Občina ... (v nadaljevanju: Občina).

7. Neutemeljena je pritožbena graja, da tožena stranka ni bila v dobri veri. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo toženki, da ji je občina dovolila uporabljati pot in da je tudi verjela, da je služnost urejena. Tak zaključek izhaja iz dejstva, da je tožena stranka v cesto dosti investirala (stanje ceste je razvidno iz fotografij), česar zagotovo nebi storila brez izrecnega dovoljenja takratnega lastnika to je občine. Prav tako bi se občina zagotovo uprla izgradnji takšne ceste, če je ne bi dovolila. Na to, da je bila dogovorjena služnost med toženko in občino kaže tudi zakoličba poti, služnost pa ni bila vknjižena zaradi postopka denacionalizacije, saj iz tega razloga vknjižba služnosti ni bila več mogoča. Toženka tega ni vedela in tudi ni mogla vedeti, saj se je vknjižbo zavezala izvršiti občina in vožnje toženi stranki ni nihče preprečeval, dokler tega ni storila tožeča stranka v letu 2004. Tako je mogoče zaključiti, da je tožena stranka mislila, da je služnost dobila na veljaven način, saj ji tudi po vrnitvi zemljišča v postopku denacionalizacije ni nihče prepovedal uporabe poti, niti trdil, da je nima pravice uporabljati. Del izpovedbe A.P., na katerega se sklicuje pritožba je vzeta iz konteksta celotne njegove izpovedbe, iz katere je mogoče zaključiti, da sta se tožena stranka in občina dogovorili o pravici uporabe poti - služnosti, sicer pa sta se dogovarjali tudi o morebitni prodaji, v obeh primerih pa je bila njuna volja, da ima tožena stranka pravico uporabljati cesto za dostop do svoje nepremičnine.

8. Posestnik ni dobroveren, če je moral ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen Stvarnopravnega zakonika v nadaljevanju: SPZ), vendar se na podlagi določila 9. člena SPZ dobra vera domneva, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri in ne obratno, kot to zmotno meni pritožba. Nedobrovernosti tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati.

9. Res je, da dovoljenje za uporabo in dogovarjanje o odkupu parcele ne pomeni služnosti, vendar pa oboje kaže na to, da je med toženo stranko in občino obstajalo soglasje o trajni uporabi poti s strani tožene stranke. Odkup bi pomenil rešitev poti z vzpostavitvijo lastninske pravice tožene stranke, glede na izpeljan dokazni postopek pa ni nobenega dvoma, da je med toženo stranko in občino obstajal dogovor, da ima tožena stranka pravico po občinskem zemljišču uporabljati cesto do svoje nepremičnine. To dokazuje tudi vrisana cesta v zakoličbeni situaciji, ki je sestavni del lokacijske dokumentacije (listina pod B28). Prav tako je sestavni del lokacijske dokumentacije tudi situacijski načrt v katerem cesta res ni vrisana, vendar pa se da iz obeh dokumentov razbrati, da je bila cesta zakoličena in to na parc. št. 2281/1 pa čeprav ta parcela v zakoličbeni situaciji ni izrecno navedena.

10. Kaj hoče pritožba povedati s tem, da je tožena stranka ves čas vedela, da uporablja tujo stvar, pritožbenemu sodišču ni jasno. To dejstvo je med pravdnima strankama nesporno, stvarna služnost pa pomeni pravico uporabljati tujo stvar (210. člen SPZ). Ali je tožena stranka vedela, da služnost nastane z vknjižbo v zemljiško knjigo ali ne za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomembno. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem (na podlagi zakona), če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri 10 let (prvi odstavek 217. člena SPZ). V tem primeru ima vknjižba le deklaratoren pomen. Stališče tožeče stranke da tožena stranka ni bila v dobri veri, ker služnost ni bila vknjižena v zemljiško knjigo bi pomenilo, da priposestvovanje v nobenem primeru ni mogoče. 11. Ne drži pritožbena graja, da tožena stranka ni dokazala vožnje z vsemi vozili. To dejstvo izhaja tako iz izpovedbe tožene stranke kakor tudi prič M. M., M.P. in V. A. in pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obseg voženj dokazan.

12. SPZ res ureja "stvarno služnost" in ne "služnostne pravice" kot trdi pritožba, vendar to na pravilno odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati. Zakon opredeljuje stvarno služnost kot pravico lastnika gospodujoče stvari, da na služeči stvari izvršuje določeno dejanje, sam izraz služnostna pravica glede na to, da stvarna služnost je pravica na pravilno odločitev ne more vplivati.

13. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na zaupanje v zemljiško knjigo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je služnostna pot na daleč vidna in da vknjižba ni mogla biti opravljena zaradi denacionalizacije, poleg tega pa takšno stališče tožeče stranke pomeni, da priposestvovanje služnosti ob prehodu lastninske pravice na služeči nepremičnini sploh ne bi bilo mogoče. To pa ne drži, saj SPZ ureja pogoje za priposestvovanje stvarne služnosti in kot izključitveni razlog zaupanja v zemljiško knjigo ob prehodu lastninske pravice na služeči stvari ne predpisuje.

14. Zaključek sodišča, da nima pomislekov o vzdrževanju poti je res nepotreben, saj to ni bil predmet spora, vendar pa takšen zaključek na pravilno odločitev ne more vplivati. Prav tako na pravilno odločitev ne more vplivati upravna prepoved za opravljanje dejavnosti.

15. Glede na odločitev pritožbenega sodišča o glavni stvari je neutemeljena tudi pritožba zoper sklep o začasni odredbi, saj je s tem postala odločitev o glavni stvari pravnomočna in začasna odredba s tem preneha veljati. Prav tako pa tudi ni podan osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe t.j. verjetno izkazana terjatev.

16. Pritožba pa je delno utemeljena glede odmere pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tudi po združitvi zadev za vsako zadevo posebej odmerilo pravdne stroške ne drži. Pravdni zadevi sta bili združeni 17. 4. 2009 in po tem datumu sodišče ni več priznalo stroškov za vsako zadevo posebej. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče za narok dne 6. 3. 2009 priznalo 600 točk preveč, za narok 19. 6. 2009 - 200 točk preveč, za narok 2. 10. 2009 - 200 točk preveč in za narok 5. 10. 2007 - 225 točk preveč, skupaj torej 1225 točk preveč, kar znaša 562,70 EUR, skupaj z 2 % stroški in 20 % DDV pa 686,35 EUR tako, da je tožena stranka po nasprotni tožbi sedaj dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi namesto 5.299,65 EUR plačati 4.613,30 EUR.

17. Pritožbeni razlogi zoper odločitev o glavni stvari in začasni odredbi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določbo postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi določila 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP pritožbi v tem obsegu zavrnilo, pri odločitvi o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče to odločitev ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je s pritožbo zoper sodbo uspela le v neznatnem delu, s pritožbo zoper sklep o začasni odredbi ni uspela, tožena stranka pa z odgovoroma na pritožbi ni prispevala k odločitvi, zato nosita vsaka svoje pritožbene stroške (154. člen, 165. in 155. člen ZPP).