Jedro

Tožnica ni izkazala vzroka, ki bi upravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Pravilno je prvostopenjsko sodišče poudarilo, da je vzrok zamude opravičljiv, če ga stranka ne zakrivi s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Vrnitev v prejšnje stanje je torej mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Upravičenost ali neupravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Le nezakrivljeno ravnanje stranke, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Zamuda (neudeležitev) naroka je posledica tožničinega malomarnega ravnanja, ko je na obvestilu o preklicu naroka spregledala jasen zapis, da se preklicani narok preloži na drug datum, kar ni utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožnica je proti taki odločitvi vložila pravočasno pritožbo, v kateri ponavlja svoje trditve iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer, da je spregledala, da je na obvestilu o preklicu naroka dodan nov datum za nov narok. Ne drži, da bi ravnala neskrbno in malomarno, spregledala je novo določen datum, ki je bil naveden pod preklicanim datumom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek potem, ko na prvi narok za glavno obravnavo ni prišla nobena od pravdnih strank, čeprav sta bili obe nanj pravilno vabljeni, pri tem pa svojega izostanka z naroka nista opravičili. Po določbi tretjega odstavka 282. člena ZPP1 se v takšnem primeru šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Tožnica je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, kot vzrok pa navedla, da je na obvestilu o preklicu spregledala, da je naveden nov datum naroka za glavno obravnavo. Če bi sodišče spoznalo, da je stranka zamudila narok iz upravičenega vzroka, bi zadevo vrnilo v prejšnje stanje oziroma bi štelo, da naroka ni bilo in da zato ni nastopila presumpcija umika tožbe (prvi odstavek 116. člena ZPP).

5. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala vzroka, ki bi upravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Pravilno je poudarilo, da je vzrok zamude opravičljiv, če ga stranka ne zakrivi s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Vrnitev v prejšnje stanje je torej mogoče, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Upravičenost ali neupravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Le nezakrivljeno ravnanje stranke, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovitev strankine krivde za zamudo (naklep in velika ali majhna malomarnost) preprečuje vrnitev v prejšnje stanje2. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da je zamuda naroka posledica tožničinega malomarnega ravnanja, ji je očitalo to obliko krivde – malomarnost. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča je pravilen, saj tožnica, kot sodišče pravilno navaja, ni ravnala tako, kot se to pričakuje od povprečno skrbne osebe, ko je na obvestilu o preklicu naroka spregledala jasen zapis, da se preklicani narok preloži na drug datum.

6. Tožničina pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pritožnici, ki je pravni laik, je treba pojasniti, da bo morala (če želi) tožbo ponovno vložiti.

1 Navedeno določbo je treba uporabiti na podlagi prvega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), po katerem se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E (14. 9. 2017) konča po določbah do sedaj veljavnega zakona. V obravnavani zadevi se je postopek začel z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP) 24. 3. 2017. 2 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 477 in 478.