Jedro

Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi. V skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Najpomembnejša posledica visečnosti pravde oziroma litispendence je torej, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Na obstoj litispendece pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da je dolžno po uradni dolžnosti s poizvedbami preverjati, ali med istima strankama pri istem ali drugem sodišču že teče pravda o isti stvari. Če pa iz podatkov spisa, ali iz lastnega vedenja, ve za obstoj takšne pravde, ali če glede na podatke spisa, ali navedbe strank, sumi, da o isti stvari med istima strankama že teče prej začeta pravda, lahko sodišče po uradni dolžnosti (torej tudi brez predloga stranke) upošteva obstoj litispendence oziroma po uradni dolžnosti opravi poizvedbe za ugotovitev, ali gre za tak primer.

Vrhovno sodišče je že presodilo, da velja visečnost pravde oziroma litispendenca tudi v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku. Če torej sodišče ugotovi, da med obdolžencem in oškodovancem teče pravdni postopek o škodi, ki je nastala z obdolženčevim protipravnim ravnanjem, ki se je začel, preden je oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, bo moralo sodišče oškodovanca v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotiti na pravdo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 34265/2019 z dne 7. 5. 2021 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu 5.405,00 EUR. Odločilo je, da je dolžan oškodovancu plačati znesek 5.405,00 EUR, s presežkom v znesku 7.145,00 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Odločilo je še, da obsojencu odvzame premoženjsko korist v višini 7.145,00 EUR in da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 34265/2019 z dne 23. 2. 2022 delno ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanca in izpodbijano sodbo v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je obsojenec dolžan oškodovancu plačati znesek 12.550,00 EUR. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odpravi odločba o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi. V preostalem je pritožbi pooblaščenca oškodovanca in v celoti zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, iz vseh zakonsko dopustnih razlogov, ker je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je bil materialni zakon nepravilno uporabljen in ker je bilo poseženo v obsojenčeve ustavne pravice in pravice, ki mu jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da obsojencu očitano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo priče B. B. in da je nezakonita odločitev pritožbenega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za vse očitke oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo postopanje in sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je obsojenčevo izvršitveno ravnanje v izreku sodbe sodišča prve stopnje natančno in jasno opredeljeno, da zaslišanje priče B. B. ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja, da sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku ni kršilo določbe drugega odstavka 105. člena ZKP in da zahteva z obširnimi navedbami uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Obsojenčev zagovornik je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva izrazil vztrajanje pri trditvah zahteve za varstvo zakonitosti in poudaril, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in da je bilo oškodovancu s premoženjskopravnim zahtevkom priznano bistveno več, kot mu dejansko pripada.

B.

5. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je v škodo svojega premoženja kaj storil s tem, da se je z oškodovancem dogovoril o prodaji osebnega vozila, pri čemer mu je lažnivo zatrjeval, da ga je kupil za 20.000,00 EUR, da je dobro ohranjeno, da ima prevoženih 176.000 kilometrov in da ni z njim nobenih težav, pri tem pa mu je zamolčal, da je bil avto uporabljan za taksi, da ima veliko prevoženih kilometrov, da je v celoti prelakirano in da je zanj plačal 7.500,00 EUR. S tem ga je spravil v zmoto in ga zapeljal, da je od njega kupil vozilo za 20.350,00 EUR, čeprav je imelo vozilo že skoraj dve leti pred nakupom prevoženih že več kot 340.000 kilometrov, uporabljalo se je za taksi in bilo v celoti prebarvano. Teh lastnosti vozila se je obsojenec dobro zavedal in tako na škodo oškodovanca pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 12.550,00 EUR.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da obsojencu očitano ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije.

7. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno, da mora opis slehernega kaznivega dejanja obsegati vse prvine tega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanja o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita v opisu dejanja, v zadostni meri konkretizirani. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

8. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

9. V obravnavanem primeru se obsojencu v okviru istega historičnega dogodka očitata obe izvršitveni obliki kaznivega dejanja goljufije: prvič, da je oškodovancu lažnivo zatrjeval, da je osebno vozilo, ki je dobro ohranjeno, s prevoženimi 176.000 kilometri in s katerim ni nobenih težav, kupil za 20.000,00 EUR. In drugič - oškodovancu je zamolčal, da je bilo vozilo uporabljeno za taksi, da ima veliko prevoženih kilometrov (340.000), da je v celoti prelakirano in da je zanj plačal le 7.500,00 EUR. Iz takšnega konkretnega opisa kaznivega dejanja, ki je imelo za posledico, da je obsojenec vozilo prodal oškodovancu, pri tem pa si na njegovo škodo pridobil premoženjsko korist v višini več kot 12.500,00 EUR, so razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije.

10. Obsojenčev zagovornik skuša s ponavljanjem pritožbenih navedb, da je oškodovanec obsojenca silil v prodajo vozila, da ga obsojenec ni nagovarjal k nakupu, zaradi česar ni mogel storiti kaznivega dejanja goljufije, da obsojenec in njegova mati vozila nista prodajala oziroma ga komurkoli ponujala, da oškodovanca okoliščine v zvezi z vozilom niso zanimale, da obsojencu ni mogoče očitati, da mu je oškodovanec zaupal zaradi njunega poznanstva, da ga ni imel namena ogoljufati, da oškodovanec še zdaleč ni naivna oseba, ki ne bi imela izkušenj z nakupom vozil, da je dokazal nepodprto, da je obsojenec vozilo sam pripeljal iz Nemčije, da ni dokazano, da je prodajalec obsojencu prodal vozilo z realnim številom kilometrov, da obsojenec ni vedel, da je imelo vozilo bistveno višje število kilometrov in da je bilo kupljeno z namenom, da bo vozilo uporabljal skupaj s svojo materjo, Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil. Po vsebini z njimi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato te trditve v zahtevi pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Obsojenčev zagovornik s trditvijo v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Kršitev utemeljuje z navedbami, da gre za ključno pričo, ki bi lahko izpovedala, da je bil oškodovanec tisti, ki je vztrajno nagovarjal obsojenca, naj mu proda vozilo in da je bil oškodovanec povsem prepričan, da bo vozilo kupil. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje,2 čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče3 utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, da je dejansko stanje v zadevi v zadostni meri razjasnjeno. Predvsem pa je predlagani dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. označilo za materialnopravno nerelevantnega. Pri tem je izhajalo iz vsebine kazenskopravnega očitka obsojencu, katerega bistvo je, kot že rečeno, v tem, da je obsojenec oškodovancu lažnivo prikazoval dejanske okoliščine v zvezi z vozilom, ki je bilo predmet prodaje, hkrati pa mu je zamolčal, da je bilo vozilo uporabljeno za taksi, da ima veliko prevoženih kilometrov, da je v celoti prelakirano in da je zanj plačal le 7.500,00 EUR. Upoštevaje takšen kazenskopravni očitek obsojencu je materialnopravno nerelevantno v kolikšni meri je bil oškodovanec navdušen oziroma zavzet za nakup tega vozila oziroma kdo je bil pobudnik njegove prodaje.

13. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja še, da je sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je oškodovancu priznalo "bistveno več kot je upravičen in v nasprotju s smislom odškodninskega zahtevka, saj mu takšna škoda nikakor ni nastala". Poudarja, da se na pobudo oškodovanca pred Okrajnim sodiščem v Žalcu v zvezi s tem vozilom vodi kazenski postopek zaradi znižanja kupnine. To pomeni, da oškodovanec isti znesek, iz istega razloga in na podlagi istih okoliščin uveljavlja v drugem, civilnopravnem postopku. Upoštevaje navedeno je po stališču zahteve neutemeljen zaključek pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za litispendenco. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da oškodovanec ne more odškodnine prejeti dvakrat, saj bi to pomenilo dvojno okoriščenost. 14. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovancu plačati znesek 5.405,00 EUR, s presežkom 7.145,00 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da se obsojencu odvzame premoženjskopravna korist v znesku 7.145,00 EUR. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 12.550,00 EUR in da se odpravi odločba o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča4 je razvidno, da višina škode, ki jo je utrpel oškodovanec, izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki je ocenil vrednost vozila na dan prodaje oškodovancu na 7.800,00 EUR, kar pomeni, da je oškodovanec vozilo preplačal za 12.550,00 EUR. Pritožbeno sodišče je utemeljeno prisodilo, da je oškodovancu škoda nastala z nakupom vozila dne 17. 5. 2017, ko je bilo kaznivo dejanje dokončano, zato je nepomembno, koliko časa po nakupu vozila je oškodovanec vozilo uporabljal in kdaj ga je prodal D. D. 15. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je nepravilen zaključek pritožbenega sodišča, da v obravnavanem primeru ni podana litispendenca.

16. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.5 V skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Najpomembnejša posledica visečnosti pravde oziroma litispendence je torej, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari.6 Na obstoj litispendece pazi sodišče po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da je dolžno po uradni dolžnosti s poizvedbami preverjati, ali med istima strankama pri istem ali drugem sodišču že teče pravda o isti stvari. Če pa iz podatkov spisa, ali iz lastnega vedenja, ve za obstoj takšne pravde, ali če glede na podatke spisa, ali navedbe strank, sumi, da o isti stvari med istima strankama že teče prej začeta pravda, lahko sodišče po uradni dolžnosti (torej tudi brez predloga stranke) upošteva obstoj litispendence oziroma po uradni dolžnosti opravi poizvedbe za ugotovitev, ali gre za tak primer.7

17. Vrhovno sodišče je že presodilo8, da velja visečnost pravde oziroma litispendenca tudi v zvezi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku. Če torej sodišče ugotovi, da med obdolžencem in oškodovancem teče pravdni postopek o škodi, ki je nastala z obdolženčevim protipravnim ravnanjem, ki se je začel, preden je oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, bo moralo sodišče oškodovanca v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotiti na pravdo.

18. V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa in razlogov sodbe pritožbenega sodišča razvidno, da pred Okrajnim sodiščem v Žalcu poteka pravda med oškodovancem C. C. in gospodarsko družbo A., d. o. o., zaradi znižanja kupnine vozila. V obravnavanem primeru je torej v času odločanja pritožbenega sodišča pravda tekla med oškodovancem in gospodarsko družbo, ne pa med oškodovancem in obsojencem v obravnavani zadevi. Glede na navedeno je utemeljena presoja pritožbenega sodišča, da v pravdnem postopku ne nastopata isti stranki. Povedano drugače: oškodovanec je uveljavljal v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek zoper obsojenca, v civilnem postopku pa očitno nastopal kot tožeča stranka, ki je uveljavljala znižanje kupnine vozila od gospodarske družbe A., d. o. o. Upoštevaje navedeno v času odločanja o premoženjskopravnem zahtevku ni bila podana litispendenca zaradi pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu.

19. Obsojenčev zagovornik s trditvama v zahtevi, da je vozilo vredno več, kot ga je ocenil cenilec in da se podobna vozila še sedaj prodajajo za ceno med 12.500,00 in 15.000,00 EUR, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nasprotuje višini priznanega premoženjskopravnega zahtevka. S tem v zahtevi ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

20. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Vrhovno sodišče je, upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje prejemnik denarne socialne pomoči, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 in številne druge. 2 2. točka razlogov sodbe. 3 8. točka razlogov sodbe. 4 20. do 24. točka razlogov sodbe. 5 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 24297/2016 z dne 1. 2. 2018 in I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023. 6 Primerjaj Galič, A. (2005 - 2006): Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, str. 219. 7 Prav tam str. 226. 8 Primerjaj sodbi v zadevah I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012 in I Ips 1994/2010 z dne 21. 4. 2011.