Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora, zato se kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 423. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega R.V. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z v uvodu navedenim sklepom ob preizkusu po uradni dolžnosti po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 6. odstavkom 199.a člena ZKP podaljšalo obtoženemu R.V. hišni pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče pa je pritožbo zagovornika obtoženca s sklepom z dne 10.02.2000 zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 07.03.2000 je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Prvi odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme to izredno pravno sredstvo vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku (zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe). Temeljni pogoj za vložitev tega pravnega sredstva je torej pravnomočna sodna odločba in pravnomočno končan kazenski postopek. Od tega zakonskega pogoja pa pozna Zakon o kazenskem postopku izjemo (4. odstavek istega člena), ki dovoljuje vložitev zahteve tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar le zoper pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora. Gre torej za natančno določbo, ki je ni mogoče tolmačiti širše. Nedvoumne določbe namreč že same po sebi izključujejo analogijo, saj v njih ni nejasnosti, ki bi zahtevale razlago.

Šesti odstavek 199.a člena Zakona o kazenskem postopku, ki govori o hišnem priporu, sicer dovoljuje smiselno uporabljanje določb tega zakona o priporu (torej dovoljuje in celo napotuje na uporabo analogije), vendar le, če v tem členu (199a) ni drugače določeno, analogija pa se uporablja glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora. Torej je tudi glede procesnih situacij oziroma dejanj, glede katerih je dovoljena smiselna uporaba določb ZKP, ki se nanašajo na pripor, zakon določen oziroma ne dovoljuje širše razlage.

Ker glede na navedeno zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora ni mogoče vložiti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.