Jedro

Vprašanji, kateri od postopkov se je začel prej in ali postopki tečejo med istimi strankami, za odločitev o predlogu za prekinitev postopka nista relevantni, saj iz tega razloga postopka ni mogoče prekiniti.

Tek razlastitvenega postopka ne predstavlja katerega od drugih zakonskih razlogov, na podlagi katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek.

Sodišče prve stopnje je tisto, ki odloči, ali bo v primeru ugotovljenega predhodnega vprašanja sklenilo, da se postopek prekine do njegove pravnomočne razrešitve, ali pa ga bo reševalo samo. Pritožbeno sodišče takšne odločitve namesto njega ne more sprejeti, saj bi bila v nasprotnem strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim bi bilo odločeno o predlogu za prekinitev postopka.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. točki razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog prve nasprotne udeleženke in drugega nasprotnega udeleženca za prekinitev postopka (I. točka izreka) in ustavilo postopek proti tretjemu nasprotnemu udeležencu (II. točka izreka).

2.Zoper I. točko sklepa pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vlagata prva nasprotna udeleženka in drugi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju nasprotna udeleženca). Opozarjata, da je sodišče predlog v izreku zavrglo, medtem ko je v obrazložitvi navedlo, da se predlog zavrne. Ker je nujna pot predvidena kot skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti, nujne poti ne bi bilo mogoče določiti, če bi predlagatelji v pravdi uspeli s tožbo na priposestvovanje služnosti. Posledično gre v tej zvezi za predhodno vprašanje. Proti nasprotnima udeležencema je v teku tudi postopek razlastitve, ki se vodi z namenom kasnejše kategorizacije javne poti preko njunih parcel. Občina je tudi v nepravdnem postopku izrazila jasen namen po ureditvi javne ceste na predmetnih parcelah. Nujna pot se tako ne ustanavlja v zasebnem interesu predlagateljev, temveč gre za pot v splošnem interesu, za ustanovitve katere sodišče ni pristojno. V zvezi z nepremičnino parc. št. 712/2 k. o. ... se je tretji predlagatelj strinjal z določitvijo poti, zato je predlog v tem delu nedopusten, saj v primeru soglasja ne gre za nujno pot, temveč za običajno služnost. Nasprotna udeleženca predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za prekinitev postopka ugodi, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Predlagatelji v odgovoru na pritožbo glede domnevnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa navajajo, da gre za očitno pravopisno napako, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče predlog zavrnilo. Utemeljujejo, da zgolj postopek določitve nujne poti problematiko rešuje celovito in zajema širši obseg udeleženih strank, zaradi onemogočanja dostopa na cesto pa je tudi edini, ki je predlagateljem še ostal na voljo. Pogoji za prekinitev postopka po 189. členu Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) niso izpolnjeni, saj v vseh postopkih niso udeležene iste stranke. Nepravdni postopek določitve nujne poti se ne izključuje s pravdnim postopkom zaradi priposestvovanja služnosti in z razlastitvenim postopkom. Opozarjajo, da bi bila s prekinitvijo postopka kršena njihova pravica do sodnega varstva. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4.Tretja nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa resda zapisalo, da se predlog nasprotnih udeležencev zavrže, čeprav iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog obravnavalo po vsebini in presodilo, da za prekinitev postopka ni podlage, zaradi česar je treba predlog zavrniti. Po presoji pritožbenega sodišča pa kljub temu ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak kvečjemu za relativno bistveno kršitev, tj. za kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP), takšnega vpliva pa pritožnika ne zatrjujeta. Poleg tega je zavrženje predloga zanju kvečjemu ugodnejše, saj se nanj ne veže učinek pravnomočnosti.

7.Sodišče prve stopnje je predlog nasprotnih udeležencev zavrnilo z utemeljitvijo, da se nepravdni postopek določitve nujne poti ne izključuje s pravdnim postopkom za ugotovitev obstoja služnosti in da razlastitveni postopek ne zajema vseh nepremičnin, preko katerih predlagatelji predlagajo določitev nujne poti.

8.Po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi za odločitev o predlogu za prekinitev postopka ni odločilen 189. člen ZPP, po katerem je zadevo presojalo sodišče prve stopnje. Določbe tega člena namreč urejajo institut obstoja pravde v isti zadevi med istimi strankami (litispendenca). Kot izhaja iz tretjega odstavka tega člena, posledica v primeru podane litispendence ni prekinitev postopka, temveč zavrženje tožbe oziroma predloga v postopku, ki je bil začet kasneje. Zato vprašanji, kateri od postopkov se je začel prej in ali postopki tečejo med istimi strankami, za odločitev o predlogu za prekinitev postopka nista relevantni, saj iz tega razloga postopka ni mogoče prekiniti.

9.Prav tako za odločitev ni bistveno, da je v zvezi z nepremičninami nasprotnih udeležencev v teku razlastitveni postopek. Čeprav drži, da bodo imele v primeru izvedene razlastitve in kasnejše kategorizacije kot javne poti nepremičnine predlagateljev zvezo z javno cesto, to ne spreminja dejstva, da gre v tej zvezi za negotov bodoči izid drugega postopka, ki se ne nanaša na pravico ali pravno razmerje, ki bi med strankami že obstajalo. Posledično ne more iti za predhodno vprašanje, prav tako pa tek razlastitvenega postopka ne predstavlja katerega od drugih zakonskih razlogov, na podlagi katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek. Neutemeljeni so tudi argumenti nasprotnih udeležencev, da se nujna pot glede na namero občine po kategorizaciji javne poti v resnici ustanavlja v javnem interesu. V nepravdnem postopku, ki teče pred sodiščem prve stopnje, se določitev nujne poti glede na zatrjevano pomanjkanje zveze z javno cesto nedvomno predlaga v zasebnem interesu predlagateljev. Domnevno soglasje tretjega predlagatelja z določitvijo nujne poti prav tako ni bistveno za prekinitev postopka, temveč se to vprašanje kvečjemu nanaša na končno odločitev v zadevi.

10.Relevantna pa je presoja, na katero sta nasprotna udeleženca opozorila že v postopku na prvi stopnji, in sicer ali gre v postopku za določitev nujne poti pri vprašanju, ali imata na spornih nepremičninah prvi in tretji predlagatelj stvarno služnost, za predhodno vprašanje. Nasprotna udeleženca sta v postopku na prvi stopnji namreč navajala, da sta prvi in tretji predlagatelj proti prvim trem nasprotnim udeležencem vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti. Predlagatelji tem navedbam niso nasprotovali. Skladno z 88. členom Stvarnopravnega zakonika2 (v nadaljevanju SPZ) sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Nasprotna udeleženca v tej zvezi pravilno opozarjata, da imata lahko v primeru obstoja stvarne služnosti na njunih nepremičnine - odvisno od vsebine služnosti - prvi in tretji predlagatelj že zagotovljeno "potrebno zvezo z javno cesto" v smislu citirane določbe SPZ, zaradi česar pogoji za dovolitev nujne poti ne bi bili izpolnjeni.

11.Ker je sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu to presojo prezrlo, je ostalo neugotovljeno, ali sta zahtevka prvega in tretjega predlagatelja po svoji vsebini takšna, da bi v primeru ugoditve njunima tožbenima zahtevkoma njune nepremičnine imele potrebno zvezo z javno cesto. Poleg tega je skladno s prvim odstavkom 13. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče prve stopnje tisto, ki odloči, ali bo v primeru ugotovljenega predhodnega vprašanja sklenilo, da se postopek prekine do njegove pravnomočne razrešitve, ali pa ga bo reševalo samo. Pritožbeno sodišče takšne odločitve namesto njega ne more sprejeti, saj bi bila v nasprotnem strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim bi bilo odločeno o predlogu za prekinitev postopka.

12.Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče sklep v izpodbijani I. točki razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj se ob ponovnem odločanju opredeli do tega, ali gre v zvezi z določitvijo nujne poti pri vprašanju obstoja stvarne služnosti v korist nepremičnin prvega in tretjega predlagatelja na nepremičninah nasprotnih udeležencev glede na vsebino tožbenih zahtevkov za predhodno vprašanje in - v primeru pritrdilnega odgovora - ali bo to predhodno vprašanje razrešilo samo ali pa prekinilo postopek. Pri tem naj skladno z ustaljeno sodno prakso presoja tudi smotrnost in ekonomičnost morebitne prekinitve postopka.

13.Ker je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavilo, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

2Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20.