Jedro

Ker je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov, do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, z dne 15. 4. 2024 in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da je tožnica upravičena do vračila razlike v višini 96,65 EUR med dejansko izplačanimi prevoznimi stroški 531,65 EUR in prevoznimi stroški, do katerih je upravičena, to je 628,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneska v plačilo dne 14. 12. 2023 do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki med strankama sploh ni bilo sporno. Sporna pa je bila pravilna uporaba Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba; Ur. l. RS, št. 140/2006 s spremembami in dopolnitvami), katere določila je toženka napačno uporabila, in zgolj posledično napačen obračun davčnega odtegljaja. Sodišče se do navedb o pravilnosti oziroma nepravilnosti uporabe tretjega odstavka 3. člena Uredbe o "običajnem prebivališču" s strani toženke sploh ni opredelilo, čeprav tožba naslavlja ravno nestrinjanje s toženkino interpretacijo "običajnega prebivališča". V svoji obrazložitvi se je ukvarjalo le z obračunom odvedenega davka, ne pa s temeljem, ki je do obračuna pripeljal. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, saj ne toženka ne sodišče prve stopnje nista upoštevala določbe tretjega odstavka 3. člena Uredbe, sodišče pa se do njega ni opredelilo. Med strankama tako še vedno ostaja sporno običajno prebivališče, ali mora za upoštevanje drugega prebivališča kot običajnega prebivališča delavec priti na delo z istega naslova in se nanj tudi vrniti ter število dni na teden, ko mora delavec prihajati na delo z drugega naslova, da bi se mu to štelo kot običajno prebivališče ne glede na odsotnosti. Do vsega navedenega se sodišče ni opredelilo in je celo izrecno zapisalo, da se ne opredeljuje do navedb strank o pravilnosti razlage Uredbe, čeprav je to po prepričanju tožnice nujno za ta postopek. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh bistvenih navedb obeh strank, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Obe stranki od sodišča pričakujeta, da poda odgovor pravne narave glede pravilne razlage običajnega prebivališča, čemur se je to v obravnavani zadevi ognilo. Zahteva povračilo stroškov postopka, ki jih je sodišče s posebnim sklepom naložilo tožnici in jih je ta poravnala. Primarno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki mu pritožba izrecno ne nasprotuje, je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Tožnica je v obravnavani zadevi na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2022 s spremembami in dopolnitvami) zahtevala odločitev o pravici iz delovnega razmerja oziroma zahtevala odpravo kršitve pravic, ki naj bi jo storila toženka kot njen delodajalec z nepravilno obdavčitvijo stroškov prevoza na delo in z dela in posledično tožnici opravljenim prenizkim izplačilom iz tega naslova. Po tem ko tožnica v postopku pred delodajalcem (drugi odstavek 24. člena ZJU) ni bila uspešna, v postopku pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZJU) pa je le delno uspela, je uveljavljala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, primarno na odpravo izpodbijanega sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, podrejeno pa je zahtevala plačilo razlike med dejansko izplačanimi prevoznimi stroški (531,65 EUR) in prevoznimi stroški, do katerih je po njenem prepričanju za mesec november 2023 upravičena (628,30 EUR), torej zneska 96,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Kot tožnica izpostavlja v pritožbi, med strankama ni bilo sporno relevantno dejansko stanje. V sklop tega spada višina potnih stroškov za mesec november 2023, ki jih je bila dolžna toženka izplačati (povrniti) tožnici glede na število njenih prihodov na delo v navedenem mesecu in kraj(a), od koder se je na delo in z dela vozila. Ni bilo sporno, da ta znesek znaša 628,30 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo med strankama sporno pravno vprašanje, ali je toženka tožnici povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za november 2023 plačala v pravilni višini glede na obseg neobdavčenega dela povračila stroškov, ki ga določa Uredba. Po prepričanju tožnice toženka povračila potnih stroškov za ta mesec tožnici glede na določila Uredbe ne bi smela obdavčiti, temveč bi morala to terjatev iz delovnega razmerja v celotni višini izplačati tožnici. Toženka pa je del tega zneska, konkretno 96,65 EUR (sprva odmerjeni davek 120,49 EUR, nato vrnjenih 23,84 EUR) odvedla kot davek (dohodnino).

7.Tožnica v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je za odgovor na vprašanje pravilnosti in utemeljenosti odmere dohodnine od obračunanih potnih stroškov (ali se ti vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja) relevantna Uredba, ki davčno obravnavo povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ureja v 3. členu, v katerem opredeljuje pojem običajnega prebivališča. Tožnica v pritožbi vztraja, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tega pojma, vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre pri tem za vprašanje odmere dohodnine, pravilnost obdavčitve dohodka iz delovnega razmerja pa se preizkuša v postopku pred davčnimi organi in ne more biti predmet presoje v individualnem delovnem sporu. Za tega je bilo odločilno, da je v njem tožnica uveljavljala terjatev iz delovnega razmerja, konkretno povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Ker pa je bilo glede na dejstva, ki med strankama niti niso bila sporna, ugotovljeno, da je toženka že izplačala celotni znesek potnih stroškov (628,30 EUR), do povrnitve katerih bi bila tožnica upravičena za navedeni mesec, le da ga ni v celoti izpolnila v neposredno razpolaganje tožnici, temveč je en del zanjo izplačala državi kot davek, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženka že v celoti izpolnila uveljavljano obveznost in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je izčrpno pojasnilo tudi sklicujoč se na uveljavljeno sodno prakso (10. in 11. točka obrazložitve), na kar se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do vseh bistvenih navedb strank. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedb strank, ki so relevantne za odločitev v obravnavani zadevi, dovolj izčrpno opredelilo. Kot pojasnjeno pa se utemeljeno ni opredeljevalo do okoliščin in pravnih vprašanj, ki se nanašajo na pravilnost odmere davčnega odtegljaja, kar ni predmet individualnega delovnega spora. Sodišču prve stopnje tako ni bilo treba presojati, ali je bila višina davčnega odtegljaja pravilna oziroma ali je pravilno, da je bil davčni odtegljaj sploh odtegnjen in plačan, za kar se je v postopku na prvi stopnji (neuspešno) zavzemala tožnica.

8.Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (primarnega in podrejenega) je po vsem obrazloženem pravilna. O stroških postopka na prvi stopnji, ki jih mora tožnica povrniti toženki, je bilo odločeno s posebnim sklepom, ki ni predmet pritožbene graje (in je že pravnomočen). Tožnica se zato v pritožbi zoper sodbo neutemeljeno in nerazumljivo zavzema za povračilo stroškov postopka, ki jih je že poravnala.

9.Sodišče druge stopnje je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza: