Jedro

V posebnih okoliščinah, v katerih je mogoče pričakovati fizično nasilje uporabnikov poštnih storitev (kadar se na primer vročajo pošiljke, ki jih uporabniki ne želijo prevzeti), je delo pismonoše delo s povečano nevarnostjo. Za škodo tožnika – pismonoše bi tožena stranka tako objektivno odgovarjala, vendar le če bi škoda nastala zaradi opravljanja dela pismonoše. Ker pa je v konkretnem primeru škodo povzročil tožnik sam, ker je izzval fizično obračunavanje, odgovornost tožene stranke ni podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je za poškodbo na delu, ki se je tožeči stranki pripetila dne 23. 11. 2004, tožena stranka odškodninsko odgovorna v višini 75 %.

Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni določno opredelilo vrsto odgovornosti, saj iz obrazložitve izhaja, da gre lahko tako za objektivno odgovornost, kot tudi subjektivno odgovornost. Ob dejstvu, da je z njo odločeno o temelju odškodninske odgovornosti, se sodba ne more preizkusiti. Sodišče bi moralo svoje zaključke subsumirati pod določene dokaze, namesto tega pa zaključke izvaja iz prepričanja, da nekaj delodajalcu ni moglo ostati neznano, za kar nima dokazov v izvedenem postopku. Tožena stranka nadalje navaja, da opravljanje poštne dejavnosti ni nevarna dejavnost. Delo pismonoše se ne opravlja v takih pogojih, da bi samo zase predstavljalo nevarno dejavnost, niti ni nevarno delo ali delo s povečano nevarnostjo, zato ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti in uporabi OZ. Prav tako tožena stranke ne more vplivati na nevsakdanje, nepričakovano, odklonsko ravnanje uporabnika poštnih storitev, ki se z dejanskim vročanjem ne strinja. V nobenem primeru ni krivdo odgovorna, saj ima predpisane postopke reševanja pritožb uporabnikov, le-ti pa nikakor ne zajemajo fizičnega obračunavanja. Tožena stranka tudi v danem primeru ne bi mogla narediti ničesar, saj do fizičnega obračunavanja ne bi prišlo, če ga ne bi izzvala tožeča stranka sama. Iz pravnomočne sodbe opr. št. K 105/2005 je razvidno, da do škode pri tožeči stranki niti ne bi prišlo, če ne bi sama tega dodatno vzpodbudila z udarcem ter da je za poškodbe tako svoje, kot tudi poškodbe soudeleženega uporabnika poštnih storitev soodgovorna. Tako tožena stranka zatrjuje, da škoda tožeči stranki ne bi nastala, če ta ne bi prva zamahnila proti M. in je tako s tem udarcem pretrgana vzročna zveza med dejavnostjo oziroma opravljanjem službenih obveznosti in škodo v obliki fizičnih poškodb tožeče stranke. Če bi se ta umaknila še v fazi besednega spopada, ji škoda ne bi nastala. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke, ki jih je s tem v zvezi podala v odgovoru na tožbo, ni opredelilo. Prav tako je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranke že pred škodnim dogodkom vedela za psihično stanje tožeče stranke, saj je za to tožena stranka izvedela po tem dogodku in sicer iz dokumentacije posredovane v odškodninskem zahtevku in kasneje v tožbi. Tožena stranka tudi tega, da naj bi bil M. nasilnež, ni vedela. Dogodek, ko je M. prišel na pošto s pritožbo na vročitev pošiljke, je upravnica pošte O.L. imela za rešen, saj je po tem, ko mu je razložila kakšne so možnosti in kaj se vseeno vroča na naslovu, pomirjen odšel s pošte. Sodišče prve stopnje je v dokaz odgovornosti tožene stranke upoštevalo tudi korespondenco tožene stranke z zavarovalnico. Pri tem tožena stranka poudarja, da je šlo za odgovor tožene stranke zavarovalnici pred zaključkom kazenskega postopka, ko je tožena stranka še menila, da je šlo za samoobrambo po napadu uporabnika poštnih storitev, kar pa je bilo kasneje s sodbo kazenskega sodišča pravnomočno ovrženo. Tožena stranka pa v pritožbi za primer, če za škodo ni odgovorna tožeča stranka sama in tretja oseba, t.j. M., navaja, da je odgovornost tožeče stranke za škodo najmanj večja od odgovornosti tožene stranke. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek kot neutemeljen po temelju zavrne podredno pa, da sodbo spremeni in zniža višino odgovornosti tožene stranke oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštetih v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da pa je na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se izpodbijana vmesna sodba ne da preizkusiti, kar je pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo jasno, ali gre za objektivno ali pa za krivdno odgovornost tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožena stranka za tožniku nastalo škodo objektivno odgovorna, je pa k nastanku škode delno pripomogel tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da ne gre za delo oziroma dejavnost s povečano nevarnostjo, da pa je v konkretnem primeru prišlo do situacije, ki ni vsakdanja. Tako iz obrazložitve jasno izhaja, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke, zato sodba v tem delu nima pomanjkljivosti in se da preizkusiti.

Tožnik je zaposlen pri toženi stranki kot poštar. Dne 23. 11. 2004 je hotel Ž.M. vročiti priporočeno sodno pošiljko, ki je M. ni hotel prevzeti. Med tožnikom in stranko je prišlo najprej do besednega konflikta, nato pa do fizičnega obračuna, v katerem je tožnik zadobil hude telesne poškodbe. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine, saj je bil poškodovan med opravljanjem dela. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik odškodninsko odgovorna v višini 75 %. Tako odločitev je sprejelo po tem, ko je vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu, kazenski spis Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. K 105/2005 ter zaslišalo priči O.L. in A.Š..

Delo pismonoše samo po sebi ni delo s povečano nevarno dejavnostjo. Vendar pa je v posebnih okoliščinah mogoče pričakovati tudi fizično nasilje uporabnikov nad temi delavci tožene stranke, še posebej, kadar jim vročajo poštne pošiljke, ki jih uporabniki iz kakršnegakoli razloga ne želijo prevzeti. Pri tem sploh ni pomembno, ali je v preteklosti do takšnega fizičnega nasilja že prihajalo ali ne, dovolj je, da obstaja možnost le-tega. S stališčem sodišča prve stopnje, da gre v takšnih primerih za objektivno odgovornost delodajalca, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da ni vzročne zveze med tožnikovim opravljanjem dela v okviru delovnega mesta pismonoše in škodo, ki mu je nastala. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da bi bila tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala, le, če bi mu nastala zaradi opravljanja dela pismonoše. Iz spisa Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 105/2005 izhaja, da je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 62/94 in nadalj.), Ž.M. pa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 143. člena KZ. Dne 23. 11. 2004 je verbalni konflikt med tožnikom in M. s tem, ko je tožnik M. udaril s hrbtno stranjo dlani, prerasel v fizično nasilje, saj je M. na tožnikov udarec odreagiral tako, se je zapodil vanj in ga večkrat udaril, tožnik pa je M. s pestjo udaril v predel nosu. Na podlagi takšnega opisa dogodka, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik sam izzval fizično obračunavanje in tako obstaja vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodo t.j. hudo telesno poškodbo, ki mu je nastala. S tem, ko je prvi uporabil fizično silo, je pretrgal vzročno zvezo med delom, ki ga je opravljal in škodo, ki mu je nastala. Res je bil tožnik izzvan, vendar mu škoda ne bi nastala, če bi se umaknil v času besednega konflikta. Kot pismonoša je s svojim delom zaključil, ko je ugotovil, da M. sodnega pisanja noče sprejeti in bi moral ravnati, kot mora ravnati pismonoša, kadar prejemnik odkloni prevzem poštne pošiljke. Iz kazenskega spisa izhaja, da je imel tožnik dovolj prostora, da bi se z motorjem lahko odpeljal, vendar je s hrbtno stranjo dlani udaril M., kar je sprožilo fizično nasilje, v katerem je bil tožnik hudo telesno poškodovan. Za to svoje ravnanje protipravno ravnanje pa je odgovoren sam in ne tožena stranka.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne obstaja vzročna zveza med delom, ki ga je tožnik opravljal dne 23. 11. 2004 in škodo, ki jo je tega dne utrpel, ostale pritožbene navedbe skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP za odločitev niso pomembne. Pritožbeno sodišče pa kljub temu ugotavlja, da pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je tožena stranka že pred škodnim dogodkom vedela, za tožnikovo psihično stanje. Pri tem sodišče prve stopnje niti ne pove, za kakšno psihično stanje tožnika naj bi šlo. Tožnik tekom postopka ni navajal, da bi imel pred tem dogodkom kakšne tovrstne zdravstvene težave, ampak naj bi te nastopile kot posledica telesnih poškodb, ki jih je zadobil dne 23. 11. 2004. Na podlagi tega je moč sklepati, da se je tožnik svojega ravnanja kritičnega dne zavedal (tako izhaja tudi iz spisa opr. št. K 105/2005).

Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da obstaja vzročna zveza med delom, ki ga je tožnik opravljal dne 23. 11. 2004 in škodo, ki mu je tega dne nastala, saj je bila ta pretrgana, kot je že pojasnjeno. Zahtevek po temelju tako ne obstoji, zaradi česar je potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti v celoti. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in skladno s 5 alineo 358. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tožnik v pravdi ni uspel, sam nosi svoje stroške postopka, ki jih je v postopku priglasil. Tožena stranka pa ni priglasila niti stroškov postopka na prvi stopnji niti pritožbenih stroškov, zato je odpadel tudi izrek o stroških pritožbenega postopka.