Jedro

Presoja, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni.

Argument, da ga je kot primarnega insajderja pri nakupu delnic vodil namen kršitve zaupanja vlagateljev, bi bilo sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 1. 2015 obsojenega M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) prekinilo postopek odločanja o pritožbi ter vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 243. člena KZ in tretjega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 566. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI). Po odločitvi Ustavnega sodišča, da prvi odstavek 243. člena KZ ni bil v neskladju z Ustavo, je Višje sodišče v Ljubljani pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev ustavnih jamstev iz 25., 28. ter 29. člena Ustave. V zahtevi navaja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj ni izkoristil notranje informacije, pri čemer v razmerju do tega zakonskega znaka tudi ni podan naklep. Poudarja, da je delnice kupil zato, da bi pokazal, da kot predsednik uprave družbe zaupa v njeno poslovanje, hkrati pa ima delnice še vedno v lasti, čeprav je njihova cena pozneje drastično padla. Sodiščema nižje stopnje očita, da se do navedene okoliščine nista opredelili, kot tudi ne do možnosti, da obsojenec s svojim ravnanjem ni zasledoval pridobitve premoženjske koristi. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsojenčevem naklepu in dodaja, da takšno pomanjkanje razlogov predstavlja kršitev pravice iz 25. člena Ustave. Izpostavlja, da je bil v obravnavani zadevi kazenski zakon prekršen glede vprašanja, ali podatki, s katerimi je obsojenec 21. 4. 2008 razpolagal, predstavljajo notranjo informacijo v smislu 243. člena KZ. Po zagovornikovi oceni izpodbijani sodbi ne vsebujeta pojasnila, ali je obsojenec 21. 4. 2008 sploh razpolagal s kakršnokoli notranjo informacijo. Navaja, da se inkriminacija po 243. členu KZ in prekršek po 566. členu ZTFI vsebinsko prekrivata, kar predstavlja kršitev 2. in 28. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru z dne 16. 7. 2018, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je obsojenec kot predsednik uprave najpomembnejše slovenske energetske družbe razumel zakonsko prepoved izkoriščanja notranjih informacij, zato trditev zagovornika, da se ni zavedel, da njegovo ravnanje vsebuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ne more vplivati na presojo njegove kazenske odgovornosti. Ocenjuje, da je v okviru obrazložitve naklepa zakonski znak izkoriščanja notranjih informacij ustrezno obrazložen, zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Meni, da so notranje informacije kot zakonski znak tega kaznivega dejanja v izreku sodbe ustrezno konkretizirane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je podal izjavo, v kateri je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. V obravnavani zadevi se je obsojencu očitalo, da je notranjo informacijo, ki jo je pridobil kot predsednik uprave družbe XY, d.d. v času od 16. 4. 2008 do 21. 4. 2008, izkoristil pri nakupu sto delnic te družbe, ki ga je opravil 21. 4. 2008 po ceni 630,00 EUR na delnico. Notranjo informacijo so predstavljali bistveni podatki o uspešnosti poslovanja družbe XY d.d. v prvem trimesečju leta 2008, ki so bili vsebovani v vmesnem poročilu poslovodstva, in sicer predvsem izkaz poslovnega izida, iz katerega je bila razvidna nadpovprečna rast prihodkov družbe od prodaje v prvem četrtletju 2008. Cena delnic je po javni objavi vmesnega poročila poslovodstva dne 24. 4. 2008 do 19. 5. 2008 narasla za približno 10% oziroma do vrednosti 694,09 EUR. Hkrati iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je obsojenec dne 16. 4. 2008 dal izjavo za medije, v kateri je navedel, da je bilo poslovanje družbe XY d.d. v prvem četrtletju leta 2008 odlično.

7. Kaznivo dejanje, določeno v prvem odstavku 243. člena KZ, je inkriminiralo zlorabo notranje informacije pri nakupu ali prodaji vrednostnega papirja. Zakonske znake tega kaznivega dejanja je treba tolmačiti tudi v povezavi z Direktivo 2003/6/ES o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji z dne 28. 1. 2003 (v nadaljevanju Direktiva), ki je veljala v kritičnem času. Direktiva je v 2. členu nalagala državam članicam, da prepovejo vsaki osebi, ki ima notranje informacije, da jih uporabi pri pridobitvi ali odtujivi finančnih instrumentov, na katere se te informacije nanašajo. Togo stališče Direktive, ki je zahtevala prepoved vsakršne pridobitve vrednostnih papirjev osebam, ki posedujejo notranje informacije (primarni insajderji), je omililo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi C-45/08 z dne 23. 12. 2009.1 V omenjeni zadevi je belgijsko sodišče SEU zastavilo predhodno vprašanje glede tolmačenja 2. člena Direktive. Pri tem je želelo izvedeti, ali že samo dejstvo, da oseba z notranjimi informacijami pridobi ali odtuji vrednostne papirje, pomeni, da uporablja oziroma izkorišča notranje informacije. SEU je glede izpostavljenega vprašanja pojasnilo, da v 2. členu Direktive ni natančno določeno, ali morajo osebe s primarnim dostopom do notranjih informacij imeti špekulativen ali goljufiv namen, vendar to ne pomeni, da je to določbo treba razlagati tako, da vsaka oseba s primarnim dostopom do notranjih informacij, ki izvede tržno transakcijo, samodejno krši prepoved trgovanja na podlagi notranjih informacij. Tako široka razlaga bi v praksi pripeljala do prepovedi nekaterih tržnih transakcij, ki ne škodijo interesom, varovanim z Direktivo. Glavna značilnost trgovanja na podlagi notranjih informacij je dejstvo, da sta z njim oškodovana integriteta finančnih trgov in zaupanje vlagateljev. Ob upoštevanju vsega navedenega je SEU zaključilo, da je treba 2. člen Direktive razlagati tako, da je iz dejstva, da oseba z notranjimi informacijami posredno ali neposredno pridobi finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo, mogoče sklepati, da je ta oseba uporabila te informacije oziroma jih izkoristila, ob pogoju, da je spoštovana pravica do obrambe in pravica izpodbiti to domnevo.

8. Zahteva navaja, da obsojenec s svojim ravnanjem ni uresničil zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 243. člena KZ, saj ni izkoristil notranje informacije. Pri tem poudarja, da je obsojenec kupil delnice z namenom krepitve zaupanja vlagateljev v vrednostne papirje družbe, ki jo je vodil. Z izpostavljenimi navedbami zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Obenem izpodbijanima sodbama očita, da sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se nista opredelili do možnosti, da je obsojenec delnice kupil z drugačnim namenom. Ob upoštevanju izhodišč iz sodbe SEU C-45/08, je treba uvodoma presoditi, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni. To pomeni, da je treba pred uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona ugotoviti, ali sta sodišči presodili ta del obsojenčevega zagovora in se do njega opredelili.

9. Obsojenec je v svojem zagovoru pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga je pri nakupu delnic vodil namen krepitve zaupanja vlagateljev v delnice družbe, ki jo je vodil. Poudarjal je namreč, da je vrednost delnice družbe XY d.d. prvem trimesečju leta 2008 padala, zato je želel vlagateljem pokazati, da kljub padanju vrednosti delnic verjame v rast družbe. Takšen argument za nakup delnic s strani obsojenca kot primarnega insajderja, bi bilo mogoče sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev. S tem, ko je menedžement kot lastnik kapitala vezan na družbo, praviloma ravna z njenim premoženjem veliko skrbneje kot sicer. Hkrati pa vodstvo z nakupi delnic, v primeru nihanja vrednosti družbe, s preostalimi delničarji deli (premoženjsko) usodo.2

10. Glede na to, da je v obravnavani zadevi obsojenec nastopal v vlogi primarnega insajderja, mu mora biti dana možnost izpodbiti domnevo, da je pri nakupu delnic izkoristil notranjo informacijo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi se sodišče s tem vprašanjem ukvarjalo. To pomeni, da v obravnavani zadevi obsojenec ni imel možnosti izpodbiti domneve, da kot primarni insajder vrednostnih papirjev ni kupil z namenom izkoriščanja notranjih informacij. Prvostopenjska sodba o tej možnosti, ki je ključna tudi z vidika uresničitve zakonskega znaka izkoriščenja oziroma zlorabe notranje informacije ter s tem povezanim vprašanjem obsojenčevega naklepa, nima nobenih razlogov. Navedeno predstavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Hkrati pomanjkanje razlogov o tem vprašanju onemogoča presojo kršitve kazenskega zakona, ki jo zagovornik uveljavlja z navedbami, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski znak izkoriščanja oziroma zlorabe notranje informacije. Kolikor namreč v pravnomočno ugotovljenem dejanskem stanju ni ustrezne podlage o resničnosti in utemeljenosti tega dela obsojenčevega zagovora, tudi ni mogoče ustrezno odgovoriti na vprašanje, ali je očitano ravnanje sploh predstavljalo zlorabo.

11. Zagovornik uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsojenčev naklepu. Ob tem poudarja, da je takšnemu stališču pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je po zagovornikovi oceni napačno zaključilo, da je obsojenčev krivdni odnos do kazenskopravne posledice mogoče prepoznati iz zapisane dokazne ocene v drugih delih prvostopenjske sodbe.

12. Glede uveljavljane kršitve določb postopka je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje obstoj obsojenčevega naklepa utemeljilo v drugem odstavku na zadnji strani sodbe, pri čemer je pojasnilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je zavestno odločil za nakup delnic na podlagi notranje informacije, kar potrjuje sklenjena pogodba med njim in borznoposredniško družbo. Takšna argumentacija ni zadostna, saj ne vsebuje nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče presojalo obstoj zavestne sestavine obsojenčevega naklepa. Glede na vsebino zakonskega znaka notranje informacije, bi moralo sodišče v prvi vrsti presoditi in argumentirano pojasniti, ali se je obsojenec zavedal, da gre v obravnavani zadevi za notranjo informacijo, ki bo imela pomemben vpliv na ceno vrednostnega papirja. Poleg tega bi moralo navesti, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na to, da jo je z nakupom izkoristil in si pridobil prednost pred ostalimi vlagatelji. Takšne presoje pa prvostopenjska sodba nima, kar pomeni, da je zagovornikov očitek o kršitvi določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, utemeljen.

13. V preostalem pa Vrhovno sodišče pripominja, da si v obravnavani zadevi ni mogoče predstavljati, kako bi obsojenec sploh lahko izkoristil notranjo informacijo in si pridobil prednost pred ostalimi vlagatelji, zlasti ob upoštevanju pravnomočne dejanske ugotovitve, da je že dne 16. 4. 2008 za časnik BB dal izjavo, v kateri je navedel, da je bilo poslovanje družbe odlično. Navedeno bi lahko vodilo kvečjemu k zaključku, da je podatek o nadpovprečnem poslovanju družbe XY d.d. v prvem četrtletju 2008 postal javen, obsojenec pa niti pojmovno ni mogel računati na prednost pred ostalimi vlagatelji. Takšni tezi pritrjuje gibanje cene delnice XY v kritičnem obdobju. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da je bila delnica dne 16. 4. 2008 vredna 472,44 EUR, nakar je začela rasti in do dne obsojenčevega nakupa presegla ceno 600,00 EUR za delnico, medtem ko je obsojenec nakup opravil celo po ceni 630,00 EUR. Takšno gibanje cene delnice ne bi moglo utemeljiti zaključka o obsojenčevem zavedanju izkoriščanja notranje informacije, ampak bi omogočalo kvečjemu sklepanje o nasprotnem, torej, da je obsojenec sprejel naložbeno odločitev v istem času kot ostali vlagatelji.

14. Zahteva navaja, da ima obsojenec delnice še vedno v lasti, čeprav je njihova cena pozneje drastično padla, sodišči nižje stopnje pa se do tega vprašanja nista opredelili. Takšnim navedbam zagovornika je mogoče pritrditi, kljub temu, da navedena okoliščina v osnovi ne vpliva na obstoj tega kaznivega dejanja. Za uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja namreč zadošča že sama zloraba notranje informacije, ki storilcu omogoča pridobitev neupravičene prednosti pred drugimi vlagatelji. Pri tem ni nujno, da storilec premoženjsko korist, ki se kaže v obliki večje vrednosti delnic, tudi dejansko monetizira z nadaljnjo prodajo vrednostnega papirja. Vsekakor pa je takšna prodaja ena izmed okoliščin, ki bi lahko kazala na storilčevo naklepno ravnanje. Sodišči nižje stopnje se do te okoliščine nista opredelili, poleg tega pa zgoraj že izpostavljeno pomanjkanje razlogov o obsojenčevem naklepu ne omogoča jasne ugotovitve, ali je bila ta okoliščina sploh upoštevana v okviru presoje obsojenčevega naklepa. To pomeni, da je tudi v tem kontekstu izpodbijana pravnomočno sodba obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Nenazadnje je z vidika obsojenčevega zavedanja o morebitnem izkoriščanju notranje informacije ključnega pomena časovni trenutek njenega nastanka in obsojenčeve seznanitve z njo. Zagovornik glede tega sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijani sodbi ne vsebujeta konkretnega pojasnila, ali in kdaj je obsojenec v nastali situaciji razpolagal s kakršnokoli notranjo informacijo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer pojasnilo, da je to vprašanje osrednjega pomena, vendar so njegovi razlogi o tem vprašanju kljub temu pomanjkljivi. Pri tem je sodišče izpostavilo obsojenčevo izjavo, ki jo je dal 16. 4. 2008 za časnik BB in v kateri je navedel, da je bilo poslovanje družbe XY d.d. odlično. Navedeno bi lahko vodilo v zaključek, da je informacija postala javna in sploh ni več ustrezala kriterijem za notranjo informacijo.3 Kljub temu obrazložitev sodbe obravnava nadaljnji časovni redosled dogajanja do obsojenčevega nakupa delnic 21. 4. 2008. Pri tem povzema izpovedbi prič CC, ki je bila v kritičnem času članica uprave XY, zadolžena za finance, in DD, ki je bila direktorica računovostva. Iz izpovedb omenjenih prič pa izhaja kvečjemu to, da se obsojenec s podrobnejšimi podatki iz vmesnega poročila za prvo trimesečje leta 2008 seznanil šele 23. 4. 2008 ali celo 24. 4. 2008. Navedeno pomeni, da dilema, ali je za notranjo informacijo šlo že 16. 4. 2008, ko je obsojenec javno razkril nadpovprečne poslovne rezultate družbe, ali šele 24. 4. 2008, ko je razpolagal s pisnim poročilom za prvo četrtletje leta 2008, v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ostaja nerazjasnjena. To pomeni, da je tudi v tem delu očitek zagovornika o kršitvi določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, utemeljen.

C.

16. Pomanjkanje razlogov izpodbijanih sodb glede obsojenčevega naklepa in o zatrjevanem drugačnem namenu nakupa delnic ter o okoliščini, da ima obsojenec delnice še vedno v lasti, nenazadnje pa tudi glede vprašanja časovnega trenutka nastanka notranje informacije, predstavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Hkrati pomanjkanje razlogov onemogoča presojo uveljavljanih kršitev kazenskega zakona, ki jih je zagovornik uveljavljal z navedbami, da posamezni podatki o uspešnosti poslovanja družbe v prvem trimesečju leta 2008 niso notranja informacija in da ni podan zakonski znak izkoriščenja oziroma zlorabe notranje informacije.

17. Glede na to, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo več kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je zahtevi zagovornika obsojenega ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Sodba SEU v zadevi Spector Photo Group NV in Chris Van Raemdonck proti Commissie voor het Bank (C-45/08) z dne 23. 12. 2009. 2 Štiblar Franjo: SVETOVNA KRIZA IN SLOVENCI; Založba ZRC, Ljubljana, str. 145-147. Štiblar poudarja, da je menedžerska udeležba v kapitalu družbe namenjena k dobremu in odgovornemu odločanju menedžementa v korist družbe, hkrati pa k omilitvi temeljnega nasprotja upravljanja in odločanja med principalom in agentom. Podobno Eugene Fama: AGENCY PROBLEMS AND THE THEORY OF THE FIRM; The Journal of Political Economy, Chicago, 1980, str. 288-307. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 61932/2011 z dne 21. 10. 2019 in Nataša Samec: Analiza elementov insiderskega posla, v: Podjetje in delo 5 (2014), str. 743 in dalje.