Jedro

ZZZDR-C v prehodnih in končnih določbah ne določa nobene izjeme od prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov.

Izrek

Toženčeva revizija se zavrne, tožnikovi reviziji pa se ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o glavni stvari spremeni tako, da se toženčeva pritožba zavrne in se v odločbi o glavni stvari potrdi dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

Toženec mora v petnajstih dneh tožniku povrniti 53.680 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2006 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku za njegovo preživljanje plačati mesečno 500 EUR za čas od vključno maja do novembra 2003. Višji zahtevek (za plačevanje preživnine za čas od meseca decembra 2003 dalje) je zavrnilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki - toženec zoper odločbo o glavni stvari, tožnik pa le zoper odločbo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora toženec tožniku plačati preživnino le za mesec maj 2003 v znesku 500 EUR ter za deset dni v mesecu juniju 2003 v znesku 166,6 EUR, zahtevek za preživnino za čas od 11.6.2003 do novembra 2003 pa je zavrnilo. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) toženca zavezalo, da mora tožniku povrniti 12.068 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2004. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožnik, ki izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da je tožbo za plačevanje preživnine vložil maja leta 2003 in bil do preživnine upravičen vse do konca rednega študija (ki ga je zaključil z zadnjimi izpiti novembra 2003). Novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 2004 (Uradni list RS, št. 16/2004 - ZZZDR-C) ni posegla v njegove že pridobljene pravice. Novega predpisa namreč ni mogoče uporabiti za pravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo.

Toženec, ki izpodbija dajatveni del sodbe, vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi v tem, da izrek sodbe nasprotuje razlogom. Če je bil namreč tožnik rojen 11.6.1996, je 26. leto starosti dopolnil dne 11.6.2002. Ker od tedaj ni več upravičen do preživnine, bi moralo sodišče njegov zahtevek v celoti zavrniti.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in obema strankama, ki nanju nista odgovorili.

Tožnikova revizija je utemeljena, toženčeva pa ne.

Novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 2004 (Uradni list RS, št. 16/2004 - ZZZDR-C) je sicer res časovno omejila preživninsko pravico polnoletnih redno šolajočih se otrok. Po drugem odstavku 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje polnoletne otroke, ki se redno šolajo, največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnik, ki je bil rojen 11.6.1976, je to starost dopolnil 11.6.2002 (in ne 11.6.2003, kot je napačno izračunalo pritožbeno sodišče). Vendar je ZZZDR-C začel veljati 1.5.2004 (43. člen), kar pomeni, da je bila njegova preživninska pravica časovno omejena šele do tega dne dalje. ZZZDR-C namreč v prehodnih in končnih določbah ne določa nobene izjeme od prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov (155. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I - URS). Do vključno 30.4.2004 je bil zato kljub že dopolnjenemu 26. letu starosti upravičen do preživnine. Pred uveljavitvijo ZZZDR-C pravica do preživnine polnoletnih redno šolajočih se otrok namreč ni bi-la starostno omejena.

Ko je tako, ima tožnik prav, ko opozarja na zmotno uporabo materialnega prava (43. člena ZZZDR-C in 155. člena URS). Ne zato, ker je tožbo vložil pred 1.5.2004, pač pa, ker zahteva preživnino za čas pred tem datumom, torej pravno varstvo pravice, ki jo je pridobil pred uveljavitvijo ZZZDR-C, v katero ta predpis (za nazaj) ni posegel (in tudi ni mogel poseči). Razlaga določbe 43. člena ZZZDR-C, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, ne le, da nima podlage v prehodnih in končnih določbah ZZZDR-C (zaradi česar je v nasprotju s pravili o jezikovni razlagi), privedla bi tudi do protiustavnega položaja - nasprotovala bi ustavnemu načelu prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen in 2. člen URS). Revizijsko sodišče je zato tožnikovi reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se toženčeva pritožba zavrne in se v odločbi o glavni stvari potrdi dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje, toženčevo revizijo pa je zavrnilo (prvi odstavek 380. člena in 378. člen ZPP). Ker je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Stranki sta vsaka deloma uspeli in zato vsaka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako stroške pritožbenega postopka, medtem ko mora toženec tožniku (ki je z revizijo uspel) povrniti stroške revizije. Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika, administrativne stroške in davek na dodano vrednost (prvi od-stavek 154. člena ZPP).