Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo.

V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb 919. člena ZOR, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega oškodovanca.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 3,019.588,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 116.218,00 SIT od 19.1.1996 dalje, od 3.300,00 SIT od 22.9.1997 dalje, in od 2,900.000,00 SIT od 23.1.2001 dalje ter mu povrniti 440.767,50 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 54.634,00 SIT od 11.3.1998, od 3.700,00 SIT od 27.3.2000, od 18.483,50 SIT od 30.11.2000 in od 363.949,00 SIT od 23.1.2001 dalje. Višji zahtevek (do višine 5,119.518,00 SIT in zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 8.3.1996) je zavrnilo.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata stranki reviziji, pri čemer uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista pravilno pravno ovrednotili poškodb, ki jih je utrpel (zvin vratne hrbtenice, pretres možganov, draženje 8. vratne korenine levo, udarnino trebuha in udarnino leve polovice prsnega koša), številnih in intenzivnih neugodnosti med zdravljanjem (med katerimi izstopa zlasti redno nošenje Schantzove kravate v obdobju dveh mesecev ter 20-kratna fizioterapija) ter dejstva, da je bil ob nesreči star 26 let, kar pomeni, da bo moral bodoče telesne bolečine prenašati še zelo dolgo. Pri odmeri odškodnine za strah pa sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže temu, da je tožnikov strah intenziviralo tudi dejstvo, da je že pred škodnim dogodkom utrpel podobno poškodbo ter da je zato pričakoval, da bodo posledice občutno hujše od običajnih. Upravičen je tudi do celotne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je namreč omejen pri vseh šestih gibih vratne hrbtenice, ima pa tudi postkomocijski sindrom ter iritativno draženje senzornega mitja osme vratne korenine. Sodišči bi morali upoštevati tudi to, da se je poškodoval 8.1.1996 ter da mu tožena stranka še ni izplačala odškodnine. Zaradi dolgo trajajočega škodnega stanja je obseg njegove nepremoženjske škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka odškodnino plačala v 14-dnevnem roku iz 1. odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Navaja še, da je sodna praksa glede prisojanja zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva prvostopne sodbe dalje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske in ekonomske razmere stabilizirale in da znaša letna stopnja inflacije med 6% do 8%. Določbe ZOR so glede tega vprašanja jasne, zato bi morala sodišča priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena ZOR, 1. odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter 1. in 3. odstavka 919. člena ZOR. Zato bi morala tožena stranka od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati zakonske zamudne obresti od 11.3.1996. Tožena stranka pa v reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri odškodnine premalo upoštevali sodno prakso v podobnih primerih. Tolikšno odškodnino, kot sta jo dosodili tožniku, sodišča priznavajo le tedaj, ko so oškodovanci podvrženi vsaj eni težji ali dvema lažjima operacijama. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 387/96 izhaja, da sodišče tožniku ni prisodilo tako visoke odškodnine, čeprav je šlo za bistveno hujše poškodbe. Iz naslova telesnih odškodnin bi bil zato tožnik v tem primeru upravičen le do 800.000 SIT. Pri odmeri odškodnine za strah bi bilo treba upoštevati, da je bila ta oblika škode intenzivnejša zaradi posebnosti tožnikovega zdravstvenega stanja, ki pa je posledica poškodbe iz leta 1995. Za strah za izid zdravljenja bi bil zato upravičen le do 200.000,00 SIT. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bilo treba upoštevati, da je tožnikovo sedanje stanje tudi posledica prejšnje poškodbe. Za to obliko škode je zato upravičen le do 700.000,00 SIT zadoščenja.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nista podali odgovorov, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo je treba odmerjati z uporabo kriterijev, ki so našteti v določbi 200. člena ZOR, pa tudi na podlagi primerjave s podobnimi škodami in odškodninami zanje, v skladu s sodno prakso. Tako je mogoče zagotoviti, da so oškodovancem za posamezne oblike škod, od najlažjih do katastrofalnih, prisojene približno enake odškodnine. Revizija tožene stranke v tem pogledu ponuja primerjavo s konkretnim primerom iz sodne prakse. Vendar pa so po eni strani za primerjavo sposobni predvsem tisti primeri, ko je višina odškodnin bila revizijsko preizkušena, po drugi strani pa je treba zaradi padca vrednosti denarja višino dosojene odškodnine primerjati in usklajevati z ustreznimi vrednostnimi merili (npr. z gibanjem povprečne plače).

Na takšen način opravljena primerjava pokaže, da so tožniku dosojeni zneski zadoščenja v skladu s standardom pravične denarne odškodnine.

Glede na obseg poškodovanja je tožnikovo škodo možno uvrstiti med srednje hude primere. V nezgodi je utrpel pretres možganov, zvin vratnega dela hrbtenice, udarnino trebuha ter leve polovice prsnega koša in draženje 8. vratne korenine levo. Tri dni je trpel hude telesne bolečine, 1 mesec izredno močne in 3 mesece lažje bolečine, med zdravljenjem pa je imel tudi številne nevšečnosti (8-dnevna hospitalizacija, nošnja Schantzove ovratnice 2 meseca, 20 fizioterapij, več zdravniških pregledov in preiskav, prejemal je injekcije ter tablete). Tudi v bodoče bo občasno še trpel glavobole in bolečine v vratu ter levi roki. Upoštevaje trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti ter sodno prakso v podobnih primerih, se pokaže, da je dosojen znesek zadoščenja (1,600.000,00 SIT) v skladu s standardom pravične denarne odškodnine in ga zato ni mogoče zviševati, niti zniževati.

Tudi dosojen znesek odškodnine za strah (300.000,00 SIT) pravilno odseva trajanje in intenzivnost te oblike negmotne škode in sodno prakso v podobnih primerih. Ob tem velja zavrniti revizijski očitek tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo dejstva "da je bil prisotni strah intenzivnejši zaradi posebnosti tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je izviral že iz leta 1995". Kot je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče, tožniku ni dosojena odškodnina za strah, ki izvira iz škodnega dogodka iz leta 1995, pač pa je bila pri odmeri odškodnine upoštevana povečana zaskrbljenost zaradi možnega součinkovanja stare in nove poškodbe.

Pri ugotavljanju tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči upoštevali tudi, da je treba tretjino težav zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice pripisati posledicam poškodbe iz leta 1995. To je tudi razlog, da je odškodnina iz tega naslova sorazmerno nižja. Ob tem pa sta sodišči tudi pravilno upoštevali tako globalno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti (ki se kaže v funkcionalni omejitvi gibljivosti vratne hrbtenice v vseh smereh, motenem občutku za dotik v levi roki, poslabšani grobi moči mišic leve roke, motnjah psihičnega funkcioniranja, slabšem spominu in slabši koncentraciji ter preobčutljivosti na vročino, svetlobo in hrup, kar predstavlja 8% zmanjšanje življenjske aktivnosti), kot tudi tožnikove subjektivne lastnosti (starost ob škodnem dogodku ter delo, ki ga opravlja in prostočasne aktivnosti). Ob primerjavi dosojenih odškodnin v podobnih primerih se pokaže, da zadoščenje v znesku 1.000.000,00 SIT pravično odseva trajanje in intenzivnost te oblike škode.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo lahko sodišče sicer res upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Vendar mora imeti odmera odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka podlago v zavlačevanju postopka s strani ene od strank, ali morda celo v zlorabi procesnih pravic. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je res šlo za tako dolg postopek in s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. Ker pa je postopek v tej zadevi tekel korektno in z normalnim tempom za odškodninske zadeve, čakanja na odmero odškodnine ni mogoče upoštevati.

Dosojena odškodnina v skupnem znesku 2.900.000,00 SIT odraža tako obseg tožniku prizadejane škode kot tudi primerjavo z ustreznimi podobnimi primeri iz sodne prakse.

Revizijsko sodišče sprejema odločitev sodišča druge stopnje glede zamudnih obresti, ki tečejo šele od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje. ZOR v 186. členu določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temejni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - v nadaljevanju ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, potem bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

V zvezi z revizijskimi razlogi o tem, da sodna praksa ni pravni vir, se je mogoče strinjati samo s trditvijo, da sodna praksa ni formalni pravni vir. Kljub temu pa sodna praksa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. S spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 33/91-I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obigacijski zakonik (Uradni list, št. 83/2001) in novela ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona (1. in 2. odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice - res da le v mejah zavarovalne pogodbe, vendar to ne pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154. členu (povzročitev škode) in na 941. členu (actio directa) ZOR. Zavarovalnica je tu tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti manjša, pa tudi ne večja od odškodninske obveznosti zavarovanca.

Ker tako revizijski razlogi niso utemeljeni, je reviziji tožnika in tožene stranke revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).