Jedro

Toženka je pravilno zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev nepremične kulturne dediščine, saj je pooblaščena oseba ZVKD ugotovila, da je objekt mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradnje sanacije, tožnica pa tekom postopka ni predložila dokaza, da se objekta zaradi neobičajno visokih stroškov gradbenih posegov ne da več obnoviti. V zvezi z racionalnostjo obnove obravnavanega objekta, ki jo pod vprašaj postavlja tožnica, ne da bi sicer za to predložila konkretne dokaze, pa sodišče dodaja, da je zakonodajalec v 1. alineji drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanil pozitivno obveznost, ki mu jo nalagata 5. in 73. člen Ustave RS, ki v drugem odstavku državo in lokalne skupnosti zavezuje k skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Obveznost države in lokalne skupnosti je na področju varovanja kulturne dediščine širša in zato še posebej zavezuje k varovanju oziroma opustitvi ravnanj, ki bi ogrožala obstoječo kulturno dediščino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine A., stavbe št. 136, na parc. št. 21/6 k.o. B.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka podala vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev oziroma soglasja za odstranitev v potresu poškodovanega objekta nekdanje šole na naslovu .... V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da iz poročila o ogledu, ki ga je pripravil konservatorski svetnik mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije izhaja, da je splošno gradbeno stanje objekta sicer slabo, vendar njegova stabilnost ni ogrožena ter da ga je možno obnoviti z običajnimi metodami gradbene sanacije. V nadaljevanju našteje splošno znane in uveljavljene postopke oziroma metode gradbene sanacije, ki bi bile potrebne za obnovo obravnavanega objekta, to je zamenjati strešno konstrukcijo in kritino objekta, lesene strope, injektirati poškodovana mesta v zidovih ter na novo pozidati ter zamenjani stavbno pohištvo v celoti. Ne glede na ugotovljeno dotrajanost in poškodovanost objekta zaključi, da je objekt možno obnoviti z običajnimi metodami gradbene sanacije.

2. Tožeča stranka je v postopku dokazovala dotrajanost in poškodovanost objekta s popisom in fotografijami poškodb, ki so posledica potresa julija 2004 ter izvedeniškim mnenjem cenilca gradbene stroke C.C. iz katerih izhaja, da je stanje obravnavanega objekta takšno, da ga z racionalnimi sredstvi in običajnimi posegi ni mogoče usposobiti. Predlaga rušenje objekta v celoti ter njegovo morebitno rekonstrukcijo. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je pristojna gradbena inšpekcija opravila inšpekcijski ogled obravnavanega objekta in ugotovila, da ne gre za nevarno gradnjo za katero bi bilo treba izdati ukrep na podlagi 154. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), saj ne ogroža premoženja, zdravja in življenja ljudi, prometa, sosednjih objektov oziroma njegove okolice.

3. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni z ustreznimi dokazili (popis del z oceno stroškov pooblaščenega izvajalca del oziroma statične analize objekta), izkazala da obnovitvena dela, ki bi jih bilo treba izvesti na objektu presegajo običajne stroške sanacije. Po mnenju konservatorskega svetnika ZVKD Maribor D.D. (v nadaljevanju mnenje ZVKD-1) pa je objekt v takem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradnje sanacije, zato je tudi ob upoštevanju podanega mnenja gradbenega inšpektorja zaključila, da nista izpolnjena pogoja za izdajo kulturnovarstvenega soglasja iz drugega odstavka 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), saj sporni objekt ne ogroža varnosti ljudi in premoženja, ugotovljeno dotrajanost pa je mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po tem, ko povzame potek postopka izdaje izpodbijane odločbe in v njem izvedene dokaze navaja, da se z zaključkom tožene stranke, da je možno predmetni objekt sanirati ne strinja. Toženi stranki očita, da je svoj zaključek napravila zgolj opirajoč se na mnenje ZVKD, ki ga je na podlagi ogleda izdelal konservatorski svetovalec D.D.. Pri tem pa ni upoštevala mnenja sodnega izvedenca C.C., ki je izvedensko mnenje izdelal leto dni kasneje in v njem opisuje aktualnejše stanje objekta, ravno tako pa tudi ni upoštevala dopolnilnega mnenja izvedenca. Napačno je presodila mnenje E.E. iz popisa poškodb, ki so posledica potresa. E.E. je v popisu poškodb sicer navedel, da objekt v dosedanjih potresih ni bil poškodovan do te mere, da bi bila neposredno ogrožena njegova stabilnost, pri tem pa ni upoštevala tega, da so bile ocenjene zgolj poškodbe nastale v potresih nazadnje leta 2004, poškodb, ki so nastale kasneje zaradi neizvedbe popotresne prenove ter zaradi samega teka časa in splošnega propadanja objekta pa ni ocenila. Toženi stranki očita, da je mnenje ZVKD-1 razlagala preširoko. Predvsem pa ni presojala dodatka k izvedeniškemu mnenju izvedenca C.C. z dne 18. 1. 2017, v katerem je glede statične presoje objekta zaključil, da obnova, glede na to, da razen obodnega zidovja in stropa nad kletjo na objektu drugih uporabnih elementov ni, ni utemeljena. Zaradi močne vlage zidovja bi bilo treba izvesti posebne postopke za odpravo vlage, za novo namensko stanje pa bi bile potrebne horizontalne in protipotresne povezave v zidovih ter povezave zaradi novih notranjih zidov ter stropnih in stopniščnih konstrukcij, povsem novo pa bi moralo biti celotno ostrešje. Ocena vrednosti sanacije je odvisna od bodoče namenske rabe objekta. Nadalje navaja, da je tožeča stranka kot dober gospodar, tako kot je ugotovil tudi gradbeni inšpektor, že izvedla ustrezno zaščito dotrajane kritine in napušča, ki pa nikakor ne more biti trajne narave in ne predstavlja zaščite ostalih nevarnih elementov objekta.

5. Toženi stranki nadalje očita, da pri odločanju o izdaji kulturno varstvenega soglasja ni obravnavala vseh zakonskih možnosti izdaje tovrstnega soglasja predvsem četrtega odstavka 31. člena ZVKD-1, ki dopušča izdajo tovrstnega dovoljenja v primeru, če se stranki s kulturnovarstvenim soglasjem naloži izvedba t.i. izravnalnega ukrepa. Tožeča stranka skrbi za ohranjanje kulturne dediščine in je tovrstne projekte pripravljena voditi in izpeljati, v konkretnem primeru pa glede na vse ugotovljeno, prave smiselnosti obnove ne zazna. Tožena stranka bi zato lahko pretehtala možnost, da bi tožečo stranko zavezala k izvedbi ukrepa za ohranitev drugega spomenika na njenem območju.

6. Sodišču predlaga, da po tem, ko opravi glavno obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter prereka tožbene navedbe tožeče stranke. V zvezi s predlagano izvedbo izravnalnega ukrepa pa navaja, da gre v konkretni zadevi za objekt, ki je kulturna dediščina in ne kulturni spomenik. Izravnalni ukrep v skladu z obstoječo zakonodajo ni predviden za objekte s statusom dediščine ampak zgolj za kulturne spomenike in arheološke ostaline. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ, po oceni sodišča, navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, ki jih je dodatno obrazložil še drugostopenjski organ in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 31. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

10. Kulturno varstveno soglasje, s katerim se dovoli odstranitev registrirane nepremične dediščine, se skladno z drugim odstavkom 31. člena ZVKD-1 lahko izda, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če dediščina ogroža varnost ljudi in premoženja in če je spomenik pred tem ponujen v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje.

11. V zadevi ni sporno, da je obravnavani objekt, nekdanja Avstro ogrska šola, profana stavbna dediščina, ki je v register vpisana pod št. .... Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da obravnavani objekt ne predstavlja nevarne gradnje, za katero bi bilo treba izdati ukrep na podlagi 154. člena ZGO-1, saj ne ogroža premoženja, zdravja in življenja ljudi, prometa, sosednjih objektov oziroma njegove okolice. Kot iz izhaja iz ugotovitev gradbenega inšpektorja objekt sicer ni v uporabi in ni vzdrževan in propada. Zaradi odpadanja kritine in napušča je tožeča že izvedla zaščito z lovilnim odrom z namenom, da se prepreči nevarnost za mimoidoče. Inšpektor je ocenil, da obstoječe stanje ne zahteva inšpekcijskega ukrepanja.

12. V zadevi je sporno, ali je glede na ugotovljeno dotrajanost obravnavanega objekta njegovo sanacijo mogoče opraviti z običajnimi sredstvi. Da je trenutno gradbeno stanje objekta slabo je ugotovljeno tako v poročilu ZVKD kot v izvedeniškem mnenju in njegovi dopolnitvi izvedenca C.C.. Mnenji pa se razlikujeta v tem, da je po mnenju ZVKD objekt še možno obnoviti z običajnimi sredstvi in metodami gradbene sanacije, saj statična stabilnost objekta ni ogrožena. Za razliko od tega izvedenec C.C. meni, da ga z racionalnimi sredstvi in običajnimi posegi ni mogoče usposobiti, da bi lahko služil za normalno bodočo rabo in je racionalnejša rešitev na način, da se objekt odstrani v celoti. V mnenju ZVKD so navedena vzdrževalna dela, ki bi jih bilo na objektu potrebno izvesti, da bi preprečili njegovo nadaljnje propadanje. Izvedenec C.C. pa v dopolnilnem mnenju navaja, da bi bila statična presoja obravnavanega objekta v obstoječem stanju neutemeljena, saj razen obodnega zidovja in stropa nad kletjo na objektu ni več drugih uporabnih elementov.

13. Sodišče sledi ugotovitvi tožene stranke, da kljub pozivu tožeča stranka tekom postopka ni predložila dokazila, da se objekta zaradi neobičajno visokih stroškov gradbenih posegov ne da več obnoviti. Izvedenec C.C. se je namreč glede stroškov prenove opredelil le pavšalno, tako da je navedel, da bi bili stroški sanacije višji od novogradnje, ne da bi višino stroškov podkrepil s konkretnimi podatki. Iz navedenega izhaja, da je objekt še v fazi, ko je njegova sanacija možna in mogoča, na način, kot jo predlaga ZVKD, to je na način, da se sedanjo strešno konstrukcijo odstrani ter izdela novo, obstoječo dotrajano kritino zamenja z novo, lesene stropne konstrukcije nad pritličjem in nadstropjem v celoti zamenja z novimi primernimi za novo funkcijo, stavbno pohištvo pa obnovi ali zamenja. Poškodovana mesta v zidovih na novo vzida in injicira ter v območju temeljev injekcijski masi doda hidrofoben dodatek. To pa so tudi po mnenju sodišča splošno znani in uveljavljeni postopki oziroma metode gradbene sanacije, ki bi bile potrebne za obnovo obravnavanega objekta. V zvezi z racionalnostjo obnove obravnavanega objekta, ki jo pod vprašaj postavlja tožeča stranka, ne da bi sicer za to predložila konkretne dokaze pa sodišče dodaja, da je zakonodajalec v 1. alineji drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 udejanil pozitivno obveznost, ki mu jo nalagata 5. in 73. člen Ustave RS, ki v drugem odstavku državo in lokalne skupnosti, med katere spada tudi tožeča stranka, zavezuje k skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Obveznost države in lokalne skupnosti je na področju varovanja kulturne dediščine širša in zato tožečo stranko sicer v skladu z določbami ZVKD-1 še posebej zavezuje k varovanju oziroma opustitvi ravnanj, ki bi ogrožala obstoječo kulturno dediščino.

14. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja so tako neutemeljeni, saj je tožena stranka tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe poročilo ZVKD, ki je osnova za njeno izdajo, posredovala v izjasnitev in jo pozvala, da predloži dokaze, med drugim tudi popis nujnih sanacijskih del, oceno stroškov sanacije ter statično analizo objekta, glede na to, da iz poročila ZVKD izhaja, da objekt v dosedanjih potresih ni bil poškodovan do te mere, da bi bila neposredno ogrožena njegova stabilnost, tudi upoštevaje dejstvo, da je bil objekt v uporabi vse do leta 2007, to je še po tem, ko je Posočje prizadel zadnji večji potres. Upoštevaje že navedeni javni interes v zvezi z ohranjanjem kulturne dediščine po mnenju sodišča očitek tožeče stranke, da je tožena stranka poročilo ZVKD razlagala preširoko, neutemeljen. Z vidika javnega interesa in varovanja kulturne dediščine je dejansko potrebno preprečiti propadanje objektov, ki so del kulturne dediščine in jih obnoviti in oživiti v skladu s finančnimi možnostmi lastnika na način, da se zagotavlja čim večja ohranitev njenih kulturnih vrednot za prihodnost (prvi odstavek 36. člena ZVKD-1). Pri tem sodišče opozarja na možnost pridobitve finančne pomoči za ta namen.

15. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke glede izreka izravnalnega ukrepa iz četrtega do šestega odstavka 31. člena ZVKD-1. Izravnalni ukrep obsega ali plačilo denarnega zneska v vrednosti povzročene škode, ki nastane zaradi odstranitve spomenika ali financiranja oziroma izvedbo ukrepov za ohranitev ali oživitev drugega spomenika primerljivega pomena. V konkretni zadevi gre za objekt, ki je kulturna dediščina in ne kulturni spomenik. Izravnalni ukrep v skladu z določbo petega in šestega odstavka 31. člena ZVKD-1 ni predviden za objekte s statusom dediščine ampak zgolj za kulturne spomenike in arheološke ostaline, saj mora biti izravnalni ukrep po učinku sorazmeren pomenu arheološke ostaline ali spomenika, katerega odstranitev se dovoli.

16. Glede na navedeno je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilne in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata, saj tožeča stranka s tožbo ni predlagala novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Predlagani novi dokazi pa se nanašajo na naložitev t.i. izravnalnega ukrepa, kar glede na stališče sodišča v tej sodbi na samo odločitev o stvari ne more vplivati.