Jedro

Ker tožnik od tožene stranke predhodno ni zahteval odprave grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje, ni podan razlog po 5. al. 1. odst. 112. čl. ZDR in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Posledično ni upravičen do odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 13.405,40 EUR in odškodnine v višini 6.702,70 EUR oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 2.231,19 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pri oceni verodostojnosti izpovedb prič ni bilo upoštevano dejstvo, da so vse povezane s toženo stranko, pri čemer tožniku sodišče ni poklonilo nobene vere. Spregledalo naj bi tudi dejstvo, da je tožnik dne 17. 11. 2005 opravil drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregled, na podlagi katerega je bilo izdano zdravniško spričevalo z omejitvami, ki jih je bila tožena stranka pri odrejanju dela dolžna upoštevati. Do napotitve na ta pregled pa ne bi prišlo v primeru, če se tožnik delodajalcu ne bi nikdar pritoževal v zvezi s svojimi delovnimi nalogami. Meni, da so bile izpolnjene vse predpostavke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR, zato naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in bi bilo potrebno izvesti še druge dokaze za presojo njene vsebinske utemeljenosti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da so pritožbena namigovanja o neverodostojnosti izpovedb prič neutemeljena in nedokazana. Strinja se z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, vendar kljub temu opozarja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko neutemeljena, ker razlogi zanjo ne obstojijo. Glede zdravstvenega pregleda z dne 17. 11. 2005 pojasnjuje, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „vzdrževalec – specialist“, pri čemer je delo opravljal v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ (pravilno ZZZS) št. ... z dne 5. 12. 2005. V tem okviru je tožnik opravljal zgolj pomožna dela pri merjenju plinomerov, za kar je bil ocenjen kot sposoben, tožena stranka pa mu v spornem obdobju ni odredila drugačnega dela, to je dela v nasprotju z ugotovljenimi omejitvami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca urejata 110. in 112. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V 1. odstavku 112. člena ZDR so določeni razlogi na strani delodajalca, ki delavca upravičujejo do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med drugim tudi v primeru, če delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu in je delavec od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje (5. alineja 1. odstavka 112. člena ZDR). Po 2. odstavku istega člena pa je delavec v primeru odpovedi zaradi naštetih ravnanj upravičen do odpravnine in odškodnine.

Tožnik vtožuje plačilo odpravnine in odškodnine na podlagi z njegove strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 5. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je od delodajalca predhodno pisno ali ustno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje. Oprlo se je namreč na izpovedi zaslišanih prič, ki te tožnikove trditve niso potrdile, ampak so zatrjevale ravno nasprotno in sicer, da se tožnik nad svojim delom ni pritoževal, da dela nikoli ni odklonil ali zahteval odstranitev nevarnosti. Ker tožnik razen svojega zaslišanja ni predlagal nobenega drugega dokaza, ki bi njegove trditve potrdil oziroma izpodbil verodostojnost treh zaslišanih prič, je dokazni zaključek sodišča prve stopnje utemeljen. Zgolj dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki oziroma njenemu edinemu ustanovitelju, pa nikakor ne pomeni, da so njihove izpovedi prilagojene toženi stranki v prid, kot meni tožnik. Priče so bile pred zaslišanjem opozorjene na resnico in posledice krive izpovedi, kar izhaja iz posameznih zapisnikov naroka za glavno obravnavo, nekatere pa so bile s tožnikom celo soočene. Dne 17. 11. 2005 opravljeni preventivni zdravstveni pregled je bil zgolj osnova za izdajo zdravniškega spričevala o tožnikovih zdravstvenih omejitvah, na podlagi katerega je bila tožniku izdana odločba ZZZS in je bil razporejen na sporno delo (maja 2006, izhajajoč iz same izredne odpovedi), kjer naj bi bil izpostavljen nevarnostim. Morebitna tožnikova opozorila pred tem zato niso odločilna, saj ne gre za neposredno povezanost teh dogodkov s sedanjo tožnikovo izredno odpovedjo. Poleg tega tožnik to dejstvo (da je delodajalca opozarjal že pred napotitvijo na zdravstveni pregled) navaja šele v pritožbi, ne da bi izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zaradi česar gre s tem v zvezi za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče glede na vse povedano ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izčrpnega dokaznega postopka ter vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka utemeljeno odločilo, da tožnik ni dokazal, da je toženo stranko predhodno opozarjal na nevarnosti in zahteval njihovo odpravo, kot to zahteva ZDR v 5. alineji 1. odstavka 112. člena. Ker niso bili podani vsi pogoji za podajo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine in odškodnine (2. odstavek 112. člena ZDR).

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.