Jedro

Zaradi nezakonite odpovedi koncesijske pogodbe je tožeča stranka upravičena do odškodnine iz naslova izgubljenega dobička.

Tožeča stranka bi za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka (denarna odškodnina pravni osebi) morala trditi (in dokazati), da je tožena stranka zahtevala objavo kakšnega članka, ki bi ga ona pripravila ali sugerirala in bi bil pisan z namenom okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke (gre za članke v časopisih, katerih lastnica, oziroma solastnica ni tožena stranka). Sodba ugotavlja, da je le pet člankov, ki so bili pripravljeni s strani tožene stranke, in to z namenom objektivnega obveščanja meščank in meščanov o dejanskem stanju na dimnikarskem področju v občini. Izjave niso objektivno žaljive, sicer pa v njih tudi niso objavljene kakšne neposredne izjave predstavnikov tožene stranke. Tožeča stranka bi morala trditi in dokazati, da trditve (v članku) pomenijo protipraven ali vsaj nedopusten poseg v njeno pravico do ugleda ali dobrega imena. Za tak poseg gre, če so podane trditve o pravni osebi ali fizičnih osebah, ki v tej pravni osebi opravljajo pomembne funkcije in so le-te neresnične, ali pa resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, sramotilen način.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. in III. točki v celoti, v IV. točki pa delno, in sicer za znesek 388.122,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 101.622,49 EUR od 31. 12. 2004, 86.986,83 EUR od 312. 12. 2005, 86.928,83 EUR od 31. 12. 2006, 112.584,06 EUR od 31. 12. 2007 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba v I. in nerazveljavljenem delu IV točke izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti škodo v znesku 436.331,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz I. točke izreka, da je dolžna tožeči stranki vrniti neupravičeno zaračunane koncesnine v znesku 22.724,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2004 do plačila (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.061,00 EUR (III. točka izreka), zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek do zneska 1.764.516,10 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, s stroškovno posledico. Izpodbijana sodba izhaja iz napačnih izhodišč in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Napačno je izhodišče sodišča glede števila enakovrednih naprav (v nadaljevanju EN), na območju Mestne občine X (v nadaljevanju MOX). Tožeča stranka je bila dolžna in bi obdelala vse naprave v MOX in ne samo imaginarno število 7.600 EN, določenih v pogodbi z državo, ki je veljala za časovno obdobje po 2. 7. 2007, katerega opredeljena naloga izvedenki (sicer napačno), niti ne zajema. Na napačno izhodišče je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas opozarjala. Koliko naprav in objektov za obdelavo po Uredbi in Pravilniku je v MOX, izhaja iz predloženega katastra tožeče stranke, pri čemer ima vsaka naprava svojega naslovnika in je tako v celoti preverljiva. Natančno pa jih povzema v uvodu izvedenskega mnenja izvedenec B. B. Dejansko število EN oziroma kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav na območju MOX je takšno, kot ga v katastrih vodi tožeča stranka, ki kot koncesionar opravlja dimnikarsko službo, to je 18.102 EN po preračunu iz kurilnih dimovodnih in prezračevalnih naprav po Uredbi. Predloženi podatki imajo smiselno podobno naravo, kot javna listina in bi jih moralo sodišče upoštevati kot izhodišče za izračun izgubljenega dobička in tako tudi oblikovati navodila izvedenki G. G. Smiselno so to potrdili tudi izvedenci dimnikarske stroke, ki so izvedensko delo odklonili. Zaradi neupoštevanja pravilnega števila EN, je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi procesna kršitev glede upoštevanja dokazov strank. Izvedenka G. G. je izdelala izvedensko mnenje na manjšem številu (7.600 EN) od uveljavljanih (ob vložitvi tožbe na podlagi mnenja izvedenke A. A. 11.000 EN, kasneje na podlagi realnih podatkov na terenu 18.102 EN). Premajhen potencialen obseg dela ne temelji na dejanskem številu kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav, kar ima za posledico manjši ugotovljeni potencialni dohodek oziroma izgubljeni dobiček. Izvedenka v svojem izvidu ob uporabi izhodišča 7.600 EN upošteva 13 delavcev in 6 učencev (po ½) za celotno obravnavano obdobje, kar je napačno, saj bi iz tega (16 zaposlenih) izhajalo celo 32.000 EN. Učenci se usposabljajo eno leto in ne 2,4 leta. Nepravilno so upoštevani stroški 13 delavcev in 6 učencev, in ne 3,8 delavcev, ki jih dobimo, če delimo 7.600 EN z 2.000 normiranih. Prav tako je izvedenka G. G., kljub pripombam tožeče stranke, upoštevala učence kot „prihranek“ in s tem znižanje izgubljenega dobička šestih učencev (sicer po polovičnem prometu), kar je neustrezno. Učenci predstavljajo v celoti strošek (enoletno usposabljanje), saj v ničemer ne prispevajo k ustvarjenemu prometu. Vpliv razmer, katere je s svojim ravnanjem (nezakonita odpoved, odklonilno in zavajajoče obveščanje v lokalnih medijih s strani tožene stranke, zloraba politične in funkcijske moči, samovoljno imenovanje drugega izvajalca dimnikarskih storitev – S. d. o. o. in favoriziranje le-tega) povzročila tožena stranka, se je odražal v poslovanju tožeče stranke tudi po podelitvi državne koncesije v letu 2007, pa vse do leta 2011 oziroma 2012. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdobje škode omejilo le na čas med 3. 12. 2004 in 8. 11. 2007, je dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno. Tožeča stranka je ponudila ustrezna dokazila iz poslovne dokumentacije, ki dokazujejo reflektiranje škode tudi v tem obdobju. Ravnanje tožene stranke je imelo vpliv tudi na poslovanje v okoliških, teritorialno povezanih občinah MOX, kjer je koncesionar prav tako tožnik. Tudi za povzročeno nematerialno škodo v obliki okrnitve ugleda in dobrega imena, ki jo je utrpela tožeča stranka, je krivda podana v nezakoniti odpovedi koncesijske pogodbe s strani tožene stranke, ki vsaj za obdobje 2004 do 2007 ni sporna, oziroma je celo priznana s strani tožene stranke. Navedeno škodo je tožeča stranka dokazovala z objavami in pristranskim obveščanjem uporabnikov s strani tožene stranke. Z objavami v časopisu Y in drugih medijih je tožena stranka tožečo stranko označevala kot neprimerno za izvajanje predmetne koncesijske službe, nanjo je zvračala odgovornost za obveznost čiščenja dimniških naprav. Tožena stranka je najprej sprejela Uredbo o cenah storitev, nato pa v javnih občilih očitala tožeči stranki previsoke cene. V negativni luči je tožečo stranko prikazovala pred pristojnimi upravnimi organi, odgovornimi za področje dimnikarskih storitev, zlasti pred Ministrstvom za okolje in prostor. Z imenom „E.“ je bilo povezanih toliko neprijetnosti in težav, da so si nekateri člani družine zaradi tega morali celo spremeniti svoje ime. Kako se je to odražalo na ugledu tožeče stranke in njenem poslovanju, je na zaslišanju izčrpno pojasnil takratni direktor tožnika E. E. Protispisen in pravno napačen je zaključek sodbe (16. točka obrazložitve), da ravnanje tožene stranke ne opravičuje tožeče stranke do vtoževane odškodnine.

4. Tožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri dosedanjih navedbah, predvsem pa se sklicuje na izrek sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 280/2007 z dne 26. 4. 2013, ki se nanaša na isti spor, le na drugo časovno obdobje, in na razloge v njeni obrazložitvi. Ugovarja višini prisojene odškodnine, saj kljub natančni specifikaciji izvedenke še vedno meni, da je bila odškodnina določena previsoko, v premajhnem obsegu so bili upoštevani prihodki, ki jih je v predmetnem časovnem obdobju dosegla oziroma ustvarjala tožeča stranka na območju tožene stranke. Nasprotuje tudi odločitvi glede vrnitve plačanih koncesnin. Tožeča stranka ni predložila dokazila o plačilu, tožena stranka ne razpolaga z nobenim dokazom, da so bile koncesnine res plačane, kdaj so bile plačane in v kakšni višini. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka in sicer kršitev 5. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožena stranka je takoj po prejemu vabila za narok 4. 7. 23014 prosila za njegovo preložitev zaradi dopusta, za kar je predložila tudi dokazilo. Na svojo prošnjo ni dobila odgovora, je pa 30. 6. 2014 po faksu prejela obvestilo, da se določa nova ura naroka za glavno obravnavo. Glavna obravnava je bila kljub odsotnosti tožene stranke in v prisotnosti tožeče stranke opravljena in zaključena 4. 7. 2014. Na tem naroku je tožeča stranka podajala obsežne navedbe, do katerih se tožena stranka ni mogla opredeliti.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede odškodnine iz naslova izgubljenega dobička:

6. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja plačilo izgubljenega dobička za obdobje od 1. 10. 2003 do 30. 9. 2008 (razen od 24. 3. 2007 do 31. 8. 2007, o katerem se odloča pred naslovnim sodiščem I Pg 280/2007) in v naslednjih letih do leta 2011. Z nazadnje uveljavljanim tožbenim zahtevkom (glavna obravnava 19. 2. 2013) je tožeča stranka za škodo iz naslova izgubljenega dobička zahtevala 1.459.564,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 111.859,00 EUR od 31. 12. 2004, 294.479,00 EUR od 31. 12. 2005, 289.100,00 EUR od 31. 12. 2006, 129.015,50 EUR od 31. 12. 2007, od zneska 260.165,00 EUR od 31.12. 2008, 243.775,00 EUR od 31. 12. 2009 in 131.170,96 EUR od 31. 12. 2010. 7. Sodba zavzame stališče, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi nezakonite odpovedi koncesijske pogodbe tožeči stranki in sklenjene nove koncesijske pogodbe z novim izvajalcem S d. o. o. Tožeči stranki prizna izgubljeni dobiček v višini 436.331,31 EUR (za čas od 3. 12. 2004 do 3. 12. 2007, za škodo na območju MOX). Zaključi, da za kasnejše obdobje tožeča stranka ni dokazala škode in, da ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki je nastala na območju drugih občin, kar je sicer tožeča stranka uveljavljala.

8. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da je med strankama nastal spor zaradi prekinitve koncesijske pogodbe o izvajanju dimnikarske službe na območju MOX z dne 1. 10. 2003, ki je bila sklenjena za določen čas do 30. 9. 2008, - da je sklenjeno pogodbo tožena stranka odpovedala 2. 6. 2004 s šestmesečnim odpovednim rokom, tako, da je prenehala veljati 3. 12. 2004, - da je tožena stranka 3. 12. 2004 sklenila pogodbo z novim koncesionarjem S d. o. o., - da je bila nova pogodba med Vlado RS in tožečo stranko po odločbi Vlade 8. 11. 2007 o podelitvi koncesije, sklenjena 3. 12. 2007, - da je po sklenitvi nove pogodbe (med Vlado RS in tožečo stranko) bilo v medijih objavljeno, da je sklenjena nova pogodba, - da je bilo v koncesijski pogodbi z dne 3. 12. 2007 (5. člen) za področje tožene stranke (MOX) navedeno, da pogodbeni stranki ocenjujeta, da je na tem dimnikarskem območju 7.600 EN opravljanja storitev dimnikarske službe, - da je izvedenka za ekonomijo in finance A. A. (tožeča stranka je njeno mnenje priložila tožbi) pri oceni višine poslovne škode upoštevala 11.161 EN, v postopku imenovan izvedenec finančne stroke mag. B. B. je uporabil pri izračunu podatke iz evidenc naprav, ki mu jih je posredovala tožeča stranka, v preračunu naprav v EN, ki ga je tožeča stranka izdelala kasneje, maja 2012, je slednja število EN zvišala na 18.102 EN, - da po izračunu, v soglasju s strankama postavljene nove izvedenke G. G. (upoštevala je 7.600 EN v MOX po posameznih kurilnih napravah za obdobje od 3. 12. 2004 do 3. 12. 2007, brez upoštevanja obdobja, ki je obravnavano v drugem sporu med istima strankama), znaša izgubljen dobiček 436.331,31 EUR.

9. Tožena stranka, ki ugovarja višini prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega dobička, pritožbe (v tem delu) ne obrazloži. Sklicevanje na izrek sodbe in njeno obrazložitev v drugem postopku (sodba Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 280/2007 z dne 26. 4. 2013), ki se sicer nanaša na isti spor, le na drugo časovno obdobje, ne da bi v pritožbi navedla razloge, ne ustreza standardu obrazložitve. Sicer pa je bila navedena sodba ob pritožbenem preizkusu razveljavljena (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1102/2013 z dne 1. 4. 2015). Pavšalna navedba pritožbe, „da je odškodnina določena previsoko, v premajhnem obsegu so bili upoštevani prihodki, ki jih je v predmetnem časovnem obdobju“ dosegala oziroma ustvarjala tožeča stranka na območju tožene stranke, ne omogoča pritožbenega preizkusa in ne terja odgovora.

10. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu (I. točka izreka) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke o nepriznanju izgubljenega dobička za celotno vtoževano obdobje. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi sodbe (19. točka obrazložitve), ki je ugotavljanje izgubljenega dobička omejilo na obdobje med 3. 12. 2004 (prenehanje koncesijske dejavnosti) do 3. 12. 2007 (ponovno imenovanje tožeče stranke za koncesionarja). Tožeča stranka v pritožbi opredeljeno ne navede, katera dokazila iz poslovne dokumentacije, na katero se sklicuje, dokazujejo „reflektiranje škode“, tudi kasneje, vse do leta 2011 oziroma 2012. Nosilni razlogi sodbe za upoštevanje navedenega obdobja so, da je bilo po sklenitvi nove pogodbe v medijih objavljeno, da je sklenjena nova pogodba s tožečo stranko, da je tudi tožena stranka na svojem portalu objavila, da ima tožeča stranka koncesijo na njenem področju in da razlog za zavrnitev storitev tožeče stranke po pregledanih pritožbah od leta 2007 do leta 2012 ni bil, da bi njihovo storitev opravil že predhodno kdo drug in tudi ne (potrditvi tožeče stranke) odklonilno in zavajajoče obveščanje v lokalnih medijih (pretežno je bil razlog nepravilno delo in obračunavanje le tega(1)). Pritožbene, zgolj pavšalne, neopredeljene navedbe o odklonilnem in zavajajočem obveščanju v lokalnih medijih s strani tožene stranke in favoriziranju drugega izvajalca, to je S d. o. o., ne vzbujajo pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe. Enako velja tudi glede pritožbenega očitka, da je nezakonito ravnanje tožene stranke imelo vpliv na poslovanje tožeče stranke, ne le na območju MOX, temveč tudi na okoliških teritorialno povezanih občinah. Pritrditi je razlogom sodbe (20. točka obrazložitve), da tožeča stranka tega ni dokazala.

12. Zmotno je pritožbeno stališče o napačnem izhodišču sodišča glede določila števila EN, ki ga je izvedenka upoštevala pri izračunu izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi, izčrpnimi in natančnimi razlogi sodbe (23. točka obrazložitve), o upoštevanju 7.600 EN, za izračun izgubljenega dobička.

13. Po Uredbi o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne, gospodarske, javne službe, izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom(2) (v nadaljevanju Uredba), je enakovredna naprava opravljanja storitev (enakovredna naprava), naprava, na kateri je letni obseg storitev dimnikarske službe enak letnemu obsegu na mali kurilni napravi, na plinasta ali na tekoča goriva z nazivno močjo do 50 kW, vključno z njenim obratovanjem, povezanimi pomožnimi napravami, zračniki in dimnimi vodi.

14. Nosilni razlogi sodbe za upoštevanje navedenega števila EN so, da je v koncesijski pogodbi, sklenjeni med RS za področje tožene stranke in tožečo stranko z dne 3. 12. 2007, navedeno, da pogodbeni stranki ocenjujeta, da je na tem dimnikarskem območju 7.600 EN opravljenih storitev dimnikarske službe, da tožeča stranka, ki je 27. 11. 2007 naštela kar 11.061 EN, ni pojasnila, zakaj je kasneje (3. 12. 2007) podpisala koncesijsko pogodbo za 7.600 EN, in da tožeča stranka ni niti za leto 2008 niti za kasnejša leta sporočila kakršnegakoli povečanja števila kurilnih naprav na njenem območju. Ob tem velja še dodati, da je sodišče prve stopnje poskušalo preveriti število kurilnih naprav, ki so podlaga za preračun v EN, vendar so izvedenci dimnikarske stroke izvedensko delo odklonili. Zmotno je stališče pritožbe, da ima kataster, ki ga vodi tožeča stranka, podobno naravo kot javna listina in bi ga moralo sodišče upoštevati. Sicer pa je pritrditi sodbi, da katastra, ki ga je izdelala tožeča stranka, brez ustrezne obrazložitve metodologije, po kateri je tožeča stranka izračunala 18.102 EN, ni mogoče upoštevati. Sklicevanje pritožbe, da je pri koncesijski pogodbi, sklenjeni z državo navedeno število EN, veljalo za časovno obdobje po 2. 7. (pravilno 12.) 2007 (gre za obdobje, ki ga izvedenka pri izračunu dobička ni upoštevala), ne vzbuja dvoma o pravilnosti sporne ugotovitve. Kasneje naj bi bilo kvečjemu več EN, kot za obdobje prej.

15. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je v izvedenskem mnenju upoštevan premajhen potencialen obseg dela, ker ne temelji na dejanskem številu kurilnih, dimnovodnih in prezračevalnih naprav.

16. Sodba ne obrazloži (28. točka obrazložitve), kako je pri izračunu izgubljenega dobička upoštevano število zaposlenih delavcev, in tudi ne ali in na kakšen način so bili upoštevani učenci, kar izpostavlja pritožba. Sodba o tem, razen ugotovitve števila zaposlenih po posameznih letih(3), in da je bilo treba od opravljenega dela odšteti strošek dela, potne stroške, stroške opreme in administracije, drugih ugotovitev nima. O pritožbenih trditvah o nepravilnem upoštevanju 13 delavcev in 6 učencev in da je izvedenka 6 učencev upoštevala kot „prihranek“ in s tem znižanje izgubljenega dobička, čeprav predstavljajo strošek, se pritožbeno sodišče ne more izreči. Sodba pa se tudi ne opredeli do pripomb tožeče stranke na izvedensko mnenje.

17. Po povedanem pravilnosti odločitve o zavrnitvi odškodnine iz naslova izgubljenega dobička (za škodo na območju MOX za čas od 3. 12. 2004 do 3. 12. 2007), ki jo izpodbija tožeča stranka, zaradi pomanjkanja razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo razveljavilo v IV točki izreka za znesek 388.122,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 101.622,49 EUR od 31. 12. 2004, 86.986,83 EUR od 31. 12. 2005, 86.928,83 EUR od 31. 12. 2006 in 112.584,06 EUR od 31. 12. 2007 (gre za razliko med v I. točki izreka sodbe prisojeno višino odškodnine in vtoževano škodo, na območju MOX za čas od 3. 12. 2004 do 3. 12.) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Glede vračila plačanih koncesnin:

18. Sodba tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vrnitev plačanih koncesnin ugodi z utemeljitvijo, da iz predloženih listin izhaja višina občasno plačanih koncesijskih dajatev v vtoževani višini 22.724,34 EUR.

19. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da z dokazom o plačanih koncesninah ni bila seznanjena oziroma ga tožeča stranka ni predložila. Sodba ne navede, kdaj naj bi tožeča stranka navedene dokumente predložila (gre za potrdila predložena v prilogi spisa A 27 do A 35). Navaja le (6. točke obrazložitve), da ostalih dokumentov, ki jih tožeča stranka vlagala po opravljenem prvem naroku, razen glede koncesnine (ki so bili že prej vloženi v tukajšnji spis) ni sprejelo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka potrdila o plačanih koncesninah poskušala predložiti na naroku 3. 4. 2013,(4) česar sodnik ni dovolil (list. št. 98).(5) Potrdila o plačani koncesnini so bila potem vložena v spis 4. 7. 2014, na katerem toženka ni bila prisotna (toženka v pritožbi trdi, da je z naroka izostala iz opravičenega razloga), pa jih je sodišče sprejelo kot pravočasno predložitev dokaza.(6) Kot že povedano, tožena stranka v pritožbi trdi, da je iz navedenega naroka izostala iz upravičenega razloga, sodba pa o tem nima razlogov. Vprašanje upravičenega oziroma neupravičenega izostanka je odločilno za presojo pritožbene trditve o nemožnosti opredelitve do navedb tožeče stranke (in dokaza o plačilu koncesnin), zato gre za odločilno dejstvo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo in narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve v tem delu (II. točka izreka sodbe), na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za okrnitev ugleda in dobrega imena tožeče stranke:

20. Po 183. členu OZ, ki ga sodišče materialnopravno pravilno uporabi za odločitev, prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino za okrnitev ugleda in dobrega imena, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

21. Zavzeto stališče, ki tožeči stranki odreka upravičenje do odškodnine, sodba v bistvenem utemeljuje s pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago.

22. Pritrditi je sodbi, da bi tožeča stranka za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morala trditi (in dokazati), da je tožena stranka zahtevala objavo kakšnega članka, ki bi ga ona pripravila ali sugerirala in bi bil pisan z namenom okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke (gre za članke v časopisih, katerih lastnica, oziroma solastnica ni tožena stranka). Sodba ugotavlja, da je le pet člankov, ki so bili pripravljeni s strani tožene stranke, in to z namenom objektivnega obveščanja meščank in meščanov o dejanskem stanju na dimnikarskem področju v občini. Izjave niso objektivno žaljive, sicer pa v njih tudi niso objavljene kakšne neposredne izjave predstavnikov tožene stranke. Tožeča stranka bi morala trditi in dokazati, da trditve (v članku) pomenijo protipraven ali vsaj nedopusten poseg v njeno pravico do ugleda ali dobrega imena. Za tak poseg gre, če so podane trditve o pravni osebi ali fizičnih osebah, ki v tej pravni osebi opravljajo pomembne funkcije in so le-te neresnične, ali pa resnične, vendar izjavljene na neprimeren oziroma žaljiv, zaničljiv, sramotilen način. Tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja sodba tega ni dokazala. Posledično zato ni pomembno, kako se bo škoda na ugledu kazala. Zmotno je pritožbeno stališče, da je upravičena do odškodnine, „ker je krivda tudi za tovrstno škodo podana v nezakoniti odpovedi koncesijske pogodbe s strani tožene stranke“.

23. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP), je glede navedene nepremoženjske škode pritožbo zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (IV. točka izreka glede zavrnitve zneska 100.000,00 EUR).

24. Po povedanem glede razveljavljenega dela sodbe, ki ga pritožbeno sodišče vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Odpravi naj ugotovljene bistvene kršitve. Odločitev o tem, ali je potrebna morebitna dopolnitev izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče prepušča sodišču prve stopnje.

25. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka sodbe). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških, bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Na napačno zaračunavanje storitev tožeče stranke je opozorilo Ministrstvo za okolje in prostor 31. 5. 2005. Op. št. (2): Ur. list RS, št. 129/2004, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3): Tožeča stranka je delo koncesionarja opravljala že v letu 2004 in imela v povprečju 13 zaposlenih. V predhodnem letu 2003 je zaposlovala 9 ljudi, v letu 2004 že 13 ljudi, leta 2005 16 ljudi, v letu 2006 14 ljudi, v letu 2007 15 ljudi, in v letu 2008 26 ljudi.

Op. št. (4): Tožeča stranka predlaga, da se v spis sprejme dokumentacija, ki bi se naj nahajala v zadevi I Pg 280/2007 in sicer med drugim poslovna dokumentacija (promet po letih in to kadrov, promet po občinah 2004/2010, plačila koncesnine, bilance 2004/2010).

Op. št. (5): Sodnik je sprejel sklep „vlaganje danes predložene dokumentacije v ta spis se ne dovoli“.

Op. št. (6): Sodišče ugotavlja, da je bil dokument o plačani koncesnini med množico ostalih dokumentov, ki jih je iz spisa I Pg 280/2007 želela izročiti tožeča stranka, zato ga je sprejelo kot dokaz o obročnem plačilu vtoževane vrnitve koncesnine v tem sporu.