Jedro

Tožnica je v času od maja 2018 do konec julija 2018 na kliniki B., skupaj z zobozdravnico D.D., obravnavala pacientko E.E. brez napotne listine in mimo čakalnega seznama ter za opravljene storitve, ki niso bile evidentirane in obračunane ZZZS, pacientki obračunalo storitve brez pravne podlage ter prejela in si protipravno prilastila denar v skupnem znesku 920,00 EUR, zato je podan razlog za odpoved, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kršitev obveznosti iz delovnega razmerja pa ima vse znake kaznivega dejanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2018, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki nezakonita; da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 7. 12. 2018, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za ves čas od vročitve izredne odpovedi do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati osnovno bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 11. dne v mesecu do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2018, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki neveljavna; da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 7. 12. 2018, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za ves čas od vročitve izredne odpovedi do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati osnovno bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 11. dne v mesecu do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka), ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, dodatno pa so podane tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka (iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (neuporaba oziroma nepravilna uporaba posameznih določb ZPP), kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so očitane kršitve jasne in časovno dovolj določne, da jih je mogoče obravnavati. Kršitve namreč niso jasno opredeljene, pa tudi časovno niso določene. Izjemoma je zgolj časovno opredeljena kršitev na dan 5. 6. 2018. Tožena stranka ni navedla, kdaj konkretno in kako naj bi tožnica izvršila očitana ravnanja pod točkami a, pod točko b, glede ravnanja pred dnem 5. 6. 2018 in pod točko c. Zaradi nekonkretiziranih očitkov je sodišče zmotno zaključilo, da so očitki jasni in časovno dovolj določni. Sodišče je zaključilo, da ne dvomi, da je bila A.A. kot strokovna direktorica klinike B. pooblaščena za vodenje postopka izpodbijane redne odpovedi, pri čemer se kot bistveno sklicuje na pooblastilo generalnega direktorja toženca. Ko je tožnica prejela odpoved, ji pooblastilo ni bilo predočeno, zato je utemeljeno ugovarjala, da ji odpoved ni dala pristojna oseba. Sodišče je zmotno zaključilo, da je imela tožnica dovolj časa za pripravno na zagovor. Pri tem se je sodišče oprlo na listinske dokaze in zaključilo, da tožnica dne 13. 11. 2018 C.C. ni seznanila z imenom pooblaščenca niti ni predložila njegovega pooblastila. Navedena obrazložitev ne podpira zaključka sodišča o spoštovanju pravic do zagovora, še posebej ob dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica pooblaščenca pooblastila 12. 11. 2018. Glede na to, da je nesporno, da se je tožnica ob poskusu vročitve sklicevala na pooblaščenca, je seveda pravilen zaključek, da je takrat pooblaščenca že imela. Med strankama je nesporno, da je imela tožnica le en dan časa za pripravo na zagovor, zato je sodišče zmotno zaključilo, da tožnici pravica do zagovora ni bila kršena. Sodišče se pri presoji tožničinega zdravstvenega stanja o poskusu vročitve dne 13. 11. 2018 ni opredelilo do izpovedbe D.D., ki je izpovedala, da je bila tožnica tistega dne bleda, da so se ji tresle roke. Zaradi neupoštevanja izpovedbe priče D.D. je tudi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vročitve odpovedi in posledično kršitve pravice do zagovora. Sodišče je zaključilo, da ne verjame tožnici in priči D.D. glede navedb po obravnavi E.E.. Zato sodišče ni navedlo nobenega prepričljivega razloga. Zmotno je tudi zaključilo, da naročilna knjiga potrjuje, da je bila E.E. dne 5. 6. 2018 obravnavana pri D.D.. Sodišče se tudi v nasprotju z listinami v spisu v 18. točki sklicuje na računalniško vodenje evidence naročanj. Tovrstna evidenca na kliniki B. v obravnavanem času sploh ni obstajala. V nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank pa je sodišče zaključilo, da na kartončku o pregledu piše, da naj pacientka ponovno pride na pregled 5. 6. 2018. Sodišče je spregledalo, da gre za obrazec, da je navedeno besedilo o ponovnem pregledu na kartončku že napisano in nikakor ne dokazuje predhodnih storitev. Dne 5. 6. 2018 se je pacientka zglasila v ambulanti D.D., vendar nujnosti pregleda ni izkazala z napotnico in tega dne ni bila obravnavana in zanjo oziroma v zvezi z njo ni bila opravljena nobena storitev. Reklamacija E.E. ne potrjuje, da je bila pacientka obravnavana pri D.D.. Zato se je sodišče zmotno oprlo na reklamacijo in na zahtevo za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic, saj se navedeni listini sploh ne ujemata z izpovedbi E.E. na naroku. Sodišče zmotno ugotavlja, da ni pomembno, na kakšen način je toženec prejel reklamacijo E.E.. To je še kako pomembno, in sicer zaradi presoje verodostojnosti prič, predvsem pa tudi za presojo pravočasnosti odpovedi. Reklamacija je namreč datirana na dan 10. 10. 2018, toženec pa naj bi jo prejel šele 22. 10. 2012 (pravilno 22. 10. 2018), torej naslednji dan pa naj bi se E.E. že zglasila pri F.F.. E.E. je izpovedala, da je reklamacijo prinesla osebno na naslov tožene stranke, C.C. pa je izpovedala, da jo je prinesel kirur in da je prišla po pošti. Navedeno neskladje bi sodišče moralo odpraviti oziroma pojasniti, kar pa ni storilo. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da ne verjame zapisu v fotokopij kartoteke E.E., da 14. 5. 2018 ni prišla na pregled, dne 5. 6. 2018 pa je prišla brez napotnice in bila zato odslovljena. Glede na to, da tožena stranka ni predložila originalne kartoteke, se šteje za dokazano, kar v zvezi z vsebino kartoteke trdi tožnica. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje v 21. točki, da je tožnica s strani E.E. prejela določeno vsoto denarja, saj je v nasprotju z listinami v spisu. Priča E.E. pa je tekom postopka izjavo spreminjala in ravno spreminjanje izjave kaže na njeno neverodostojnost, zato je sodišče napravilo zmotne zaključke. Sodišče je nekritično sledilo zgolj izpovedbam prič tožene stranke, pri tem pa se ni opredelilo do izpovedbe D.D. in tožnice, ki sta o sestanku dne 23. 10. 2018 izpovedali povsem drugače kot priče. Obe sta sestanek dojeli kot nekorekten do njiju, vendar je sodišče kljub temu zaključilo, da to ni pomembno za odločitev v sporu. Sodišče tudi ni pojasnilo, kdaj v navedenih treh mesecih (maju, juniju in juliju 2018) je bila obravnava pri zobozdravnici D.D., saj sta v naročilni knjigi omenjena zgolj datuma 14. 5. in 15. 6. 2018, drug datum pa ne. V računalniški evidenci naročenih pacientov pa ni bila zavedena, ker taka evidenca na kliniki B. v obravnavanem obdobju ni obstajala. Tožnica trditev E.E. pripisuje maščevanju pacientke, ker je niso obravnavali brez napotnice. Ugotovitev sodišča, da naj bi imela očitana kršitev znake kaznivega dejanja, je materialnopravno zmotna. Sodišče je preseglo trditveno podlago tožene stranke, hkrati pa brez osnove izvedenemu dokaznemu postopku zaključilo, da so podani znaki kaznivih dejanj po 204. in 209. členu KZ-1 ter da imajo očitki znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1. Tožnica ni zase ali za koga drugega zahtevala ali sprejela nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi, da bi v mejah svojih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga sicer morala ali smela opraviti. Sodišče je opravilo povsem napačen zaključek glede uporabe materialnega prava, posledično pa izdalo nezakonito sodbo. Sodba pa je brez razlogov tudi v delu, ko obrazlaga, da naj bi bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane odpovedi - nezmožnost nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je očitno imela interes, da tožnici preneha delovno razmerje, saj je bila ena starejših medicinskih sester in je zato skonstruirala okoliščine, ki naj bi utemeljevale odpovedni razlog. Tak zaključek temelji na dejstvu, da je tožena stranka v očitkih skupaj s tožnico bremeni tudi D.D., pa je ukrepala le zoper tožnico. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

5. Sodbo je mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na trditve tožnice, da A.A. kot strokovna direktorica klinike B. ni bila pooblaščena za vodenje postopka izpodbijane izredne odpovedi, saj ni imela pooblastila generalnega direktorja o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje se je v 9. točki obrazložitve opredelilo do trditev tožnice in navedlo, da je A.A., kot strokovna direktorica klinike B. bila pooblaščena za vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar potrjuje pooblastilo G.G., generalnega direktorja tožene stranke. Pa tudi sicer je bila A.A., kot strokovna direktorica, pristojna voditi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že na podlagi statuta tožene stranke ter pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožnice v pritožbi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ji tožena stranka ni pravočasno, in sicer ob podaji odpovedi predložila pooblastilo generalnega direktorja. Neutemeljen pa je tudi pritožben očitek, da je v tem delu sodba brez razlogov in da je posledično sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljeno pritožnica uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tistih, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2018, v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da je v času od maja 2018 do konec julija 2018 na kliniki B., skupaj z zobozdravnico D.D., obravnavala pacientko E.E. brez napotne listine in mimo čakalnega seznama ter za opravljene storitve, ki niso bile evidentirane in obračunane ZZZS, pacientki obračunalo storitve brez pravne podlage ter prejela in si protipravno prilastila denar v skupnem znesku 920,00 EUR, tako da je: - v maju 2018 pacientki E.E. uredila pregled pri zobozdravnici D.D. brez napotne listine in mimo čakalnega seznama in je takrat pacientko seznanila s ceno zdravljenja v višini 450,00 EUR, kljub temu da v centru za bolezni H. na kliniki B., se samoplačniška ambulanta ne izvaja; - pacientki E.E. je pred naslednjim pregledom, ki je bil določen dne 5. 6. 2018, sporočila po telefonu, da bo cena storitve 540,00 EUR, navedeni znesek pa je od pacientke prejela, kot gotovino v kuverti, dne 5. 6. 2018; - od navedene pacientke je sprejela na dveh naknadnih obravnavah še dve kuverti z gotovino v ločenih zneskih 180,00 EUR in 200,00 EUR (skupaj 920,00 EUR); - račun za opravljene storitve, ki ga je od nje zahtevala pacientka, je zavrnila s pojasnilom, da pacientka računa ne more dobiti, ker je bila obravnavana brez napotnice in mimo čakalne vrste.

8. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da je kršila 33. člen, 34. člen, 35. ter 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja po 204. in 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnici očitana kršitev dokazana, in presodilo, da je podan razlog za odpoved, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), kršitev obveznosti iz delovnega razmerja pa ima vse znake kaznivega dejanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, kot ju navaja tožena stranka v izredni odpovedi, napačni. Hkrati pa je pravilno zaključilo, da sodišče na tovrstno kvalifikacijo ni vezano. Ugotovilo je, da imajo tožničina ravnanja znake kaznivega dejanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1 (tožena stranka je pravno kvalificirala kaznivi dejanji po 204. in 209. členu KZ-1). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke, ko je brez osnove in izvedenih dokazov zaključilo, da so podani znaki kaznivega dejanja podkupnine. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Torej tožena stranka je dolžna dokazati vse znake kaznivega dejanja, ni pa odgovorna za pravilno kvalifikacijo kaznivega in nepravilna kvalifikacija kaznivega dejanja nima za posledico nezakonitosti izredne odpovedi.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih elementov (znakov) kaznivega dejanja jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je znake kaznivega dejanja iz 261. člena KZ-1 povsem jasno opisalo v točkah 30 do 35, in sicer je obrazložilo, da je tožnica prejela podkupnino kot javna uslužbenka, zaposlena v javnem zdravstvenem zavodu - toženi stranki, ki sodi v javni sektor, zaposleni posameznik v njem pa je javni uslužbenec. V konkretnem primeru je bila tožnica, torej javna uslužbenka pristojna za naročanje pacientov, o čemer ni spora med strankama. Nalogo naročanja na pregled je izrabila na način, da je od E.E. zahtevala denar v zameno za storitve pri zobozdravnici D.D.. Tožnica bi morala ali smela naročiti E.E. na pregled in obravnavo pri navedeni zobozdravnici le na podlagi napotne listine in v okviru čakalne vrste. Tako pa je v zameno za 920,00 EUR E.E. uredila pregled in obravnavo brez napotne listine. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče verjelo predvsem pričam tožene stranke in E.E., in ni podalo nobene prepričljive razlage, zakaj ne verjame tožnici in priči D.D., čeprav listinski dokazi potrjujejo njuni izpovedi. Sodišče prve stopnje je v točkah 15 do točke 19 obrazložitve pojasnilo, zakaj je prepričano, da je tožnica E.E. naročila na pregled osebno v ambulanto in ji izdala kartonček z navedbo termina pregleda dne 5. 6. 2018, čeprav E.E. nujnost pregleda ni izkazala z napotnico stopnjo nujnosti 1 in prav tako ni prinesla niti kakršnekoli druge napotnice, da bi jo sploh lahko uvrstili v čakalni seznam za pregled pri specialistu (torej D.D.).

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnice, da gre pri "kartončku" za obrazec, kjer je že navedeno besedilo o ponovnem pregledu in le-ta nikakor ne dokazuje predhodne storitve in bi sodišče moralo upoštevati pojasnila tožnice, da je kartonček pacientki izročila, da se je prišla osebno naročit v ambulanto. Tožnica je trdila, da se je prišla E.E. osebno naročit v ambulanto in da ji je takrat izročila kartonček ter jo opozorila, da mora prinesti ustrezno napotnico (s stopnjo nujnosti 1), zato E.E. tudi ni vpisala v nobeno evidenco naročanj. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zakaj tožnici ne verjame in da je tožnica sama navajala, da bi morala imeti E.E. napotno listino, na podlagi katere bi jo lahko obravnavala zobozdravnica D.D.. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dob (Ur. l. RS, št. 3/2018) določa pogoje za naročanje pacientov in glede na to, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od leta 2004 je bila seznanjena s pravilnim načinom naročanja pacientov na pregled in obravnavo. Iz naročilne knjige pa je bilo razvidno, da je bila dne 5. 6. 2018 E.E. na kliniki B. obravnavana pri D.D., zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožnici in D.D., da E.E. spornega dne ni bila obravnavana, ker ni imela napotnice, saj odklukano ime v naročilni knjigi dokazuje nasprotno, kot je to trdila tožnica. Na podlagi pregledov pacientov, ki so bili odklukani v tednu od 4. 6. 2018 do 8. 6. 2018 se je sodišče prve stopnje preprečilo, da kljukica pri imenu pacienta ne more pomeniti, da je pacient prišel, a ni bil obravnavan. Na podlagi kartončka ob pregledu pa je sodišče tudi zaključilo, da je bila E.E. pred 5. 6. 2018 že pregledana pri D.D., saj na kartončku piše, da naj pride ponovno na pregled 5. 6. 2018, torej je bil to že drugi pregled E.E. pri zobozdravnici. Obravnavo v ordinaciji in opravljene storitve potrjujeta "reklamacija na izdelano protezo" in pritožba zaradi neizstavljenega računa za storitev z dne 10. 10. 2018 (reklamacija), ki jo je podpisala E.E. in Zahteva za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic z dne 23. 10. 2018, ki jo je po nareku E.E. napisal F.F. in sta jo oba podpisala. Glede na navedeno so tudi neutemeljene pritožbene trditve, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na reklamacijo E.E. in na Zahtevo za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic. Glede prejema reklamacije in potrdila z dne 8. 10. 2019 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne dvomi v datume na obeh listinah, sta sta ju priči E.E. in F.F. potrdili, navedeno pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca I.I. z dne 29. 2. 2020. 13. Tožnica pa izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je s strani E.E. prejela določeno vsoto denarja in da je ta zaključek v nasprotju z listinami v spisu. Sklicevanje tožnice, da je medicinska sestra in da je povsem nelogično, da bi ona prejela kakršenkoli denar, saj za paciente ni izvajala storitve, pač pa je bila zgolj podpora zobozdravnici, ne omaja prepričljive obrazložitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi osebne zaznave ocenilo izpoved E.E. za prepričljivo, čeprav je tožnica izpodbijala verodostojnost priče. Za prepričljive je ocenilo sodišče tudi izpovedi prič A.A., J.J. in K.K. o pogovoru s tožnico dne 23. 10. 2018 v pisarni poslovne direktorice J.J., ki so izpovedale, da je tožnica najprej vztrajno zanikala, da pozna E.E., kljub temu, da so navedeni pred tem opravili pogovor s D.D., ki se je te pacientke spomnila. Šele naknadno se je tožnica spomnila, kdo je pacientka E.E.. Sodišče je tudi obrazložilo, da glede na to, da je D.D. izpovedala, da je bila E.E. problematična pacientka, bi bilo izkustveno logično, da bi se je tožnica spomnila, saj si osebe, ki odstopajo od povprečja, prej zapomnimo.

14. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče nekritično sklenilo zgolj izpovedi prič tožene stranke, ni pa se opredelilo, zakaj ne verjame tožnici in priči D.D..

15. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede diskriminacije zaradi starosti, ki jo je zatrjevala tožnica. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazni postopek zatrjevano diskriminacijo potrdil. Dejstvo, da je tožena stranka v zvezi z očitanimi kršitvami ukrepala le zoper tožnico, ne pa zoper D.D. (zobozdravnico), ki se je v januarju 2019 upokojila, ne dokazuje, da je bila tožnica drugače obravnavana zaradi starosti in tega tožnica tudi ni konkretno izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka.

16. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni kršila postopka zagovora in da je pravilno izpolnila pogoj po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Tožnica pa je tudi izkoristila pravico do zagovora in le-tega poslala pisno po pooblaščencu odvetniku dne 20. 11. 2018. 17. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodba sodišča prve stopnje brez razloga v delu, ko obrazlaga, da naj bi bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane odpovedi, nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pri tem je potrebno upoštevati interese obeh pogodbenih strank, pri čemer so pomembne vse okoliščine primera. To pomeni, da je pri presoji o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (vsaj do poteka odpovednega roka) treba upoštevati predvsem naravo, težo in posledice kršitve pogodbe in v zvezi s tem tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerij strank, predvsem v smislu medsebojnega zaupanja in s tem tudi možnost nadaljnjega sodelovanja. Tožnica navaja, da v obravnavanem dogodku tretje osebe niso bile seznanjene s kršitvami in da tega tožena stranka tudi ni posebej zatrjevala. Te navedbe ne morejo pretehtati nad utemeljenosti takojšnjega prenehanja pogodbenega razmerja med strankama. Že sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejavnosti tožene stranke (zagotavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na terciarni ravni), kar pomeni, da mora toliko bolj paziti na svoj ugled, da ne sprejema pacientov mimo vrste in da jim ne zaračunava storitev, za katere ni podlage. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem zlorabila zaupanje tožene stranke in ji povzročila dodatno moralno škodo s tem, da je navzven, pri tretjih osebah ustvarila zmotno prepričanje, da tožena stranka dovoljuje zdravstveno obravnavo pacientov brez napotne listine in mimo čakalnega seznama, za obračunane storitve pa ne izstavi računov. Okoliščine, v katerih je tožnica dejanje storila, način storitve in teža samega dejanja so tako hude, da se je tožena stranka utemeljeno odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Druge pritožbene navedbe tožnice za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije stroške pritožbenega postopka.