Jedro

Temelj odškodninske odgovornosti toženke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnika, ki živi (oz. je v relevantnem obdobju živel) ob regionalni cesti G1-3. Tožniku je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njegovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Kršitev te pravice je urejena z odškodninsko odgovornostjo v tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo iz tega naslova. 10. Upoštevaje, na prvi stopnji pravilno ugotovljeno dejansko stanje, znaša po presoji sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina za tožnikovo duševno trpljenje ob pravilni uporabi materialnega prava 2.600,00 EUR (2,62-kratnik povprečne plače v RS v času razsoje na prvi stopnji).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da se znesek 3.100,00 EUR nadomesti z zneskom 2.600,00 EUR, III. točka izreka pa se spremeni tako, da odslej glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 72,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 27,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 9. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do zahtevanega zneska glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je nadalje naložilo, da je dolžan povrniti tožniku nastale pravdne stroške v višini 67,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del take prvostopne odločitve se pravočasno po zakonitem zastopniku pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe - ustrezno znižanje prisojene odškodnine, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. Pritožnica izrecno navaja, da ne oporeka prvostopnemu zaključku, da je podana podlaga njene odškodninske odgovornosti, meni pa, da je sodišče tožniku glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje njegovo izpovedbo prisodilo previsoko odškodnino, še zlasti v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Prvostopno sodišče po mnenju pritožnice ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, poleg tega bi moralo v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS, kakor tudi, da je toženka izvedla pasivno zaščito, kar naj bi bilo v celoti spregledano. Po mnenju pritožnice prvostopno sodišče tudi ni dalo zadostne teže izpovedbi tožnika, saj je ta v primerjavi z nekaterimi oškodovanci v podobnih primerih navedel bistveno manj nevšečnosti, ki jih je občutil ob povečanem hrupu tovornih vozil. Nadalje pritožnica graja višino dosojene odškodnine kot pretirano visoko s citiranjem odločb Višjega sodišča v Mariboru v podobnih primerih(1). Odločitve v navedenih judikatih pritožnica primerja z ugotovljenim dejanskim stanjem v konkretni zadevi, da namreč tožnik živi v stanovanjski stavbi, oddaljeni 20 m od glavne ceste G1-3, da gre za nižjo obremenitev s hrupom v primerjavi s primeroma navedenimi zadevami ter da gre za neprimerno krajše časovno obdobje (35 mesecev). Pritožnica priglaša pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je prvostopno sodišče na podlagi na prvi stopnji pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku prisodilo nekoliko previsoko odškodnino.

6. Temelj odškodninske odgovornosti toženke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnika, ki živi (oz. je v relevantnem obdobju živel) ob regionalni cesti G1-3. Tožniku je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njegovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS. Kršitev te pravice je urejena z odškodninsko odgovornostjo v tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo iz tega naslova.

7. V primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je prišlo do nastanka takšne škode (ki običajne meje presega) in svoje ugotovitve obsežno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Da je v obravnavani zadevi podana podlaga odškodninske odgovornosti toženke, slednja v svoji pritožbi celo izrecno priznava oz. temu ne oporeka. Na podlagi izvlečka iz izvedenskega mnenja za oškodovance, katerih bivališče je bilo enako oddaljeno od ceste kot obe (časovno zaporedni) bivališči tožnika (20 m), in ki sta ga glede tožnikovega bivanja na drugem naslovu pravdni stranki izrecno povzemali, je prvostopno sodišče ugotovilo, da je hrup pri tožnikovem bivališču presegal običajne meje (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 11, 12, 16 in 17). V navedenem življenjskem okolju tožnika je bila namreč v relevantnem obdobju 35 mesecev (od 1. 10. 2005 do dne 14. 8. 2005 – obrazložitev prvostopne sodbe v točki 21) v letu 2005 presežena kritična vrednost hrupa za nočni čas, v letih 2006 do vključno 2008 pa so bile v celotnem obdobju presežene tako mejne kakor tudi kritične vrednosti po kazalcu hrupa za dan-večer-noč (Ldvn) in po kazalcu nočnega hrupa (Ln), enako pa so bile presežene tudi mejne vrednosti po kazalcih hrupa za dnevni hrup (Ld) in večerni hrup (Lv).

8. V sodni praksi (2) je bilo že večkrat zavzeto stališče, da gre v okviru odmere odškodnine v obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnika od regionalne ceste G 1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma). Najbolj so bili s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. S tega stališča tožnik tako po kriteriju nekoliko večje oddaljenosti bivališča od ceste (20 m), relevantnega obdobja izpostavljenosti (35 mesecev) kakor tudi z vidika povprečne 8 urne dnevne odsotnosti z doma zaradi opravljanja svojega dela spada v kategorijo tistih, ki so bili nekoliko manj obremenjeni s prekomernim hrupom. Zato je tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljena pritožbena graja, da je tožnik iz tega naslova upravičen do nekoliko nižje odškodnine od na prvi stopnji prisojene. Pri odmeri le-te pa je potrebno upoštevati tudi tožnikovo negativno doživljanje hrupne obremenitve okolja, kot ga je prvostopno sodišče pravilno razbralo iz njegove izpovedbe (da je bil hrup oz. stalni ropot moteč, in sicer predvsem ponoči, saj sta proti cesti obrnjeni dve spalnici in kuhinja, v bližini je bilo križišče, kjer so se tovornjaki zaustavljali oz. zavirali, prisotne so bile tudi vibracije). Po presoji sodišča druge stopnje je iz navedenega razbrati intenzivno psihično neugodje tožnika, ki mu ne gre zmanjševati teže zgolj zato, ker tožnik ni pretiraval z intenzivnostjo svojih težav, tako kot posamezni oškodovanci, ki jih toženka kot neverodostojne izpostavlja v svoji pritožbi. Pri odmeri pravične denarne odškodnine v obravnavani zadevi tudi ne sme biti spregledana prvostopna ugotovitev o intenzivnosti imisij, ki jim je bil podvržen tožnik, saj je šlo v pretežni meri za preseganje kritičnih ravni hrupa, le-teh pa niti v urbanih okoljih, ki jih izpostavlja pritožnica, posameznik ni dolžan trpeti.

9. Glede v pritožbi izpostavljenega tožnikovega nekoliko krajšega kumulativnega obdobja izpostavljenosti hrupu kot v v pritožbi povzetih primerih, kar naj bi samo po sebi utemeljevalo ustrezno nižjo odškodnino, pa sodišče druge stopnje opozarja na v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(3) Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija. Poleg tega se je intenzivnost imisij skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. Škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah tudi po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.(4)

10. Upoštevaje zgoraj povzeto na prvi stopnji pravilno ugotovljeno dejansko stanje, v okviru katerega sodišče prve stopnje ni spregledalo niti omejitve oz. prepovedi prometa med vikendi (v pritožbi neutemeljeno izpostavljena Odredba o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji), niti zamenjave oken v letu 2008 (kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 18), znaša po presoji sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina za tožnikovo duševno trpljenje ob pravilni uporabi materialnega prava 2.600,00 EUR (2,62-kratnik povprečne plače v RS v času razsoje na prvi stopnji). Navedeno je narekovalo delno ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v tej smeri (peta alineja 358. člena ZPP). Spremenjena višina odškodnine je primerljiva z odškodninami, odmerjenimi v sodni praksi v primerljivih primerih, in tudi s tistimi, ki jih v svoji pritožbi izrecno izpostavlja pritožnik.

11. Sprememba izpodbijane sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških pravdnega postopka upoštevaje spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank. Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša pravdni uspeh tožnika 35 %. V tem obsegu je tožnik od toženke upravičen do povrnitve na prvi stopnji pravilno odmerjenih in v pritožbi ne grajanih pravdnih stroškov v višini 1.441,18 EUR (27. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Toženka je tako tožniku dolžna povrniti 504,41 EUR pravdnih stroškov. Toženki so v postopki na prvi stopnji nastali pravdni stroški v višini 887,34 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 28), kar ni bilo predmet pritožbene graje. Glede na njen 65 % pravdni uspeh pa ji je dolžan tožnik povrniti 576,77 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu pravdnih stroškov je dolžan tožnik toženki povrniti 72,36 EUR njenih pravdnih stroškov. V tej smeri je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno stroškovno odločitev.

12. Toženka je s pritožbo delno uspela (v 16 %), v tem obsegu je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Le-ti znašajo: redno pravno sredstvo 375 točk (Tar. št. 21 Odvetniške tarife v zvezi z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT), in ne priglašenih 600 točk, kar upoštevaje vrednost točke znaša 172,13 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je toženka od tožnika upravičena do povrnitve 27,54 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1) : Sodbe I Cp 792/2011, I Cp 443/2011, I Cp 991/2011, I Cp 709/2007. Op. št. (2) : npr. Sodbe VS RS II Ips 260/2011, II ips 224/2010, II Ips 257/2010 in mnoge druge.

Op. št. (3) : Sodba II Ips 260/2011. Op. št. (4) : Sodba II Ips 224/2010.