Jedro

Stališče prvostopenjskega sodišča, da ima v konkretni zadevi prednost zakonita obveznost preživljanja starša do mladoletnega otroka, ni pravilna. Po 258. členu OZ so iz izpodbijanja izključena le običajna priložnostna darila, nagradna darila in darila iz hvaležnosti, ki so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika. Ni torej pravne podlage za izključitev darilne pogodbe, ki naj bi prispevala k preživljanju mladoletnega otroka. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje, pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj namen sklenitve darilne pogodbe namreč ni pomemben.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: ,,Darilna pogodba z dne 20. 8. 2012, sklenjena med I. N. in toženo stranko T. N., je brez učinka do tožeče stranke A., d. o. o., do višine terjatve tožeče stranke do I. N., in sicer glavnice v višini 4.708,78 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od: - zneska 736,30 EUR od 22. 8. 2008 dalje do plačila, - zneska 16,72 EUR od 23. 3. 2009 dalje do plačila, - zneska 83,63 EUR od 25. 5. 2009 dalje do plačila, - zneska 83,63 EUR od 8. 6. 2009 dalje do plačila, - zneska 990,71 EUR od 24. 11. 2009 dalje do plačila, - zneska 90,06 EUR od 27. 12. 2009 dalje do plačila, - zneska 51,46 EUR od 22. 5. 2010 dalje do plačila, - zneska 167,26 EUR od 15. 11. 2010 dalje do plačila, - zneska 187,69 EUR od 24. 1. 2012 dalje do plačila, - zneska 1.620,00 EUR od 3. 4. 2012 dalje do plačila, - zneska 681,32 EUR od 3. 4. 2012 dalje do plačila, - zneska 111,20 EUR od 22. 1. 2013 dalje do plačila, - zneska 220,28 EUR od 19. 5. 2013 dalje do plačila; - stroškov izvršbe v višini 138,92 EUR in 152,63 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 152,63 EUR od 29. 12. 2013 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svojo, v 1. točki navedeno terjatev do I. N. iz njenega solastninskega deleža do 1/8 na nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... (ID znak ...) in je na tem predmetu dolžna dopustiti izvršbo.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 2.274,94 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.312,18 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila darilna pogodba, sklenjena med I. N. in toženko, brez učinka do tožnice, do višine njene terjatve do I. N. v znesku 4.708,78 EUR s pripadajočimi obrestmi ter bi bila toženka dolžna dopustiti poplačilo navedene terjatve iz njenega solastninskega deleža do 1/8 na nepremičnini parc. št. 1, k. o. X (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo 1.142,36 EUR pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da izrek nasprotuje razlogom sodbe (oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju), saj sodišče tožbeni zahtevek zavrne, čeprav ugotovi, da so podani tako objektivni kot subjektivni pogoji za izpodbijanje darilne pogodbe. S tem je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitve Ustave RS. Nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča, da izpodbijani pravni posel predstavlja pripoznavo dolžnosti preživljanja in „nadomestno izpolnitev“ preživninske obveznosti. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago, saj toženka ni trdila, da darilna pogodba predstavlja pripoznavo, niti da gre za dolžnikov prispevek k preživljanju (tj. k ureditvi pogojev za bivanje hčerke). Pojasnjuje, da je bila pogodba sklenjena z namenom skriti premoženje in oškodovati tožnico (upnika). V zvezi s tem navaja, da je bil 25. 4. 2012 sklenjen dogovor pred Centrom za socialno delo (v nadaljevanju CSD), po katerem bi dolžnik plačeval 80,00 EUR preživnine mesečno. Poudarja, da je bila izpodbijana darilna pogodba, s katero je dolžnik podaril 30.000,00 EUR vredno nepremičnino, sklenjena 20. 8. 2012, ko je dolg znašal zgolj 320,00 EUR. Da gre le za darilno pogodbo potrjuje tudi njena vsebina, da darovalec „brez izplačilne obveznosti“ dovoljuje prenos lastninske pravice. Nenazadnje je CSD potrdil darilno pogodbo kot neodplačen pravni posel. Zaključek o pripoznavi preživninske obveznosti je napačen, saj sta starša 11. 10. 2012 sklenila sodno poravnavo, s katero je bila določena obveznost preživljanja. Po mnenju pritožnice je dogovor o nadomestnem plačilu preživnine ničen, ker nasprotuje morali in prisilnim predpisom (131.c člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), po katerih se mora preživnina plačevati v denarju. Meni, da tak dogovor nasprotuje namenu preživnine, saj nepremičnina ne zadosti vsem otrokovim potrebam (po hrani, obleki, oddihu). Opozarja, da bi odločitev prvostopenjskega sodišča omogočala izigravanje upnikov, saj bi prezadolženi dolžniki lahko prepisali premoženje na otroke kot nadomestno preživnino. Navaja, da mati toženke ni zahtevala povračila dela preživnine iz Javnega jamstvenega preživninskega in invalidskega sklada, niti ni očeta prisilila v plačilo v kazenskem ali civilnem postopku. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva razveljavitev učinkov darilne pogodbe, sklenjene 20. 8. 2012 med dolžnikom in njegovo mladoletno hčerko, do višine, potrebne za poplačilo tožničine terjatve. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da so izpolnjeni tako subjektivni kot objektivni pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika (255. in 256. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Iz neizpodbijanih ugotovitev namreč izhaja, da ima tožnica zapadlo terjatev do dolžnika v znesku 4.708,78 EUR, ki je prezadolžen in brez premoženja, iz katerega bi lahko poplačal tožnico. Dolžnikovo edino premoženje je bil solastniški delež 1/8 na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X, ki ga je z izpodbijano darilno pogodbo prenesel na hčerko. Dolžnik nima več nobenega premoženja, iz katerega bi lahko poravnal svojo obveznost do tožnice. To pomeni, da je bila darilna pogodba sklenjena v njeno škodo in je podan objektivni pogoj izpodbojnosti (255. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da darilna pogodba predstavlja neodplačno razpolaganje, saj toženka kot obdarjenka v zameno za podarjeni solastninski delež na nepremičnini ni prevzela nobene obveznosti. Že naslov in vsebina pogodbe, da darovalec podari in izroči svoj solastniški delež na nepremičnini „brez vsake izplačilne obveznosti za obdarjenko“ (10. - 13. točka obrazložitve), dokazujeta, da je pogodba neodplačna. Nenazadnje je tudi CSD odobril darilno pogodbo (in ne dogovora o nadomestni izpolnitvi). Podan je torej tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti, saj se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da z razpolaganjem škoduje upnikom, medtem ko se za toženko ne zahteva, da ji je bilo oškodovanje tožnice znano (256. člen OZ).

6. V nadaljevanju pa je prvostopenjsko sodišče kljub temu zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da je dolžnik darilno pogodbo sklenil zaradi poravnave preživninske obveznosti do toženke. Darilno pogodbo je obravnavalo kot pripoznavo dolžnosti preživljanja in delni dolžnikov prispevek h hčerinemu preživljanju. Zaključilo je, da darilni pogodbi (kot dogovoru o preživljanju), zaradi varstva otrokovih koristi, z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj ni mogoče odvzeti učinka.

7. Stališče prvostopenjskega sodišča, da ima v konkretni zadevi prednost zakonita obveznost preživljanja starša do mladoletnega otroka, ni pravilna. Po 258. členu OZ so iz izpodbijanja izključena le običajna priložnostna darila, nagradna darila in darila iz hvaležnosti, ki so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika. Ni torej pravne podlage za izključitev darilne pogodbe, ki naj bi prispevala k preživljanju mladoletnega otroka. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje, pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj namen sklenitve darilne pogodbe namreč ni pomemben. Tudi koristi otroka za odločitev ne morejo biti relevantne. Te se seveda varujejo v zakonskih sporih in sporih o varstvu in preživljanju otrok (408. člen ZPP), v vseh drugih razmerjih, v katerih kot ena od strank nastopa otrok, pa v takem obsegu, kot strankam takšnih razmerij nasploh. Ob povedanem okoliščina, da dolžnik v štirih letih od sklenitve sodne poravnave do izdaje sodbe ni plačeval preživnine, za odločitev ni pomembna. Pri tem velja pripomniti, da toženka tudi ni trdila, da je poskusila sodno izterjati neplačano preživnino oziroma da se je glede tega obrnila na Jamstveni sklad.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da darilna pogodba predstavlja pripoznavo dolžnosti preživljanja. Ugovarjala pa je, da je darilna pogodba odplačna in predstavlja „nadomestno izpolnitev“ zapadle preživnine, ker dolžnik ni imel sredstev za plačilo preživnine. Tem trditvam pa, tudi če bi bile za odločitev pomembne, ni mogoče slediti. Drži sicer, da se lahko preživljanje zagotavlja tudi na drug način (in ne v denarju), če preživnina v denarju ni mogoča v celoti ali na podlagi izrecnega dogovora(1). Vendar pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je dolžnik v trenutku sklenitve darilne pogodbe dolgoval le 320,00 EUR preživnine, medtem ko vrednost 1/8 solastninskega deleža nepremičnine znaša 22.234,38 EUR(2). Iz trditev tožene stranke namreč izhaja, da sta starša toženke 25. 4. 2012 na zapisnik CSD izjavila, da dolžnik plačuje mesečno 80,00 EUR preživnine. Do sklenitve darilne pogodbe 20. 8. 2015 bi torej dolžnik lahko dolgoval največ 320,00 EUR (4 meseci x 80,00 EUR) na podlagi sporazuma pred CSD, ki pa ni izvršilni naslov (glej prilogo B4). Šele po darilni pogodbi sklenjena sodna poravnava 11. 10. 2012, s katero je bila dolžniku določena preživnina 100,00 EUR, predstavlja izvršilni naslov preživninske terjatve. Okoliščina, da vrednost darila občutno presega dolžnikov dolg, torej potrjuje, da je izpodbijani pravni posel šteti za neodplačno pogodbo.

9. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da pravno dejanje izgubi učinek le proti tožnici in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njene terjatve (260. člen OZ). Paulijanska tožba ima torej zgolj relativne posledice, saj učinkuje le v razmerju med strankama izpodbojnega razmerja (tj. med tožnico - upnico in toženko - pridobiteljico koristi). Izven teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje (darilna pogodba o prenosu solastninskega deleža na nepremičnini) v veljavi. Tožničino izpodbijanje je namreč omejeno le na višino dolžnikove neizpolnjene obveznosti(3). Ne drži torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi toženka v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku (in morebitne prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku) ostala brez denarnih sredstev.

10. Ker je že prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji (objektivni in subjektivni) za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, pač pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alinea 358. člena ZPP).

11. Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora toženka povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je tožnici stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT(4)) in načelom potrebnosti. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 800 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18/1), 800 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (tar. št. 19/1), 800 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/1) in 300 priglašenih točk za drugi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/2). Prav tako je priznalo 50 točk urnine za prvi narok za glavno obravnavo (po prvem odstavku 6. člena OT). Skupaj je priznalo 2.750 točk, kar povečano za 37,5 točk materialnih stroškov po 11. členu OT (tj. 2% do 1.000 točk - 20 točk in 1% za 1.750 točk – 17,5 točk) znaša 2.787,5 točk. Ni pa priznalo 100 točk za posvet s stranko 3. 7. 2015, 250 točk za dopise stranki 7. 9. in 16. 11. 2015 ter 25. 2., 8. 3. in 22. 4. 2016, 50 točk za dostavo listine 21. 9. 2015 ter 200 točk za pregled odgovora na tožbo, prve pripravljalne vloge in zvočnega prepisa zaslišanj (tar. št. 19/4, 39/1, 39/2, 39/3). Navedena opravila namreč niso predstavljala samostojne storitve, temveč so zajeta v drugih tarifnih številkah, in sicer pod postavko nagrade za sestavo tožbe (posvet s stranko, dopis stranki in dostava listine - dokazila o plačilu sodne takse), pripravljalne vloge (pregled odgovora na tožbo in pripravljalne vloge, dopisi stranki) in nagrade za narok (pregled zvočnega prepisa in dopis stranki). Sodišče tudi ni priznalo 50 točk dostave listine 30. 11. 2015, saj ta iz podatkov spisa ni razvidna. Nadalje ni priznalo 150 točk za priglašeno trikratno podaljšanje narokov, saj je le narok 6. 7. 2016 trajal (15 minut) dlje od ene ure (prvi odstavek 6 člena OT). Prav tako ni priznalo 150 točk za pregled sodbe in dopis stranki (tar. št. 39/2, 39/3), saj sta postavki zajeti v pritožbenih stroških. Ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR stroški tožnice tako znašajo 1.279,46 EUR, kar povečano za 22% DDV (281,48 EUR), skupaj z zneskom sodne takse (714,00 EUR), znaša 2.274,94 EUR.

13. Za pritožbeni postopek pa je priznalo 1.000 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 21) in 20 točk materialnih stroškov (2% izdatkov po 11. členu OT). Ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR pritožbeni stroški tožnice znašajo 468,18 EUR, kar povečano za 22% DDV (103,00 EUR) in 741,00 EUR sodne takse znaša 1.312,18 EUR. Toženka je torej dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 1.312,18 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 860/2008 s 25. 9. 2008, sklep VSRS II Ips 383/2011 s 16. 10. 2014 in sodbo VSL IV Cp 78/2015 z 21. 1. 2015. Op. št. (2): Glej točko 2 odgovora na tožbo.

Op. št. (3): Sodba II Ips 346/99, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 269, 270. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 2/2015.