Jedro

Vzdrževanje in dopolnjevanje računalniškega programa „Klasifikacija bilančne aktive in izvenbilančnih obveznosti“ je za toženo stranko, ki je banka in je ta program uporabljala, koristna gestija.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. tč. potrdi.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se 3. tč. sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh še znesek 10.395,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2003 do plačila in mu povrniti še 2.112,84 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi 3. tč. sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 414,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mu plača 19.259,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2003 dalje (1. tč.) ter mu povrne 578,50 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (2. tč.), presežek pa zavrnilo (3. tč.)

(2) Proti sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP).

(3) Tožnik se pritožuje proti zavrnilnemu delu (3. tč.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje oceni sodišča, da je bilo njegovo delo vredno 218,86 EUR na dan. Res je takšna ocena izvedenca P., vendar je imel na njegovo mnenje tožnik pripombe. Izvedenec izhaja iz primerjave s ponudnikom S., ne pove pa, kakšne so tarife tega ponudnika, tožnik jih ne pozna. Res je tožnik izpovedal, da je višino svojega zahtevka oblikoval prav na podlagi primerjave s tem ponudnikom, vendar v resnici ne ve, za kakšne zneske gre, to je slišal le iz govoric. Sodišče je zmotno sklepalo, da so mu te tarife poznane, ker je tudi sam dela za S.. Pojasnjuje, kaj in za kakšno ceno je sam delal za S. in primerja to s storitvijo, ki jo je S. naročila toženka. Sodišče bi moralo dopustiti in izvesti dokaz z vpogledom v pogodbo med toženko in S., vsaj glede vrednosti del. Sodišče namreč obrazloži, da je ocenjena vrednost ustrezna tudi zato, ker je enako ceno toženki obračunal tudi S.. V pritožbi predstavi preglednico referenčnega cenika Združenja za informatiko in telekomunikacije, iz katere izhaja, da bi upoštevajoč takšno postavko zaslužil le boren del plačila, do katerega so upravičeni strokovnjaki različnih rangov. Izvedenec bi moral po mnenju pritožnika ugotoviti višjo ceno dnevne postavke. Resnično dejansko stanje je s tem ostalo neugotovljeno. Pritožnik nadalje meni, da se sodbe ne da preizkusiti, saj je izvedenec na zadnjem naroku povedal, da ni vpogledal, kakšna dela je opravil tožnik za izdelavo nadgradenj Programa. Meni, da noben del njegove terjatve ni zastaral in navaja, da se pri tem sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Materialno pravo je tako po njegovem mnenju prvo sodišče napačno uporabljeno. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožnika uporabiti določbe 228., 261. in 271. čl. ZOR, ko bi predhodno moralo ugotoviti, da je z odobritvijo tožnikovega dela 20. 5. 2002 pridobil položaj prevzemnika naročila in pravico, da terja plačilo. Sicer pa opozarja, da je v vsakem primeru storjena napaka, saj tudi če naj bi sodišče priznalo le terjatve zadnjih petih let pred vložitvijo tožbe, tega v resnici ni storilo. Priznalo mu je le plačilo za 88 dni dela, ni pa upoštevalo 48 dni dela med 24. 6. 1998 in 31. 12. 2000, čeprav je navedlo, da so zastarale terjatve, zapadle več kot pet let pred 24. 6. 2003. Razlogi sodbe si tako nasprotujejo, čimer je sodišče storilo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(4) Toženka se pritožuje proti ugodilnemu delu (1. in 2. tč.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo delo koristna gestija, ker je bila toženki pridobljena očitna korist, češ da brez dopolnitve programskega paketa ne bi mogla nemoteno poslovati. Sodišču očita, da se pri tem opira na mnenje izvedenca, ki pa je po njenem mnenju prazno, brez vsebine. Po njenem prepričanju ni podlage za uporabo 199. čl. OZ, saj niti tožnik niti izvedenec ni dokazal, da je bilo tožnikovo programiranje nujno ali koristno v smislu zahtev Banke Slovenije. Izvedenec je povedal, da predpisov Banke Slovenije sploh ni pogledal. Predpisi niso terjali opravljenega dela. Izvedenec o pravni nujnosti sklepa iz „splošno znanih dejstev“. Citira določbo 57. čl. Zakona o Banki Slovenije (pojasnjuje, da je slednji veljal do l. 2002), ki ureja njene pristojnosti pri kontroliranju zakonitosti poslovanja bank in očita, da sta ga tožnik in izvedenec vedoma prezrla, sodišče pa jima je slepo sledilo. Nadaljuje, da se je tožnik nepooblaščeno vmešal v tuje posle. Pred tem bi moral ugotoviti resnično voljo toženke, ne pa, da jo je zgolj domneval. Ni pojasnil, od kod mu misel, da toženka ne bo odklonila plačila. Ker ni bilo volje toženke, bi moralo biti delovanje tožnika bodisi nujno bodisi koristno, ne enega ne drugega pa ni dokazal. Tožnik enkrat govori o škodi, sodišče pa o koristi, in še to na podlagi splošnih navedb. S tem je po mnenju pritožnice sodišče storilo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik bi moral takoj, ko je mogoče, obvestiti gestorja, sodišče prve stopnje pa je vsebinsko odločilo drugače. Končno meni, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do povračila stroškov (za elektriko, papir, ipd.), ne pa tudi do nagrade po tarifi tistih, ki se poklicno ukvarjajo s takim delom. Po toženkinem mnenju tožbeni zahtevek nasprotuje moralnim pravilom, kar je praktično potrdil tudi izvedenec U..

(5) Na pritožbi nasprotnice pravdni stranki nista odgovorili.

(6) Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

(7) Sporno pravno razmerje je nastalo pred 1. 1. 2002, zato se v skladu s 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB1) presoja po prejšnjem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).

(8) Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 220. čl. ZOR, ko je tožnikovo delo za toženko opredelilo kot dopustno poslovodstvo brez naročila, ker bi bila sicer za toženko zamujena očitna korist (koristna gestija), in 2. odst. 223. čl. ZOR, ko mu je za to delo priznalo primerno plačilo.

(9) Oporo za zaključek, da je bila gestija koristna, je imelo prvo sodišče v izvedenskih mnenjih J. U. in M. P., izvedencev za računalništvo in informatiko, ki nista „prazni“, kot meni toženka (katero od obeh naj bi bilo „prazno“, niti ne pove) pač pa strokovni, temeljiti in jasni, skratka prepričljivi.

(10) Iz mnenj obeh navedenih strokovnjakov izhaja, da je vzdrževanje in dopolnjevanje programov nujno za normalno poslovanje banke oziroma da so ažurne prilagoditve nujne („zapovedana praksa“, tako P.) zaradi stalnih sprememb v poslovnem in tehnološkem okolju, v katerem deluje programska oprema. Slednje, torej stalne spremembe v poslovnem in tehnološkem okolju, je prvo sodišče upoštevalo kot splošno znana dejstva, ki jih ni treba dokazovati, kar je pravilna ocena, ne drži pa očitek toženke, da so to samo „splošne navedbe“. Da je gestija koristna, ni treba, da je z zakonom predpisana, zato je očitek, da ni šlo za „pravno nujnost“, neutemeljen, sklicevanje na določbe Zakona o Banki Slovenije v zvezi s tem pa je brezpredmetno. Ker je te dopolnitve in prilagoditve programov za toženko delal tožnik, česar slednja ne prereka, ni dvoma, da je imela toženka od tega objektivno korist. Ne moti, da tožnik govori tudi o preprečevanju škode (in s tem prvo sodišče tudi ni odločilo mimo trditvene podlage), saj je v konkretnem primeru doseganje očitne koristi pravzaprav pojmovno enako kot preprečevanje škode; v primeru, da zaradi nedelovanja spornega programa banka ne bi mogla nemoteno poslovati, bi ji zelo verjetno nastale škodljive posledice. Vzdrževanje in dopolnjevanje računalniškega programa „Klasifikacija bilančne aktive in izvenbilančnih obveznosti“ je za toženo stranko, ki je banka, in je ta program uporabljala, torej brez dvoma očitno koristna, torej dopustna gestija.

(11) Drži, kar navaja toženka, da je treba upoštevati dominusovo voljo, vendar pa tudi splošna, objektivna stališča. Glede slednjega je pomembno, da toženka (dominus) tožniku (gestorju) gestije ni prepovedala, čeprav je brez dvoma zanjo vedela, saj je rezultate njegovega dela uporabljala. Drži sicer očitek, da tožnik toženke o svojem delu izrecno, konkretno, ni sproti obveščal, kar bi bila sicer njegova dolžnost (1. odst. 221. čl. ZOR), vendar ta opustitev ne vpliva na gestorjevo pravico do plačila.

(12) Zaradi očitne koristi (ta je v uporabi računalniškega programa, ki ga je dopolnjeval in vzdrževal tožnik, zaradi česar je lahko toženka normalno delovala oziroma nemoteno poslovala), ki jo je imela toženka od tožnikovega dela, ne drži toženkino pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen kvečjemu do povračila stroškov, saj ima v takem primeru gestor pravico do primernega plačila za trud. Tega je tožnik ocenil glede na količino in vrsto del, in, kot je izpovedal, upoštevajoč cene drugih ponudnikov („podobnih strokovnjakov“). Izvedenec P. je višino tarife potrdil kot primerno oziroma ustrezno. Tudi izvedenec U. je potrdil vrsto del in porabo časa zanje, a se mu je cena sicer zdela previsoka, ker tožnik ni „[...] profesionalna oseba, ki se ukvarja s programiranjem“ in je menil, da je tudi neetično, ker je tožnik sodeloval kot naročnik in izvajalec ter revizor. Vendar navedeno ni strokovno mnenje izvedenca pač pa njegova pravna in moralna sodba.

(13) Pravilna je odločitev prvega sodišča, da je del tožnikove terjatve, upoštevajoč splošni petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR), zastaral, in sicer zneski vrednosti njegovega dela za dneve pred 24. 6. 1998, to je pet let pred vložitvijo tožbe (24. 6. 2003). Nobenega razloga ni, da se ta rok ne bi upošteval in da torej tožnikova terjatev – plačilo za delo - ne bi bila podvržena zastaranju. Ne drži, da bi šlo za „enovito“ delo, katerega plačilo naj bi zapadlo šele po zaključku, saj proti takšnemu sklepanju govori že tožnikova opredelitev svoje terjatev po delovnih dneh. Ni trdil, da je l. 1994 začel in l. 2002 dokončal (avtorsko delo), pač pa da je v tem obdobju opravil posamezne popravke in dopolnitve računalniškega programa. Tistega dne, ko je določeno delo opravil, je pridobil pravico od tožene stranke terjati plačilo zanj. Tudi če bi se štelo, da je od vsega začetka gestor delal kot mandatar (pa ni podlage za tak zaključek, saj se gospodarjevega molka ne sme obravnavati kot soglasja (1)), za kar se zavzema v pritožbi, ko se sklicuje na uporabo 228. čl. ZOR, bi terjatve, zapadle v plačilo pred 24. 6. 1998, zastarale. Drugačno tožnikovo sklepanje je zgrešeno in brez podlage, pri čemer gre samo pripomniti, da pritožbeno sodišče upošteva samo pritožbene navedbe, ne pa tudi navedb, da katere se pritožba samo sklicuje.

(14) Dejansko stanje je bilo sicer pravilno, zaradi napake pri sklepanju, kateri zneski so zastarani, pa delno nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku raziskalo in ugotovilo vse dejanske okoliščine, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženkine obveznosti, tudi tiste, ki jih stranki zdaj ponavljata oziroma izpostavljata v pritožbi. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na višje tarife, saj je prvostopenjsko sodišče sledilo njegovi lastni oceni (ki jo je „potrdil“ tudi izvedenec ustrezne stroke) v okviru postavljenega tožbenega zahtevku, ki ga vse do zaključka glavne obravnave ni spremenil (zvišal). Tožnik je namreč s tožbo zahteval plačilo 9.598.167,00 SIT, in sicer 52.449,00 SIT (kar je zdaj 218,86 EUR) na dan (plačilo za 183 dni, razvidno tudi iz navedb - preglednice v prilogi A9). Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za 88 dni. Brez ustrezne spremembe tožbe tožnik na podlagi dejanskih ugotovitev o obsegu njegovega dela, ki mu v tem delu (tj. razen napake pri upoštevanju zastaranja) ne nasprotuje, ne bi mogel dobiti več, zato je vse njegovo izvajanje (ki delno vsebuje tudi po 1. odst. 337. čl. ZPP prepovedane novote) v tej smeri brezpredmetno.

(15) Prvostopenjsko sodišče je pri seštevanju dni opravljenega dela storilo napako, ko je upoštevalo tožnikovo delo le od 15. 6. 2000, ne pa od 24. 6. 1998, kot je to pravilno napovedalo (2. odst. str. 8. izpodbijane sodbe). Zato drži, da je podano tudi delno nasprotje med razlogi prve sodbe, vendar je slednje takšno, da ne terja dopolnitve dokaznega postopka in gre za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti (355. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato upoštevajoč dokazane navedbe o obsegu dela tožnika po preglednici A9 prištelo še delo za dneve od 20. 7. 1998 do 10. 5. 2000, kar je prvostopenjsko sodišče očitno pomotoma izpustilo iz končnega obračuna tožnikove utemeljene terjatve. Skupno gre še za terjatev za 47,5 dni dela, kar ni zastaralo, in kar znese, upoštevajoč ceno dela enega dne 218,86 EUR, 10.395,85 EUR.

(16) Sicer pa očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč o vseh odločilnih dejstvih navedlo jasne razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Neizveden dokaz z vpogledom v pogodbo med toženko in podjetjem S. tožniku ni odvzel pravice do možnosti obravnavanja, saj tak dokaz ni primeren za dokazovanje kakšnega pravno relevantnega dejstva v obravnavani pravdi. Procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo.

(17) Pritožbeni očitki toženke torej niso utemeljeni, zato je bilo treba na podlagi 353. čl. ZPP njeno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. tč. potrditi. Tožnikovi očitki pa so utemeljeni delno, zato je bilo treba na podlagi 355. čl. ZPP 3. tč. izpodbijane sodbe ustrezno spremeniti, sicer pa pritožbo zavrniti in nespremenjeni zavrnilni del potrditi.

(18) Delna sprememba zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o stroških pred sodiščem prve stopnje. Tožnikov uspeh je namreč sedaj večji, in sicer je približno 74 %. Upoštevajoč sicer pravilno odmero stroškov obeh pravdnih strank, ki ji slednji niti ne nasprotujeta, je 74 % tožnikovih stroškov 3.555,09 EUR, 26 % stroškov toženke pa 863,75 EUR. Po pobotanju se izkaže, da dolguje toženka tožniku 2.691,34 EUR pravdnih stroškov, zato je bilo treba toženki naložiti v plačilo še 2.112,84 EUR stroškov tožnika.

(19) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 154. čl. ZPP. Toženka je s pritožbo propadla, zato sama krije svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njeni pritožbi. Tožnikov pritožbeni uspeh pa je približno polovičen, zato mu mora v tem obsegu potrebe stroške za pritožbo povrniti toženka. Ti znašajo 828,94 EUR (750 točk za sestavo pritožbe, DDV in sodna taksa), polovica tega pa je 414,47 EUR.

(1) Tako teorija, glej Cigoj S., Poslovodstvo brez naročila, Zbornik znanstvenih razprav, 1982, str. 26.