Jedro

Uveljavljena večinska sodna praksa zagovarja stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo oziroma da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 8 dni 1.684,05 EUR pritožbenih stroškov, od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve 52-tih nepremičnin z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. V obrazložitvi navaja, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče ni upoštevalo vrste okoliščin, ki izhajajo iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, in sicer: da tožnik ni lastnik nobene od nepremičnin, ki so navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe do celote, da se zahteva zavarovanje izredno visoke terjatve 651.089,67 EUR. Sodišče ni navedlo, kakšna škoda naj bi dolžniku nastala s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin, saj je pravica razpolagati z nepremičnino samo eden od elementov lastninske pravice, v posesti in uporabi nepremičnin pa dolžnik z predlagano začasno odredbo ne bi bil omejen. Sodišče ni upoštevalo, da je skladno z Zakonom o gozdovih promet z gozdovi omejen in da zato nadaljnja omejitev razpolaganja, določena z začasno odredbo, ne bi predstavljala več kot neznatno škodo za dolžnika. Sklep sodišča je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, nevarnosti ni dolžan dokazovati (tretji odstavek).

6. Sodišče prve stopnje je navedeno zakonsko določbo uporabilo pravilno. Pritožba neutemeljeno ponavlja, da bi tožena stranka kljub izdani začasni odredbi ohranila posest na nepremičninah, čeprav je že prvostopno sodišče pravilno poudarilo, da pomeni predlagana prepoved hud poseg v lastnikova upravičenja, zato samo na tej podlagi (brez dodatnega utemeljevanja, ki ga tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni ponudil) ni mogoče zaključiti, da bi dolžnik (lastnik oziroma solastnik) utrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da uveljavljena večinska sodna praksa zagovarja stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo oziroma da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice.

7. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelj začasne odredbe je tisti, ki bi moral navesti dejstva in dokaze, ki opravičujejo uporabo določila tretjega odstavka 271. člena ZIZ, zgolj sklicevanje v predlogu za izdajo začasne odredbe na zakonsko dikcijo ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka bi morala v predlogu za izdajo začasne odredbe podati trditve in dokaze o okoliščinah konkretnega primera, v katerih, kljub izdaji in izvršitvi začasne odredbe toženi stranki ne bi nastala škoda. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo določila materialnega prava in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

8. Šele iz pritožbe je mogoče razbrati, da je lastninska pravica tožene stranke omejena, ker je solastnica nepremičnin, ki so v naravi gozdovi, kar pa je prepozno, saj pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost ugotovitev in odločitev prvostopnega sodišča glede na dejansko stanje ob času odločanja na prvi stopnji. Tudi zato pritožbeno sodišče zaključkom prvo stopnega sodišča lahko le pritrdi. Naknadno pritožbeno navajanje dejstev je prepozno in ga ni mogoče upoštevali. V dejanskem pogledu in materialnem pogledu je izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilen, pritožbene trditve pa neutemeljene.

9. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama, dolžna pa je povrniti stroške za odgovor na pritožbo toženi stranki (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroški so odrejeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.