Jedro

Sodišče pritrjuje stališču toženke, da gre pri izvedbi frčad praviloma za poseg v konstrukcijo objekta, saj je z njeno izgradnjo praviloma poseženo v ostrešje kot nosilno konstrukcijo strehe (špirovce). Ni pa izključeno, da posamezna izvedba frčade v nosilno konstrukcijo ne posega in bi lahko njena izgradnja pomenila zgolj dela, ki pomenijo investicijsko vzdrževanje objekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba UE Jesenice št. 351-134/2015-10 z dne 31. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila, da ima poslovni prostor-prodajalna z ID 2169-240-4 v stavbi, zgrajeni pred 31. 12. 1967, na zemljišču s parc. št. 126 k.o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu. Iz obrazložitve izhaja, da je bila na objektu po 31. 12. 1967 izvedena frčada, za katero bi moral investitor pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, zato niso izpolnjeni za izdajo potrdila na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni pravilno stališče toženke, da predstavlja izvedba frčade rekonstrukcijo. Poudarja, da je sporna frčada pritrjena na obstoječo strešno konstrukcijo, ne da bi bila ta kakorkoli spremenjena, edina sprememba je dodatna obremenitev ostrešja z maso nove frčade, ki pa ne presega 50 kg. Ker je naslonjena na dva škarnika, je vsak od njiju obremenjen približno 25 kg, kar je identično masi klimatske naprave ali sončnega kolektorja. Tudi sicer pa upravna organa svoje odločitve, zakaj gre pri izvedbi predmetne frčade za poseg v konstrukcijske elemente, nista obrazložila, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Poleg tega navaja, da se je njegova vloga nanašala zgolj na poslovni prostor, ne pa na celotno stavbo. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpobijano odločbo odpravi ter odloči, da se mu izda zahtevano potrdilo oz. podrejeno, da se toženki zadevo vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Podlaga za tožnikovo zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe, da ima poslovni prostor- prodajalna z ID 2169-240-4, v stavbi, zgrajeni pred 31. decembrom 1967, uporabno dovoljenje po zakonu, je 1. točka prvega odstavka 197. člena ZGO-1, ki določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Če za tako stavbo ne gre, se tudi za poslovni prostor v njej ne more šteti, da ima uporabno dovoljenje po zakonu na podlagi navedene določbe.

7. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da uporabnega dovoljenja po citirani določbi ne pridobijo stavbe in posledično poslovni prostori v njih, če so bila v njej po navedenem datumu (31. 12. 1967) opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. V nasprotnem primeru bi prvi odstavek 197. člena ZGO-1 pomenil avtomatično legalizacijo vseh del na objektih, zgrajenih pred navedenim datumom, kar pa ne izhaja iz njegovega siceršnjega besedila, niti iz ostalih določb ZGO-1. Ne more pa pritrditi ugotovitvi toženke, da so bila v obravnavnem primeru z izgradnjo frčade opravljena takšna dela, na tej ugotovitvi pa izpodbijana odločba temelji.

8. V zadevi ni sporno, da gre za poslovni prostor v stavbi, ki je bila zgrajena pred letom 1967. Prav tako ni sporno, da je bila po letu 1967 izvedena na J strani nova frčada, saj tožnik temu ne ugovarja. Sporno pa je, ali gre pri izvedbi frčade po letu 1967 za dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje (rekonstrukcijo objekta), ali pa gre zgolj za investicijsko vzdrževalna dela, kar zatrjuje tožnik.

9. Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave.

10. Po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist. Po 10.1. točki prvega odstavka navedene določbe redno vzdrževanje pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Po 7. členu Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) so vzdrževanje objekta dela, navedena v prilogi 3, ki je sestavni del uredbe.

11. Iz citiranih določb izhaja, da se investicijska vzdrževalna dela ločijo od rekonstrukcije objekta v tem, da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta.

12. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da gre pri izvedbi frčad praviloma za poseg v konstrukcijo objekta, saj je z njeno izgradnjo praviloma poseženo v ostrešje kot nosilno konstrukcijo strehe (špirovce). Ni pa izključeno, da posamezna izvedba frčade v nosilno konstrukcijo ne posega in bi lahko njena izgradnja pomenila zgolj dela, ki pomenijo investicijsko vzdrževanje objekta, kar predvideva tudi 2. točka Priloge 3 Uredbe, po kateri sodi izvedba frčade med dela, ki pomenijo vzdrževanje objekta, kadar seveda ne gre za poseg v konstrukcijo objekta. Navedeno pomeni, da je tudi normodajalec ocenil, da je mogoča izvedba frčade brez posega v konstrukcijo objekta.

13. Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj gre v obravnavanem primeru za dela, ki pomenijo rekonstrukcijo in ne zgolj investicijsko vzdrževalna dela, za kakršna jih je ocenil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, v izdanem kulturnovarstvenem soglasju z dne 14. 9. 2015. Iz vloge za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da bo frčada postavljena med špirovce in da se z njo ne posega v konstrukcijo ostrešja, kar kaže na to, da ne gre za poseg v konstrukcijo ostrešja. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

14. Sodišče je zato brez presoje ostalih tožbenih ugovorov izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev določb postopka odpraviti.

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).