Jedro

Po pravni teoriji lahko o (splošnem) povratku govorimo že takrat, kadar je storilec kaznivega dejanja, ki ga sodišče sodi, že bil obsojen zaradi kakršnegakoli kaznivega dejanja. KZ-1 pa v tretjem odstavku 49. člena določa povratek kot okoliščino, pomembno za odmero kazni. Ne glede na to, ali gre v konkretnem primeru za povratek v smislu te zakonske določbe, je to, da je tožnik storil več kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let, pri odločanju o pogojnem odpustu mogoče oziroma treba upoštevati. Glede na večje število in naravo izvršenih kaznivih dejanj, tožnikova stabilnost na prostosti v obdobju od začetka koriščenja zunajzavodskih ugodnosti oktobra 2015 do sprejema izpodbijane odločitve še ni bila preverjena v zadostni meri.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 720-402/2014/11 z datumom 16. 11. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: toženka) odločila, da se tožnik, ki ga je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo, I K 14721/2011 z dne 11. 3. 2014, obsodilo na enotno kazen 13 let in 6 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora A. (v nadaljevanju: zavod) nastopil 17. 3. 2009, ko je bil tja priveden iz pripora; kazen se mu izteče 16. 1. 2022. Toženka povzame vsebino tožnikove prošnje za pogojni odpust z dne 3. 8. 2017, in vsebino poročila, ki ga je v zvezi s tem podal zavod, z dne 1. 9. 2017. Iz poročila med drugim izhaja, da je bil tožnik zaradi večjega števila žrtev (treh) vključen v individualno in nato še skupinsko psihološko obravnavo za obsojence, ki so storili kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, z namenom, da bi po prestani kazni imel več nadzora nad sabo. Po oceni psihologa tožnik glede na svoje statične dejavnike spada med srednje nizko rizične za ponovitev kaznivega dejanja. S psihologom sta se dogovorila za intenzivnejše spremljanje, ko si bo tožnik pridobil zunajzavodske ugodnosti, kar se tudi realizira. Tožnik namreč od oktobra 2015 koristi tovrstne ugodnosti, in sicer 53 urne proste izhode, pri katerih kršitev ni bilo zaznati. Zavod pogojnega odpusta še ne predlaga, ker je glede na okoliščine storjenih kaznivih dejanj potrebno dalj časa trajajoče preverjanje tožnikove stabilnosti v vsakodnevnem delovanju s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, ob hkratnih (občasnih) pogovorih in sodelovanju z zavodskim psihologom.

3. Ş pravnega vidika se toženka sklicuje na določbe 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), po katerih mora biti za pogojni odpust obsojenca najprej izpolnjen formalni pogoj (delež prestane kazni), in nato posebej na peti odstavek istega člena KZ-1, ki opredeljuje materialni pogoj, pod katerim je obsojenec, ob izpolnjenem formalnem pogoju in ob uporabi prostega preudarka, lahko pogojno odpuščen. To je mogoče, če se lahko utemeljeno pričakuje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Kot navaja toženka v V. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnikovo prošnjo obravnavala na redni seji 19. 9. 2017 in sprejela odločitev, da tožnika pogojno ne odpusti. Ugotovila je, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj, saj je že prestal predpisani delež zaporne kazni. Nato je ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Kot razloge proti ponovitveni nevarnosti je upoštevala, da tožnik dela v zavodu redno in zelo dobro opravlja, da nima odprtih kazenskih postopkov in da ima urejeno nastanitev po prestani kazni. Kljub temu pa toženka ni mogla prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, ki jih vidi v tem, da je bil tožnik že dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, in sicer je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11. 3. 2014 obsojen na enotno kazen 13 let in 6 mesecev zapora, v katero pa se mu všteje tudi kazen zapora 10 let, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 27. 2. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 24. 6. 2009 (v nadaljevanju skrajšano tudi: novogoriška sodba). Iz navedenega je razbrati, da je tožnik povratnik, ki ponavlja kazniva dejanja. Glede na to, da je storil več kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, njegova stabilnost na prostosti še ni bila v zadostni meri preverjena. Zunajzavodske ugodnosti koristi od oktobra 2015, kar pa je glede na dolžino izrečene zaporne kazni in naravo storjenih kaznivih dejanj prekratko obdobje, da bi toženka lahko podala pozitivno prognozo glede ponovitvene nevarnosti. Pridružuje se mnenju, da je tožnikovo stabilnost na prostosti treba spremljati skozi daljše časovno obdobje, pri čemer so potrebni občasni pogovori oziroma sodelovanje tožnika z zavodskim psihologom. Toženka je na podlagi prostega preudarka in skladno z namenom, za katerega ji je bil ta podeljen (to pa je varovanje pravic drugih in javnega interesa), tako ugotovila, da glede na povratništvo in v nezadostni meri preverjeno stabilnost tožnika na prostosti, ob upoštevanju narave storjenih kaznivih dejanj, ne more zaključiti, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, in zato odločila, da ga pogojno ne odpusti.

4. Tožnik je zoper navedeno odločbo sprožil upravni spor. Kot izhaja iz tožbe, se ne strinja z razlogi iz V. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem poudarja, da so bila vsa kazniva dejanja storjena v obdobju med letoma 2007 in 2008, vendar na območjih dveh pristojnih sodišč (v Novi Gorici in Kopru) in je bil tako tožnik dvakrat obsojen: na 10 let v Novi Gorici po sodbi z dne 27. 2. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 24. 6. 2009 in nato v Kopru s sodbo z dne 11. 3. 2014, kjer je na predobravnavnem naroku priznal krivdo in mu je bila, ob upoštevanju kazni iz novogoriške sodbe, izrečena enotna kazen. Toženka navaja, da je tožnik povratnik, ni pa upoštevala, da gre za dve sodbi zaradi različnih pristojnih sodišč, medtem ko so se kazniva dejanja dogajala v zgoraj navedenem istem časovnem obdobju. Tožniku je bila prostost odvzeta 16. 7. 2008. Od oktobra 2015 koristi zunajzavodske ugodnosti, in sicer trenutno proste izhode 53 ur po trikrat na mesec, s katerih se vrača pravočasno in urejeno, do vložitve tožbe, kot izhaja iz dokumentacije pri toženki, ni bilo kršitev. Toženka naj pri ponovni vložitvi prošnje za pogojni odpust upošteva, da tožnik ni povratnik, in naj pozitivno odloči o njegovem pogojnem odpustu, saj bo takrat imel odsedene že 73 % celotne kazni.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Kot navaja, je na podlagi poročila zavoda ugotovila, da je bil tožnik že dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojen na enotno kazen 13 let in 6 mesecev zapora, v katero pa se mu je vštela tudi kazen zapora 10 let, na katero je bil predhodno obsojen z novogoriško sodbo zaradi kaznivih dejanj zavržne narave: petih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, in dveh kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva. Iz navedenega izhaja, da je tožnik povratnik, da ponavlja kazniva dejanja. Vendar povratništvo samo zase ni edini razlog, zaradi česar toženka njegovi prošnji ni ugodila. Ugotovila je tudi, da tožnikova stabilnost na prostosti še ni bila preverjena v obsegu, da bi lahko podala oceno o utemeljenem pričakovanju, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. To pa je ključno pri odločanju o vključitvi obsojenca na prostost. Med kriterije po določbah 88. člena KZ-1, ki jih mora spoštovati toženka, namreč spadajo tudi pogoji za vključitev v življenje na prostosti, kamor je mogoče uvrstiti tudi stabilnost obsojenca na prostosti oziroma njeno predhodno preverjanje z zunajzavodskimi ugodnostmi. Več kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, pomeni določeno stopnjo tveganja, zato je pri storilcih tovrstnih kaznivih dejanj treba njihovo stabilnost, znotraj zavoda in na prostosti s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, preveriti skozi daljše časovno obdobje, ker se le tako lahko celovito oceni, ali je obsojenec na prostosti sposoben funkcionirati tako, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Toženka sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih (kot te pa predlaga le upravne spise zadeve) tožbo zavrne in da naloži plačilo stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov toženi stranki v upravnem sporu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločba, št. 720-402/2014/11, s katero je toženka na tožnikovo prošnjo z dne 3. 8. 2017 odločala o njegovem pogojnem odpustu in sprejela odločitev, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

8. Po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V drugem, tretjem in šestem odstavku 88. člena KZ-1 so določeni nadaljnji okviri glede deleža kazni, ki ga mora prestati obsojenec, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Da so predpisani pogoji glede deleža prestane kazni v tožnikovem primeru izpolnjeni, ni sporno.

9. V skladu s petim odstavkom 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

10. O pogojnem odpustu odloča Komisija. Postopek ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1, glej 105. člen in sledeče, v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1). Komisija odloča na seji z večino glasov, o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba se v skladu z 8. členom ZIKS-1 izda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11. Glede na opisano zakonsko ureditev pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, o čemer se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se, glede na vsebino 88. člena KZ-1, izda ob uporabi prostega preudarka. Natančneje povedano, zakon (peti odstavek 88. člena KZ-1) pooblastilo toženke za odločanje po prostem preudarku veže na izpolnitev pogoja, namreč na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če tega ni mogoče utemeljeno pričakovati, presoja o možnosti pogojnega odpusta (ob upoštevanju okoliščin, ki jih KZ-1 našteva v drugi povedi petega odstavka 88. člena) sploh ne pride v poštev (tako sodba tega sodišča, I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017). Tudi sicer je treba poudariti, da so okoliščine v omenjeni določbi KZ-1 naštete zgolj primeroma in zato ni izključeno upoštevanje tudi drugih okoliščin. Navedena stališča so ustaljena v sodni praksi (prim. sodbe tega sodišča IV U 36/2017 z dne 9. 5. 2017, I U 1372/2014 z dne 7. 1. 2015, I U 1173/2012 z dne 26. 10. 2012).

12. Izpodbijana odločba, ki je predmet tega upravnega spora, je opremljena z datumom 16. 11. 2017, pri čemer pa je iz njene obrazložitve in spisov zadeve razvidno, da je bila odločitev sprejeta že na redni seji toženke dne 19. 9. 2017. Glede na tedaj veljavne zakonske določbe je na odločbi navedeni datum mogoče razumeti zgolj v smislu datuma izdelave pisne odločbe. Vendar pa to ne zahteva odprave izpodbijane odločbe. Iz nje razvidna odločitev toženke je namreč pravilna in ima podlago v zakonu. Kolikor iz nadaljevanja ne izhaja drugače, sodišče lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. Toženka je ugotovila in presodila okoliščine, ki so pomembne za odločitev, tako tiste, ki gredo tožniku v prid (navedene so v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih sodišče ne ponavlja), kot tudi nasprotne. Pri zaključku, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, je upravičeno upoštevala, da je bil tožnik, kot je obrazloženo, že dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj. Tožnik je, med drugim, storil več (vsaj pet) kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Žrtev je bilo več, kot sledi iz poročila zavoda in njegovega povzetka v izpodbijani odločbi, (vsaj) tri. Teh navedb, ki jih je toženka podrobneje podala tudi v odgovoru na tožbo, tožnik niti ne prereka. Ugovarja opredelitvi, da gre za povratništvo, kar pa podlage za drugačno odločitev v tej zadevi ne daje. Po pravni teoriji1 lahko o (splošnem) povratku govorimo že takrat, kadar je storilec kaznivega dejanja, ki ga sodišče sodi, že bil obsojen zaradi kakršnegakoli kaznivega dejanja. KZ-1 pa v tretjem odstavku 49. člena2 določa povratek kot okoliščino, pomembno za odmero kazni. Ne glede na to, ali gre v konkretnem primeru za povratek v smislu te zakonske določbe, je to, da je tožnik storil več kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let, pri odločanju o pogojnem odpustu mogoče oziroma treba upoštevati (glej 11. točko obrazložitve te sodbe). Pri čemer sprejeta odločitev toženke, da tožnika pogojno ne odpusti, ne temelji le na navedeni okoliščini sami zase, ampak je toženka pri odločitvi upoštevala tudi, če ne predvsem, da glede na večje število in naravo izvršenih kaznivih dejanj, tožnikova stabilnost na prostosti v obdobju od začetka koriščenja zunajzavodskih ugodnosti oktobra 2015 do sprejema izpodbijane odločitve še ni bila preverjena v zadostni meri, torej tako, da bi bilo mogoče napraviti zaključek o utemeljenem pričakovanju, da tožnik kaznivega dejanja ne bo več ponovil. Čim je tako, pa pogojnega odpusta, kot je bilo obrazloženo, (še) ni mogoče odobriti. Toženka se je pri odločitvi oprla (tudi) na poročilo, ki ga je v zvezi z obravnavano prošnjo podal zavod, v katerem tožnik prestaja zaporno kazen in v katerem je tožnik (bil) na psihološki obravnavi, in iz katerega izrecno izhaja, da je glede na okoliščine storjenih kaznivih dejanj tožnikovo stabilnost na prostosti treba spremljati skozi daljše časovno obdobje (koriščenja zunajzavodskih ugodnosti), pri čemer so potrebni občasni pogovori oziroma sodelovanje tožnika z zavodskih psihologom. Tožnik v izpodbijani odločbi povzetih ugotovitev poročila konkretizirano ne prereka.

14. Ob upoštevanju vsega povedanega je toženka tudi po presoji sodišča imela dejansko in pravno podlago za odločitev, ki jo je sprejela. Glede na vsebino tožbenih ugovorov sodišče dodaja, da je za presojo v tem upravnem sporu pomembno stanje v času sprejema izpodbijane odločitve. Po tem nastale okoliščine (ki so lahko podlaga za prognozo glede ponovitvene nevarnosti tožnika) za presojo v tem upravnem sporu niso relevantne, ampak so lahko le stvar novega odločanja na podlagi nove prošnje za pogojni odpust, ki jo ob izpolnjenih predpisanih pogojih lahko vloži tožnik.

15. Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. V upravnem postopku na podlagi spisov zadeve ugotovljenih dejstev, ki so bistvena za odločitev, tožnik konkretizirano ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak je zanj sporna le njihova interpretacija. Tudi sicer tožnik v tožbi ni navajal novih dejstev ali predlagal novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na toženkin predlog stroškovne odločitve sodišče pripominja, da Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka toženi stranki v upravnem sporu ni; obstaja le Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki pa je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 relevanten v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi.

1 Bavcon, Šelih: Kazensko pravo, splošni del, Založba ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 327 in sledeče. 2 Po določbi tretjega odstavka 49. člena KZ-1 pri odmeri kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen ali pa je kazen prestal oziroma je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), sodišče upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je poteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane, odpuščene ali zastarane kazni.