Jedro

Če je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen pred uveljavitvijo Zakona o izvršbi in zavarovanju, nepremičnina pa je bila prodana že v času veljavnosti tega zakona, je 60-dnevni rok iz drugega odstavka 210. člena tega zakona začel teči od njegove uveljavitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo domik nepremičnine, ki je predmet izvršbe ter ugotovilo, da dolžnikoma ne pripada pravica, da še naprej stanujeta kot najemnika v prodani stanovanjski hiši. Zoper ta sklep se pritožujeta dolžnika in navajata, da sta z vlogo z dne 23.11.2001 podala izjavo, da obdržita pravico do najema stanovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ta izjava ni pravočasna, saj sploh ni povedalo, na podlagi katerih določb Zakona o izvršilnem postopku naj bi bila prepozna. V 185. členu tega zakona je bilo jasno določeno, da dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši ali prodanem stanovanju, obdrži pravico še naprej stanovati v prodani hiši oziroma stanovanju. Kakršnakoli izjava sploh ni bila potrebna. Do problema je prišlo z uveljavitvijo novega Zakona o izvršbi in zavarovanju. Očitno je sodišče le na podlagi teh določb (210. člena) prišlo do zaključka, da je predlog dolžnikov prepozen. Vendar rok iz drugega odstavka 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogel teči od izdaje sklepa, saj je bil izdan po prejšnjih pravilih. Zato bi moralo sodišče upoštevati določbo, da je treba predlog vložiti najkasneje do dražbenega naroka. To pa sta dolžnika tudi storila.

Upnica M... d.o.o. je odgovorila na pritožbo. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, pritožbeno sodišče odgovora ni obravnavalo (366. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Pritožba ni utemeljena.

Izvršilni postopek je sicer res začel teči še v času, ko je veljal Zakon o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90), ki v 185. členu dolžnikove pravice stanovati v prodani stanovanjski hiši ali prodanem stanovanju ni pogojeval z vložitvijo predloga za ohranitev te pravice. Vendar ker je bila nepremičnina prodana že v času veljavnosti Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; ta zakon je stopil v veljavo 15.10.1998), je sodišče prve stopnje pri izvršbi na nepremičnino pravilno uporabilo ta zakon, ki pa v drugem odstavku 210. člena določa, da mora dolžnik predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja, vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, vendar najkasneje do dražbenega naroka, sicer to pravico izgubi. Dolžnika bi torej morala vložiti tak predlog v 60 dneh od uveljavitve Zakona o izvršbi in zavarovanju (sklep o izvršbi jima je bil namreč vročen že pred tem). Do takrat namreč nepremičnina še ni bila prodana in zato dolžnika tudi nista pridobila pravice še naprej stanovati v prodani stanovanjski hiši. Ker pa tega nista pravočasno storila (predlog iz drugega odstavka 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju sta vložila šele novembra 2001), te pravice nista obdržala. Ob tem velja še dodati, da je končni rok iz drugega odstavka 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ("najkasneje do dražbenega naroka") določen le za tiste (verjetno bolj redke) primere, ko se dražbeni narok opravi že pred iztekom 60 dni od vročitve sklepa o izvršbi.

Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.