Jedro

Kontna kartica ima značaj listine, ki dokazuje denarne terjatve. Konkretnih razlogov, zakaj naj bi bile kontne kartice neverodostojne oziroma zakaj naj se jih ne bi upoštevalo v predmetni zadevi, tožnik ne zatrjuje. Tako se, ob upoštevanju razlogov izpodbijane odločbe in sklepa ter spisne dokumentacije, ugovor tožnika, da nima neporavnanih obveznosti do stranke z interesom, izkaže za neutemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovemu zahtevku tako, da je A. d. d. (v nadaljevanju stranka z interesom) dolžan po računu št. 15085052534 z dne 3. 9. 2015 postavko "stroški prekinitve aneksa 24 M" v višini 71,22 EUR z DDV odpisati v višini 2,34 EUR z DDV (1. točka izreka); zavrnila zahtevek, da stranka z interesom s tožnikom ponovno sklene naročniški razmerji za številki ... in ... oziroma obnovi prekinjeni pogodbi, da ga o vzpostavitvi storitev na številkah pismeno obvesti in da mu povrne stroške za odvetnika in finančnega svetovalca iz reklamacijskega postopka pred operaterjem v višini 900,00 EUR z DDV (2. točka izreka) ter zavrgla tožnikovo zahtevo v delu, da mu stranka z interesom vrne plačani znesek 22,51 EUR z DDV po računu št. 15074553721 z dne 3. 8. 2015 in da stranka z interesom prekliče pooblastilo za izterjavo obveznosti v višini 127,46 EUR z DDV družbi ... (3. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sklepa izhaja, da je stranka z interesom 23. 6. 2015 tožniku zaradi neplačanih obveznosti in skladno s Splošnimi pogoji uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe A. d. d. z dne 20. 6. 2014 (v nadaljevanju Splošni pogoji) odpovedala naročniško razmerje za mobilne storitve. Iz kontne kartice izhaja, da tožnik ni plačal računa za mesec marec 2015 v višini 27,79 EUR in delno računa za mesec april 2015 v višini 31,49 EUR z DDV, pri čemer so bila upoštevana vsa plačila, na katera se je v postopku skliceval tožnik. Ker je do dneva izteka minimalne dobe vezave glede na 3. in 6. člen Aneksa št. 20/2013 k pogodbi o naročniškem razmerju z dne 6. 8. 2014, sklenjenega med tožnikom in stranko z interesom, na podlagi katerega je tožnik po subvencionirani ceni prejel mobilno napravo, ostalo še 410 dni, je tožnik iz naslova prejete naprave dolžan plačati znesek 68,88 EUR z DDV. Stranka z interesom je zaračunala 2,34 EUR preveč, zato je dolžna ta znesek odpisati.

3. Dalje iz obrazložitve izhaja, da ob upoštevanju točke 3.22. Splošnih pogojev ni mogoče slediti tožnikovi zahtevi, da stranka z interesom z njim obnovi prejšnji naročniški razmerji, saj tožnik do nje nima poravnanih vseh obveznosti. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker niti pogodbe o naročniških razmerjih niti Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) in podzakonski predpisi ne urejajo povračila stroškov, ki uporabniku nastanejo v reklamacijskem postopku pred operaterjem.

4. V zvezi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe iz obrazložitve izhaja, da predlog za rešitev spora v tem delu ni bil pravočasno vložen, glede preklica pooblastila družbi ... pa tožena stranka pojasnjuje, da gre v tem primeru za pooblastilno razmerje med stranko z interesom in tretjim, kar je stvar njunega pogodbenega odnosa, zato v to ne more posegati.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je bila s prekinitvijo pogodb kršena pravica dostopa in uporabe univerzalnih storitev po 115. členu ZEKom-1, ob kršitvi pogojev po 122. členu ZEKom-1 pa onemogočen dostop do omrežja A. Dalje navaja, da je verjetno tuj račun št. 150220221804 z dne 2. 6. 2015 povzročil zaplet dolgov in nesporazume. Tožena stranka mu ga ni predala, s tem pa je kršena 4. alineja 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pred izdajo odločbe mu tudi niso bile v celoti posredovane listine, zato nanje ni mogel podati ugovora, s tem pa je bila kršena 1. alineja 244. člena ZUP. Meni tudi, da podpisan zapisnik o obravnavi ne omenja pravega izvajanja naroka. Navaja, da v odločbi ob številkah računov niso navedene še reference, zneski in datumi plačil, zato postane finančnikom jasno, da je to goljufija.

6. Dalje navaja, kdaj je prišlo do posameznih prekinitev mobilnega signala oziroma mobilnega interneta in kdaj je prejel opomine za plačilo računov. Trdi, da je račun za mesec marec 2015 plačal. Meni, da je prekinjena naročniška pogodba kršenje zakonskih in s pravilnikom uporabnikov zajamčenih pravic naročnika. Samovoljno prekinjanje impulzov je nesprejemljivo in po njegovem mnenju ni bilo v skladu s Splošnimi pogoji uporabe, ZEKom-1 in računi, ki jih je redno mesečno plačeval. Navaja, da na dan prekinitve pogodbe dne 23. 6. 2015 ni imel odprtih ali neporavnanih računov. Meni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z ZEKom-1 in Splošnimi pogoji, ker ni uravnoteženo presojala naročniškega razmerja, in ker v izpodbijani odločbi ni navajala meseca, ob računih je opuščala številke, sklice, datume izdaje ter ni upoštevala njegove zahteve, da se naročniško upniška razmerja obravnavajo po računih/plačilih in ne po neurejenih in prikrojenih kontnih karticah. Navaja, da pri uporabi podatkov iz kontne kartice tožena stranka "premetuje" vplačano naročnino po lastni presoji. Naročnina se praviloma plačuje za preteklo obračunsko obdobje in temu načelu je tudi sledil. Navaja, da so stroški priprav, zbiranja dokumentacije, ugovori, priprave dopisov podrobno obrazloženi v dopisih z dne 25. 20. 2016 in z dne 9. 4. 2016. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik stranki z interesom ni plačal vseh odprtih terjatev. Terjatev tudi ni plačeval mesečno, po izdanih računih in v rokih, kot so zapadli v plačilo, temveč po svoje. Pri tem je plačeval časovno z zamikom bodisi višje bodisi nižje zneske glede na izdane račune ter navajal napačne mesece računov, ki naj bi jih plačal, saj se zneski, reference in nameni izdanih računov niso ujemali. Dinamika izdanih računov in plačil tožnika je natančno in jasno obrazložena v izpodbijani odločbi. Odločba vsebuje vse relevantne ugotovitve in v celoti odgovarja na navedbe tožnika v zvezi s predmetnimi plačili. Navaja, da se je o vseh podatkih spisa imel tožnik možnost v celoti izjasniti, saj mu je bila posredovana celotna dokumentacija. Glede na dokazila tožnika in kontno kartico tudi niso utemeljene navedbe, da naj bi imel tožnik v trenutku odpovedi naročniškega razmerja poravnane vse obveznosti do stranke z interesom. Kontna kartica je verodostojna evidenca poknjiženih računov oziroma prejetih plačil, stranka z interesom pa je upoštevala vsa plačila tožnika. Neplačana sta tako ostala še račun za mesec marec 2015 in delno za mesec april 2015. Stranka z interesom je tožniku poslala tudi več opominov. Predlaga, naj sodišče tožbo in zahtevek za povračilo stroškov kot neutemeljena zavrne.

8. Stranka z interesom odgovora na tožbo ni podala.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Prvi odstavek 122. člena ZEKom-1 določa, da lahko izvajalec univerzalne storitve omeji dostop do svojih storitev ali naročnika odklopi ter prekine naročniško pogodbo le, če ta ni poravnal zapadlih obveznosti ali je kršil druge pogoje, določene v naročniški pogodbi. Izvajalec univerzalne storitve mora v splošnih pogojih določiti, kateri ukrep se izvede pri določenih kršitvah in rok, v katerem se izvede. Izbrani ukrep in rok morata biti sorazmerna tem kršitvam in nediskriminacijska. Ob kršitvah mora izvajalec univerzalne storitve naročniku na zanesljiv način poslati opozorilo, v katerem navede razumen rok, v katerem mora naročnik prenehati s kršitvami ali poravnati svoje obveznosti, in ukrep, ki ga bo operater izvedel, če naročnik tudi po poteku tega roka ne bo prenehal s kršitvami ali ne bo poravnal svojih obveznosti (drugi odstavek 122. člena ZEKom-1).

11. Sodišče pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, ki jih je sprejela po proučitvi predložene listinske dokumentacije, da tožnik ni v celoti poravnal zapadlih obveznosti do stranke z interesom in tega ni storil niti po opominih, v katerih je bil naveden dodaten rok za plačilo zapadlih računov in ukrep v primeru neporavnanih obveznosti (da je tožnik prejemal opomine stranke z interesom za plačilo zapadlih računov navaja tudi sam v tožbi). Sodišče se strinja z zaključki tožene stranke tudi glede višine neporavnanih obveznosti tožnika do stranke z interesom. Po oceni sodišča je tožena stranka natančno pojasnila, kako je na podlagi spisne dokumentacije ugotovila višino neporavnavanih zapadlih obveznosti. Jasno je tudi navedla, da so bila pri ugotavljanju višine odprtih terjatev upoštevana vsa tožnikova plačila in izdani računi, vendar kljub temu ostajata neplačana še račun za mesec marec 2015 in delno račun za mesec april 2015. Sodišče soglaša z njenimi zaključki in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj so jasno in logično obrazloženi, navedenim ugotovitvam in presoji tožene stranka pa tožnik konkretizirano niti ne ugovarja. Na drugačno presojo ne more vplivati niti tožbena navedba, da naj bi "tuj račun" povzročil zaplet, dolgove in nesporazume. Iz logične in z dokumentacijo podprte obrazložitve izpodbijane odločbe in sklepa glede neporavnanih tožnikovih obveznosti je namreč razvidno, da ta račun ne more biti razlog za neutemeljeno neporavnane obveznosti tožnika do stranke z interesom.

12. Tožbeni očitek, da naj bi tožena stranka po lastni presoji ugotavljala vplačano naročnino, je pavšalen, saj tožnik ne pojasni, v čem naj bi bile navedene ugotovitve tožene stranke napačne oziroma pomanjkljive. Tožbena navedba, da so v obravnavani zadevi kontne kartice neurejene in prikrojene, je tudi pavšalna in nekonkretizirana. Kontna kartica ima namreč značaj listine, ki dokazuje denarne terjatve. Konkretnih razlogov, zakaj naj bi bile kontne kartice neverodostojne oziroma zakaj naj se jih ne bi upoštevalo v predmetni zadevi, pa tožnik ne zatrjuje. Tako se, ob upoštevanju razlogov izpodbijane odločbe in sklepa ter spisne dokumentacije, ugovor tožnika, da nima neporavnanih obveznosti do stranke z interesom, izkaže za neutemeljen.

13. Glede na povedano, je torej stranka z interesom tožniku utemeljeno, skladno z 9.8. točko Splošnih pogojev in 122. členom ZEKom-1, prekinila naročniško razmerje. Navedeno je tožena stranka jasno obrazložila in sodišče sledi njenim razlogom, saj se njena obrazložitev opira na listinsko dokumentacijo ter je prepričljiva, tožnik pa je konkretizirano niti ne izpodbija. Navedbe tožnika, da je stranka z interesom ravnala v nasprotju s Splošnimi pogoji, ZEKom-1 in računi, so pavšalne. V zadevi namreč ni sporno, da je imel tožnik s stranko z interesom sklenjeno naročniško razmerje. Kot naročnik oziroma uporabnik telefonskih številk pa je bil dolžan stranki z interesom kot mobilnemu operaterju plačati opravljene storitve skladno s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi oziroma splošnimi pogoji poslovanja in cenikom. Zato ob upoštevanju podatkov iz kontne kartice in druge listinske dokumentacije ne more uspeti z golim (nekonkretiziranim) zatrjevanjem v smeri, da naj bi imel poplačane vse obveznosti do stranke z interesom ter da mu je slednja neupravičeno prekinila naročniško razmerje. S sklicevanjem na kršitev 115. in 122. člena ZEKom-1 zato ne more uspeti.

14. Prav tako ne drži tožbeni očitek, da tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa niso bile posredovane vse listine v postopku. Iz spisne dokumentacije in razlogov izpodbijane odločbe in sklepa namreč izhaja, da je tožena stranka vročila tožniku vse relevantne dokumente zadeve, na katere se opirata odločba in sklep, ter mu omogočila, da se o njih izjavi. Tožnik je toženi stranki tudi predložil pisno izjasnitev v zvezi z relevantno dokumentacijo ter drugimi okoliščinami zadeve, prav tako pa se je imel možnost tudi na ustni obravnavi, na katero je bil vabljen in se je je tudi udeležil, ustrezno izjaviti o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zato je brez podlage njegov očitek, podan v smeri, da mu v postopku ni bila dana možnost izjave o pravno relevantnih dejstvih.

15. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da zapisnik o obravnavi naj ne bi odražal pravega izvajanja naroka. Iz omenjenega zapisnika o ustni obravnavi z dne 10. 3. 2016 je namreč razvidno, da sta ga obe stranki, tudi tožnik, podpisali in da nanj nista imeli pripomb. Po določbi drugega odstavka 80. člena ZUP je sicer dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika. S pripombo na zapisnik, ki jo je tožnik poslal v vlogi z dne 9. 4. 2016 (točka 35), s katero zahteva dobeseden zapis treh točk na ustno obravnavo prinesene vloge, ki je v prilogi zapisnika, pa tožnik ne dokazuje nepravilnosti zapisnika, temveč uveljavlja le natančnejši zapis njegove izjave na obravnavi, ki pa ni potrebna, saj je iz zapisa v zapisniku in priložene tožnikove vloge jasno, za katere njegove navedbe gre. Tožena stranka pa tožnikove navedbe, na katere se nanaša navedena pripomba na vsebino zapisnika, tudi ni prezrla, saj je nanje odgovorila v 17. do 25. odstavku izpodbijane odločbe in sklepa, v katerih je pojasnjeno, kako so bila upoštevana tožnikova plačila ter koliko in zakaj je še ostalo neplačanega.

16. V zvezi s tožbenim ugovorom, da v odločbi ob številkah računov niso navedene še reference, sklici, zneski, datumi plačil in izdaje, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi in sklepu po presoji sodišča dovolj jasno in določno specificirala posamezne sporne račune oziroma neporavnane obveznosti, tako da je brez težav mogoče ugotoviti, na katere račune oziroma obveznosti se sklicuje. Poleg številk računov in zneskov je na določenih mestih navedla tudi datume izdaje računov in po potrebi datume njihovih plačil. To pa v obravnavani zadevi zadošča za presojo izpodbijane odločbe in sklepa. Poleg tega pa tožnik niti ne pojasni, zakaj in konkretno pri katerih računih bi bilo treba navesti še reference, sklice, datume plačil. 17. V zvezi s tožbenim ugovorom, da so priglašeni stroški podrobno obrazloženi v dopisih z dne 25. 2. 2016 in z dne 9. 4. 2016 pa sodišče pojasnjuje, da navedenih stroškov tožnik ni z ničemer izkazal oziroma dokazal. Gre le za gole navedbe opravil in zneskov, ki pa niso podprti s kakršnimikoli dokazi (na primer računi), ki bi izkazovali, da so ti stroški tožniku tudi dejansko nastali oziroma da so mu nastali v navedenih zneskih, zato mu jih ni mogoče priznati. Stroške, ki so mu (morebiti) nastali v zvezi s tem postopkom, bi namreč moral tožnik najprej ustrezno izkazati.

18. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker stranki nista navedli dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

19. Ker sta glede na obrazloženo izpodbijana odločba in sklep pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.