Jedro

Od osebe, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, in izkazala, da bo z njim uspela.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 1070/2024 z dne 19. 11. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo Bpp 1070/2024 z dne 19. 11. 2024 je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 15. 10. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za sestavo in vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) zoper sklep Ustavnega sodišča RS Up-1393/23-6 z dne 10. 10. 2024 ter za pravno svetovanje in zastopanje pred ESČP.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da mora v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) prosilec za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati tako materialni oziroma t.i. subjektivni kriterij kot tudi vsebinski oziroma t.i. objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP. Na podlagi prvega odstavka tega člena toženka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato določeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. Toženka ugotavlja, da tožnik uveljavlja dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča Up-1393/23-6 z dne 10. 10. 2024 ter za pravno svetovanje in zastopanje pred ESČP v zvezi z zadevo Okrožnega sodišča v Kopru I K 50773/2021. Pri tem kot razloge za vložitev pritožbe na ESČP navaja neizvedbo in neprevajanje listinskih dokazov, nezakonit odvzem telefona, odstopanje sodbe glede višine kazni ter neustavnost 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), s katerim so bile kazni nesorazmerno (za trikrat) dvignjene, kar je poseg v 2., 14. in 21. člen Ustave Republike Slovenije.

3.Toženka obrazloži, da je ESČP mednarodno sodišče, ki lahko obravnava pritožbe fizičnih in pravnih oseb, ki trdijo, da so jim bile kršene pravice, navedene v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) in njenih Protokolih. EKČP določa pristojnosti ESČP, in sicer z merili dopustnosti, ki opredeljujejo, kdo, kdaj in glede česa se lahko pritoži. Skladno s tem lahko posameznik vloži pritožbo na ESČP le proti državi, ki je ratificirala EKČP, pri čemer se morajo očitki nanašati na kršitev ene ali več pravic iz EKČP oziroma njenih Protokolov, žrtev te kršitve mora biti osebno in neposredno pritožnik, ki je utrpel dejansko škodo ali nastanek znatno neugodnega položaja, za očitke je treba predložiti razlago, podkrepljeno s trdnim dokaznim gradivom, pritožnik pa mora izkazati tudi, da je prišlo do neupravičenega posega v temeljno pravico, kar pomeni, da pritožba ni dopustna zaradi nepravične ali napačne sodbe nacionalnega sodišča. ESČP namreč ni pritožbeno sodišče v razmerju do nacionalnih sodišč in zato tudi ne more razveljavljati ali spreminjati njihovih odločitev. Nato toženka pojasnjuje, katere so obvezne sestavine pritožbe, med katerimi izpostavlja kratek povzetek pritožbenih razlogov in navedbo, katere pravice iz EKČP naj bi bile kršene.

4.Toženka ugotavlja, da tožnik v prošnji za BPP ni navedel nobenega konkretnega razloga za pritožbo, kot tudi ne, katere človekove pravice in temeljne svoboščine iz EKČP ali njenih Protokolov naj bi mu bile kršene in na kakšen način, kar so obvezne sestavine pritožbe na ESČP. Razlogi, ki jih navaja, predstavljajo procesne kršitve, ki jih je uveljavljal že z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči ter z njimi ne more uspeti pred ESČP. Tožnik ne more pred ESČP izpodbijati odločitve nacionalnega sodišča glede izrečene kazenske sankcije, ukrepa odvzema predmeta (telefona) ter uveljavljati odstopanj od sodne prakse, ki je tudi ne precizira. Prav tako v postopku s pritožbo na ESČP ne more uveljavljati neustavnosti novele KZ-1, saj je za to presojo pristojno Ustavno sodišče. Pritožba zoper zakon ali akt, ker se tožniku ne zdi pošten, ne izpolnjuje pogoja neposredne osebne prizadetosti dobrin, ki jih varuje EKČP s Protokoli. Po mnenju toženke bi bila tožnikova pritožba na ESČP očitno nedopustna, saj tožnik ponavlja v rednih in izrednih pravnih sredstvih uveljavljane kršitve, do katerih so se nacionalna sodišča opredelila in zatrjevanih kršitev niso ugotovila. Da bi toženka lahko odločila o utemeljenosti prošnje za BPP, bi v njej morali biti navedeni razlogi za pritožbo na ESČP in kršene pravice iz EKČP. Glede na navedeno zaključuje, da tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh in je njegova prošnja očitno nerazumna, kar pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev BPP iz 24. člena ZBPP.

5.Sklepno toženka dodaja, da možnost vložitve pravnega sredstva še ne pomeni tudi samodejne upravičenosti do dodelitve BPP, saj pri vložitvi (še zlasti izrednega) pravnega sredstva ne gre za ustavno zagotovljeno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek. Tudi iz stališč ESČP, da je treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je pri dodelitvi BPP za postopek s pravnim sredstvom (ob upoštevanju ustreznih značilnosti tega postopka) treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v njem. Ker je prošnjo zavrnila že zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, toženka ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij za dodelitev BPP.

Tožba in nadaljnji potek upravnega spora

6.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovi prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje, prvi pravni posvet in zastopanje v postopku s pritožbo na ESČP ter za oprostitev stroškov sodnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, kot izvajalca BPP pa določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.V tožbi navaja, da je v pritožbi na ESČP uveljavljal kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče je v kazenskem postopku zavrnilo zaslišanje prič B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E., brez da bi njihove več mesecev pred narokom za izrek kazenske sankcije pridobljene izjave prevedlo iz nemškega v slovenski jezik, z utemeljitvijo, da so ti dokazni predlogi nepotrebni, čeprav bi zaslišanje omenjenih prič pojasnilo tožnikovo ravnanje in izkazalo posebne olajševalne okoliščine, ki bi vplivale na sodno odločitev in nižjo kazen, hkrati pa bi dokazalo odsotnost kvalifikatornih okoliščin iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Potem, ko pojasni pojem razbremenilnih prič, tožnik ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča obrazlaga, da sodišče pri dokaznem predlogu presoja le, ali je materialnopravno relevanten, zavrne pa ga lahko, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s predlaganim dokazom, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ker ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič, je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki je vplivala na zakonitost sodbe, kršilo pa je tudi 29. člen Ustave in 6. člen EKČP, saj je bilo, ker dokazi niso bili izvedeni in tožnik ni imel možnosti primernega sodelovanja v dokaznem postopku, nedopustno poseženo v pravico do obrambe in pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in tudi v njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Sodišče ni storilo vsega, da bi tožniku, ki je avstrijski državljan in govori nemško, zagotovilo uresničevanje pravice do spremljanja postopka v svojem jeziku, čeprav je pravica do uporabe lastnega jezika in s tem pravica do tolmačenja in prevajanja uzakonjena tudi v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2010/64/EU z dne 20. 10. 2010.

8.Tožnik se nato opredeljuje do višine izrečene zaporne kazni. Opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na sodne odločbe, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko v zvezi s predmetnim kaznivim dejanjem, s čimer mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pojasnjuje, zakaj je izrečena kazen previsoka glede na olajševalne okoliščine, ki bi jih sodišče moralo upoštevati, ter nato podaja še ugovore glede primerljivosti kazni. Pojasnjuje, da je v spis vložil sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 22055/2022 z dne 3. 6. 2022, pravnomočno 4. 10. 2022, s katero je bila tam obtoženemu izrečena bistveno nižja kazen kot tožniku, enako kot tudi v zadevi Višjega sodišča v Kopru III Kp 62073/2020. V omenjenih zadevah izrečeni sodbi nista bili upoštevani pri odmeri kazni tožniku, sodišče pa se do njiju tudi ni opredelilo, kar je kršitev drugega in enajstega odstavka 371. člena ZKP. Tožnik še pripominja, da obteževalne okoliščine ne more predstavljati število tujcev, saj ni vedel, koliko jih ima v avtu, poleg tega jim je kupil vodo in nihče od njih ni bil poškodovan.

9.Opozarja, da mu za predmetno kaznivo dejanje grozi do desetletna zaporna kazen, pri čemer je novela KZ-1G uvedla kar trikratno povečanje kazni, kar je v nasprotju z načelom predvidljivosti kazenske sankcije in prepovedjo reformatio in peius. Tožnik meni, da je diskriminiran v primerjavi z drugimi prosilci, ki jim je bila odobrena BPP v zadevah, kjer se prav tako obravnava kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, ter da mu je kršena pravica do enakosti iz 14. člena Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP. Nato navaja svoje socialne okoliščine ter citira zakonske določbe, ki so relevantne za ugotavljanje materialnega položaja prosilca za BPP. Ugovarja tudi, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Kot dokaze je v tožbi predlagal izpodbijano odločbo in odločbo toženke Bpp 771/2023 z dne 26. 9. 2023, predlagal je tudi svoje zaslišanje. Tožbi je priložil še prve štiri strani svoje pritožbe na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča Up-1393/23-6 z dne 10. 10. 2024 ter zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50773/21 z dne 13. 6. 2023, sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50733/2021 z dne 13. 10. 2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 50733/2021 z dne 3. 6. 2022.

10.Toženka je sodišču predložila Bpp spis obravnavane zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

11.Tožba je utemeljena.

12.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe na ESČP v zadevi, na katero se nanaša sklep Ustavnega sodišča Up-1393/23-6 z dne 10. 10. 2024, ter za pravno svetovanje in zastopanje pred ESČP.

13.Toženka je odločitev oprla na 24. člen ZBPP. Ta v prvem odstavku določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, poleg ostalega predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja navedene zakonske določbe). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Presoja, ali je utemeljeno dodeliti zaprošeno BPP, torej vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja BPP, verjetne izglede za uspeh in jo je razumno sprožati. Obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti, pri čemer so relevantni tudi kriteriji, določeni v tretjem odstavku 24. člena ZBPP.

14.Toženka je ocenila, da tožnik s pritožbo na ESČP nima izgledov za uspeh, pri čemer je navedla, da se pritožba na to sodišče lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, določene v EKČP in njenih Protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Ocenila je, da tožnik z uveljavljanimi razlogi ne utemeljuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč z ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov ter neustrezno prevajanje dokumentacije v kazenskem postopku, uveljavlja zgolj procesne kršitve, z ugovori, ki se nanašajo na višino izrečene kazni in ukrep odvzema telefona, uveljavlja nestrinjanje s sodno odločbo, z ugovori, ki se nanašajo na novelo KZ-1G, pa izraža nestrinjanje z zakonom. Kot je poudarila toženka, razlogi, ki jih zatrjuje tožnik, vsebinsko predstavljajo kršitve, ki jih je uveljavljal v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, v postopku pred ESČP pa z njimi ne more uspeti.

14.Toženka je ocenila, da tožnik s pritožbo na ESČP nima izgledov za uspeh, pri čemer je navedla, da se pritožba na to sodišče lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, določene v EKČP in njenih Protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Ocenila je, da tožnik z uveljavljanimi razlogi ne utemeljuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč z ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov ter neustrezno prevajanje dokumentacije v kazenskem postopku, uveljavlja zgolj procesne kršitve, z ugovori, ki se nanašajo na višino izrečene kazni in ukrep odvzema telefona, uveljavlja nestrinjanje s sodno odločbo, z ugovori, ki se nanašajo na novelo KZ-1G, pa izraža nestrinjanje z zakonom. Kot je poudarila toženka, razlogi, ki jih zatrjuje tožnik, vsebinsko predstavljajo kršitve, ki jih je uveljavljal v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, v postopku pred ESČP pa z njimi ne more uspeti.

14.Toženka je ocenila, da tožnik s pritožbo na ESČP nima izgledov za uspeh, pri čemer je navedla, da se pritožba na to sodišče lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, določene v EKČP in njenih Protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Ocenila je, da tožnik z uveljavljanimi razlogi ne utemeljuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč z ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov ter neustrezno prevajanje dokumentacije v kazenskem postopku, uveljavlja zgolj procesne kršitve, z ugovori, ki se nanašajo na višino izrečene kazni in ukrep odvzema telefona, uveljavlja nestrinjanje s sodno odločbo, z ugovori, ki se nanašajo na novelo KZ-1G, pa izraža nestrinjanje z zakonom. Kot je poudarila toženka, razlogi, ki jih zatrjuje tožnik, vsebinsko predstavljajo kršitve, ki jih je uveljavljal v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, v postopku pred ESČP pa z njimi ne more uspeti.

14.Toženka je ocenila, da tožnik s pritožbo na ESČP nima izgledov za uspeh, pri čemer je navedla, da se pritožba na to sodišče lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine, določene v EKČP in njenih Protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Ocenila je, da tožnik z uveljavljanimi razlogi ne utemeljuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč z ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov ter neustrezno prevajanje dokumentacije v kazenskem postopku, uveljavlja zgolj procesne kršitve, z ugovori, ki se nanašajo na višino izrečene kazni in ukrep odvzema telefona, uveljavlja nestrinjanje s sodno odločbo, z ugovori, ki se nanašajo na novelo KZ-1G, pa izraža nestrinjanje z zakonom. Kot je poudarila toženka, razlogi, ki jih zatrjuje tožnik, vsebinsko predstavljajo kršitve, ki jih je uveljavljal v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, v postopku pred ESČP pa z njimi ne more uspeti.

15.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno pojasnila, da je pritožba na ESČP dovoljena (samo) zaradi kršitve (človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz) EKČP s Protokoli, ne pa tudi kot pritožba zoper zakon ali akt države, ki se posamezniku zdi nepošten. To izhaja iz 34. člena EKČP, po katerem lahko ESČP sprejme pritožbo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih z EKČP in njenimi Protokoli, s strani katerekoli t.i. visoke pogodbene stranke - te države se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice. Toženka je pravilno pojasnila tudi, da so v 35. členu EKČP urejena merila dopustnosti pritožbe na ESČP. Ta člen v prvem odstavku določa, da sme ESČP obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. V drugem odstavku istega člena EKČP je predpisano, da ESČP ne obravnava nobene pritožbe, predložene na podlagi 34. člena, ki je: a.) anonimna; b.) v bistvu ista kot zadeva, ki jo je ESČP že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih relevantnih informacij. V tretjem odstavku 35. člena ESČP pa je določeno, da ESČP razglasi za nedopustno vsako pritožbo posameznika, predloženo v skladu s 34. členom, če meni: a.) da ni v skladu z določbami EKČP ali njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice posameznika do pritožbe; ali b.) da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v EKČP in njenih Protokolih, zahteva obravnavo take pritožbe. ESČP skladno s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako pritožbo, za katero meni, da je nedopustna (četrti odstavek 35. člena EKČP).

15.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno pojasnila, da je pritožba na ESČP dovoljena (samo) zaradi kršitve (človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz) EKČP s Protokoli, ne pa tudi kot pritožba zoper zakon ali akt države, ki se posamezniku zdi nepošten. To izhaja iz 34. člena EKČP, po katerem lahko ESČP sprejme pritožbo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih z EKČP in njenimi Protokoli, s strani katerekoli t.i. visoke pogodbene stranke - te države se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice. Toženka je pravilno pojasnila tudi, da so v 35. členu EKČP urejena merila dopustnosti pritožbe na ESČP. Ta člen v prvem odstavku določa, da sme ESČP obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. V drugem odstavku istega člena EKČP je predpisano, da ESČP ne obravnava nobene pritožbe, predložene na podlagi 34. člena, ki je: a.) anonimna; b.) v bistvu ista kot zadeva, ki jo je ESČP že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih relevantnih informacij. V tretjem odstavku 35. člena ESČP pa je določeno, da ESČP razglasi za nedopustno vsako pritožbo posameznika, predloženo v skladu s 34. členom, če meni: a.) da ni v skladu z določbami EKČP ali njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice posameznika do pritožbe; ali b.) da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v EKČP in njenih Protokolih, zahteva obravnavo take pritožbe. ESČP skladno s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako pritožbo, za katero meni, da je nedopustna (četrti odstavek 35. člena EKČP).

15.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno pojasnila, da je pritožba na ESČP dovoljena (samo) zaradi kršitve (človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz) EKČP s Protokoli, ne pa tudi kot pritožba zoper zakon ali akt države, ki se posamezniku zdi nepošten. To izhaja iz 34. člena EKČP, po katerem lahko ESČP sprejme pritožbo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih z EKČP in njenimi Protokoli, s strani katerekoli t.i. visoke pogodbene stranke - te države se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice. Toženka je pravilno pojasnila tudi, da so v 35. členu EKČP urejena merila dopustnosti pritožbe na ESČP. Ta člen v prvem odstavku določa, da sme ESČP obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. V drugem odstavku istega člena EKČP je predpisano, da ESČP ne obravnava nobene pritožbe, predložene na podlagi 34. člena, ki je: a.) anonimna; b.) v bistvu ista kot zadeva, ki jo je ESČP že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih relevantnih informacij. V tretjem odstavku 35. člena ESČP pa je določeno, da ESČP razglasi za nedopustno vsako pritožbo posameznika, predloženo v skladu s 34. členom, če meni: a.) da ni v skladu z določbami EKČP ali njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice posameznika do pritožbe; ali b.) da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v EKČP in njenih Protokolih, zahteva obravnavo take pritožbe. ESČP skladno s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako pritožbo, za katero meni, da je nedopustna (četrti odstavek 35. člena EKČP).

15.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno pojasnila, da je pritožba na ESČP dovoljena (samo) zaradi kršitve (človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz) EKČP s Protokoli, ne pa tudi kot pritožba zoper zakon ali akt države, ki se posamezniku zdi nepošten. To izhaja iz 34. člena EKČP, po katerem lahko ESČP sprejme pritožbo od katerekoli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih z EKČP in njenimi Protokoli, s strani katerekoli t.i. visoke pogodbene stranke - te države se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice. Toženka je pravilno pojasnila tudi, da so v 35. členu EKČP urejena merila dopustnosti pritožbe na ESČP. Ta člen v prvem odstavku določa, da sme ESČP obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po domačem pravu. V drugem odstavku istega člena EKČP je predpisano, da ESČP ne obravnava nobene pritožbe, predložene na podlagi 34. člena, ki je: a.) anonimna; b.) v bistvu ista kot zadeva, ki jo je ESČP že obravnavalo, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje nobenih novih relevantnih informacij. V tretjem odstavku 35. člena ESČP pa je določeno, da ESČP razglasi za nedopustno vsako pritožbo posameznika, predloženo v skladu s 34. členom, če meni: a.) da ni v skladu z določbami EKČP ali njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice posameznika do pritožbe; ali b.) da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v EKČP in njenih Protokolih, zahteva obravnavo take pritožbe. ESČP skladno s tem členom v katerikoli fazi postopka zavrne vsako pritožbo, za katero meni, da je nedopustna (četrti odstavek 35. člena EKČP).

16.Ob navedenem sodišče, glede na tožbene ugovore in razloge izpodbijane odločbe, dalje pojasnjuje, da mora toženka v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). ZBPP v prvem odstavku 32. člena določa, da prosilec vloži prošnjo za dodelitev BPP pisno na predpisanem obrazcu. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP, to je: osebno ime, davčno številko, enotno matično številko (EMŠO), naslov stalnega ali začasnega prebivališča prosilca; osebno ime, davčno številko, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča družinskih članov prosilca; ime oziroma firmo, sedež ter davčno in matično številko, če je prosilec oseba iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona; podatke o zadevi; navedbo oblike in obsega BPP). ZBPP torej od prosilca ne zahteva, da že v prošnji za dodelitev BPP določno oblikuje predmet in vsebino vloge oziroma pravnega sredstva, za katero želi BPP. Prošnja za BPP mora vsebovati tiste elemente, ki jih določa 32. člen ZBPP. Če le-teh ne vsebuje, mora organ za BPP postopati (ker ZBPP tega posebej ne ureja) po ZUP. Ta organu, ki odloča, v prvem odstavku 67. člena nalaga, da zahteva od vlagatelja, naj nepopolno vlogo v danem roku dopolni oziroma popravi - če vlagatelj v danem roku tega ne stori, organ nepopolno vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP).

16.Ob navedenem sodišče, glede na tožbene ugovore in razloge izpodbijane odločbe, dalje pojasnjuje, da mora toženka v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). ZBPP v prvem odstavku 32. člena določa, da prosilec vloži prošnjo za dodelitev BPP pisno na predpisanem obrazcu. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP, to je: osebno ime, davčno številko, enotno matično številko (EMŠO), naslov stalnega ali začasnega prebivališča prosilca; osebno ime, davčno številko, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča družinskih članov prosilca; ime oziroma firmo, sedež ter davčno in matično številko, če je prosilec oseba iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona; podatke o zadevi; navedbo oblike in obsega BPP). ZBPP torej od prosilca ne zahteva, da že v prošnji za dodelitev BPP določno oblikuje predmet in vsebino vloge oziroma pravnega sredstva, za katero želi BPP. Prošnja za BPP mora vsebovati tiste elemente, ki jih določa 32. člen ZBPP. Če le-teh ne vsebuje, mora organ za BPP postopati (ker ZBPP tega posebej ne ureja) po ZUP. Ta organu, ki odloča, v prvem odstavku 67. člena nalaga, da zahteva od vlagatelja, naj nepopolno vlogo v danem roku dopolni oziroma popravi - če vlagatelj v danem roku tega ne stori, organ nepopolno vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP).

16.Ob navedenem sodišče, glede na tožbene ugovore in razloge izpodbijane odločbe, dalje pojasnjuje, da mora toženka v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). ZBPP v prvem odstavku 32. člena določa, da prosilec vloži prošnjo za dodelitev BPP pisno na predpisanem obrazcu. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP, to je: osebno ime, davčno številko, enotno matično številko (EMŠO), naslov stalnega ali začasnega prebivališča prosilca; osebno ime, davčno številko, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča družinskih članov prosilca; ime oziroma firmo, sedež ter davčno in matično številko, če je prosilec oseba iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona; podatke o zadevi; navedbo oblike in obsega BPP). ZBPP torej od prosilca ne zahteva, da že v prošnji za dodelitev BPP določno oblikuje predmet in vsebino vloge oziroma pravnega sredstva, za katero želi BPP. Prošnja za BPP mora vsebovati tiste elemente, ki jih določa 32. člen ZBPP. Če le-teh ne vsebuje, mora organ za BPP postopati (ker ZBPP tega posebej ne ureja) po ZUP. Ta organu, ki odloča, v prvem odstavku 67. člena nalaga, da zahteva od vlagatelja, naj nepopolno vlogo v danem roku dopolni oziroma popravi - če vlagatelj v danem roku tega ne stori, organ nepopolno vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP).

16.Ob navedenem sodišče, glede na tožbene ugovore in razloge izpodbijane odločbe, dalje pojasnjuje, da mora toženka v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). ZBPP v prvem odstavku 32. člena določa, da prosilec vloži prošnjo za dodelitev BPP pisno na predpisanem obrazcu. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz drugega odstavka 32. člena ZBPP, to je: osebno ime, davčno številko, enotno matično številko (EMŠO), naslov stalnega ali začasnega prebivališča prosilca; osebno ime, davčno številko, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča družinskih članov prosilca; ime oziroma firmo, sedež ter davčno in matično številko, če je prosilec oseba iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona; podatke o zadevi; navedbo oblike in obsega BPP). ZBPP torej od prosilca ne zahteva, da že v prošnji za dodelitev BPP določno oblikuje predmet in vsebino vloge oziroma pravnega sredstva, za katero želi BPP. Prošnja za BPP mora vsebovati tiste elemente, ki jih določa 32. člen ZBPP. Če le-teh ne vsebuje, mora organ za BPP postopati (ker ZBPP tega posebej ne ureja) po ZUP. Ta organu, ki odloča, v prvem odstavku 67. člena nalaga, da zahteva od vlagatelja, naj nepopolno vlogo v danem roku dopolni oziroma popravi - če vlagatelj v danem roku tega ne stori, organ nepopolno vlogo s sklepom zavrže (drugi odstavek 67. člena ZUP).

17.V obravnavani zadevi je tožnik v prošnji za BPP navedel, da bo pritožbo na ESČP vložil zaradi neizvedbe dokazov in neprevajanja listinske dokumentacije, zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1, nesorazmernosti izrečene kazenske sankcije in zaradi nezakonitega odvzema telefona. Ne gre torej za situacijo, ko tožnik sploh ne bi navedel nobenega konkretnega razloga za pritožbo na ESČP, kot to mestoma zatrjuje toženka, pač pa za situacijo, ko je tožnik razloge sicer navedel, a je toženka zaključila, da z njimi v postopku pred ESČP ne bo uspel. Toženka je v zvezi s tem predvsem poudarila, kaj mora obsegati pritožba na ESČP, pri čemer je izpostavila kratek povzetek razlogov za pritožbo in navedbo pravic iz EKČP, ki naj bi bile kršene, ter nato presodila, da ker tožnik teh razlogov in pravic v prošnji za BPP ni navedel, ni izkazal, da bo s pritožbo na ESČP uspel. Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je torej toženka sklicevala predvsem na to, kaj mora vsebovati sama pritožba na ESČP, kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Če je toženka menila, da v obravnavani prošnji ni zadostne podlage za presojo, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP, bi tožnika glede na določbe ZBPP in ZUP morala pozvati, da dopolni svoje navedbe in zanje predloži oziroma predlaga dokaze. To ne izhaja le iz namena BPP (glej prvi odstavek 1. člena ZBPP), pač pa ji to narekujejo določbe 140. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, s tem pa se tudi uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP (primerjaj sodbi tega sodišča I U 620/2023 z dne 3. 7. 2023 in I U 760/2022 z dne 18. 7. 2022).

17.V obravnavani zadevi je tožnik v prošnji za BPP navedel, da bo pritožbo na ESČP vložil zaradi neizvedbe dokazov in neprevajanja listinske dokumentacije, zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1, nesorazmernosti izrečene kazenske sankcije in zaradi nezakonitega odvzema telefona. Ne gre torej za situacijo, ko tožnik sploh ne bi navedel nobenega konkretnega razloga za pritožbo na ESČP, kot to mestoma zatrjuje toženka, pač pa za situacijo, ko je tožnik razloge sicer navedel, a je toženka zaključila, da z njimi v postopku pred ESČP ne bo uspel. Toženka je v zvezi s tem predvsem poudarila, kaj mora obsegati pritožba na ESČP, pri čemer je izpostavila kratek povzetek razlogov za pritožbo in navedbo pravic iz EKČP, ki naj bi bile kršene, ter nato presodila, da ker tožnik teh razlogov in pravic v prošnji za BPP ni navedel, ni izkazal, da bo s pritožbo na ESČP uspel. Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je torej toženka sklicevala predvsem na to, kaj mora vsebovati sama pritožba na ESČP, kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Če je toženka menila, da v obravnavani prošnji ni zadostne podlage za presojo, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP, bi tožnika glede na določbe ZBPP in ZUP morala pozvati, da dopolni svoje navedbe in zanje predloži oziroma predlaga dokaze. To ne izhaja le iz namena BPP (glej prvi odstavek 1. člena ZBPP), pač pa ji to narekujejo določbe 140. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, s tem pa se tudi uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP (primerjaj sodbi tega sodišča I U 620/2023 z dne 3. 7. 2023 in I U 760/2022 z dne 18. 7. 2022).

17.V obravnavani zadevi je tožnik v prošnji za BPP navedel, da bo pritožbo na ESČP vložil zaradi neizvedbe dokazov in neprevajanja listinske dokumentacije, zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1, nesorazmernosti izrečene kazenske sankcije in zaradi nezakonitega odvzema telefona. Ne gre torej za situacijo, ko tožnik sploh ne bi navedel nobenega konkretnega razloga za pritožbo na ESČP, kot to mestoma zatrjuje toženka, pač pa za situacijo, ko je tožnik razloge sicer navedel, a je toženka zaključila, da z njimi v postopku pred ESČP ne bo uspel. Toženka je v zvezi s tem predvsem poudarila, kaj mora obsegati pritožba na ESČP, pri čemer je izpostavila kratek povzetek razlogov za pritožbo in navedbo pravic iz EKČP, ki naj bi bile kršene, ter nato presodila, da ker tožnik teh razlogov in pravic v prošnji za BPP ni navedel, ni izkazal, da bo s pritožbo na ESČP uspel. Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je torej toženka sklicevala predvsem na to, kaj mora vsebovati sama pritožba na ESČP, kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Če je toženka menila, da v obravnavani prošnji ni zadostne podlage za presojo, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP, bi tožnika glede na določbe ZBPP in ZUP morala pozvati, da dopolni svoje navedbe in zanje predloži oziroma predlaga dokaze. To ne izhaja le iz namena BPP (glej prvi odstavek 1. člena ZBPP), pač pa ji to narekujejo določbe 140. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, s tem pa se tudi uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP (primerjaj sodbi tega sodišča I U 620/2023 z dne 3. 7. 2023 in I U 760/2022 z dne 18. 7. 2022).

17.V obravnavani zadevi je tožnik v prošnji za BPP navedel, da bo pritožbo na ESČP vložil zaradi neizvedbe dokazov in neprevajanja listinske dokumentacije, zaradi neustavnosti 308. člena KZ-1, nesorazmernosti izrečene kazenske sankcije in zaradi nezakonitega odvzema telefona. Ne gre torej za situacijo, ko tožnik sploh ne bi navedel nobenega konkretnega razloga za pritožbo na ESČP, kot to mestoma zatrjuje toženka, pač pa za situacijo, ko je tožnik razloge sicer navedel, a je toženka zaključila, da z njimi v postopku pred ESČP ne bo uspel. Toženka je v zvezi s tem predvsem poudarila, kaj mora obsegati pritožba na ESČP, pri čemer je izpostavila kratek povzetek razlogov za pritožbo in navedbo pravic iz EKČP, ki naj bi bile kršene, ter nato presodila, da ker tožnik teh razlogov in pravic v prošnji za BPP ni navedel, ni izkazal, da bo s pritožbo na ESČP uspel. Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je torej toženka sklicevala predvsem na to, kaj mora vsebovati sama pritožba na ESČP, kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Če je toženka menila, da v obravnavani prošnji ni zadostne podlage za presojo, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP, bi tožnika glede na določbe ZBPP in ZUP morala pozvati, da dopolni svoje navedbe in zanje predloži oziroma predlaga dokaze. To ne izhaja le iz namena BPP (glej prvi odstavek 1. člena ZBPP), pač pa ji to narekujejo določbe 140. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, s tem pa se tudi uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP (primerjaj sodbi tega sodišča I U 620/2023 z dne 3. 7. 2023 in I U 760/2022 z dne 18. 7. 2022).

18.Kot je v zvezi z razlogi, na katere se je skliceval tožnik, še navedla toženka, gre za ugovore, ki se nanašajo na procesne kršitve, in nestrinjanje s sodno odločbo ter zakonom (KZ-1), kar niso razlogi, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi na ESČP, oziroma je tožnik te kršitve že uveljavljal v postopkih s pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, ki so se do njegovih očitkov ustrezno opredelila. Navedeno razlogovanje toženke je po presoji sodišča vsaj v določenem delu nepravilno oziroma najmanj nezadostno obrazloženo. Ugovor o neprevajanju listinske dokumentacije bi namreč vsebinsko lahko predstavljal zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja glede na določbo točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima obdolženec kaznivega dejanja minimalno pravico, da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Kolikor pa je toženka ocenila, da tožnik z uveljavljanjem te kršitve ne bi uspel, ker so se o njej opredelila že nacionalna sodišča, pa svoje presoje v tem delu ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj ni navedla, kako so se do zatrjevane kršitve oziroma kršitev opredelila posamezna sodišča (čeprav je iz spisa Bpp 1070/2024 razvidno, da je pridobila in vpogledala sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50773/21 z dne 13. 6. 2023, sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50733/2021 z dne 13. 10. 2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 50733/2021 z dne 3. 6. 2022). Z golo trditvijo, da so se sodišča do tožnikovih očitkov že opredelila, ni zadostila standardu obrazloženosti, kot ga predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP. Glede na navedeno izpodbijane odločbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

18.Kot je v zvezi z razlogi, na katere se je skliceval tožnik, še navedla toženka, gre za ugovore, ki se nanašajo na procesne kršitve, in nestrinjanje s sodno odločbo ter zakonom (KZ-1), kar niso razlogi, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi na ESČP, oziroma je tožnik te kršitve že uveljavljal v postopkih s pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, ki so se do njegovih očitkov ustrezno opredelila. Navedeno razlogovanje toženke je po presoji sodišča vsaj v določenem delu nepravilno oziroma najmanj nezadostno obrazloženo. Ugovor o neprevajanju listinske dokumentacije bi namreč vsebinsko lahko predstavljal zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja glede na določbo točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima obdolženec kaznivega dejanja minimalno pravico, da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Kolikor pa je toženka ocenila, da tožnik z uveljavljanjem te kršitve ne bi uspel, ker so se o njej opredelila že nacionalna sodišča, pa svoje presoje v tem delu ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj ni navedla, kako so se do zatrjevane kršitve oziroma kršitev opredelila posamezna sodišča (čeprav je iz spisa Bpp 1070/2024 razvidno, da je pridobila in vpogledala sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50773/21 z dne 13. 6. 2023, sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50733/2021 z dne 13. 10. 2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 50733/2021 z dne 3. 6. 2022). Z golo trditvijo, da so se sodišča do tožnikovih očitkov že opredelila, ni zadostila standardu obrazloženosti, kot ga predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP. Glede na navedeno izpodbijane odločbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

18.Kot je v zvezi z razlogi, na katere se je skliceval tožnik, še navedla toženka, gre za ugovore, ki se nanašajo na procesne kršitve, in nestrinjanje s sodno odločbo ter zakonom (KZ-1), kar niso razlogi, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi na ESČP, oziroma je tožnik te kršitve že uveljavljal v postopkih s pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, ki so se do njegovih očitkov ustrezno opredelila. Navedeno razlogovanje toženke je po presoji sodišča vsaj v določenem delu nepravilno oziroma najmanj nezadostno obrazloženo. Ugovor o neprevajanju listinske dokumentacije bi namreč vsebinsko lahko predstavljal zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja glede na določbo točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima obdolženec kaznivega dejanja minimalno pravico, da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Kolikor pa je toženka ocenila, da tožnik z uveljavljanjem te kršitve ne bi uspel, ker so se o njej opredelila že nacionalna sodišča, pa svoje presoje v tem delu ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj ni navedla, kako so se do zatrjevane kršitve oziroma kršitev opredelila posamezna sodišča (čeprav je iz spisa Bpp 1070/2024 razvidno, da je pridobila in vpogledala sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50773/21 z dne 13. 6. 2023, sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50733/2021 z dne 13. 10. 2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 50733/2021 z dne 3. 6. 2022). Z golo trditvijo, da so se sodišča do tožnikovih očitkov že opredelila, ni zadostila standardu obrazloženosti, kot ga predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP. Glede na navedeno izpodbijane odločbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

18.Kot je v zvezi z razlogi, na katere se je skliceval tožnik, še navedla toženka, gre za ugovore, ki se nanašajo na procesne kršitve, in nestrinjanje s sodno odločbo ter zakonom (KZ-1), kar niso razlogi, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi na ESČP, oziroma je tožnik te kršitve že uveljavljal v postopkih s pravnimi sredstvi pred nacionalnimi sodišči, ki so se do njegovih očitkov ustrezno opredelila. Navedeno razlogovanje toženke je po presoji sodišča vsaj v določenem delu nepravilno oziroma najmanj nezadostno obrazloženo. Ugovor o neprevajanju listinske dokumentacije bi namreč vsebinsko lahko predstavljal zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja glede na določbo točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima obdolženec kaznivega dejanja minimalno pravico, da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Kolikor pa je toženka ocenila, da tožnik z uveljavljanjem te kršitve ne bi uspel, ker so se o njej opredelila že nacionalna sodišča, pa svoje presoje v tem delu ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj ni navedla, kako so se do zatrjevane kršitve oziroma kršitev opredelila posamezna sodišča (čeprav je iz spisa Bpp 1070/2024 razvidno, da je pridobila in vpogledala sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 50773/21 z dne 13. 6. 2023, sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50733/2021 z dne 13. 10. 2022 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 50733/2021 z dne 3. 6. 2022). Z golo trditvijo, da so se sodišča do tožnikovih očitkov že opredelila, ni zadostila standardu obrazloženosti, kot ga predpisuje prvi odstavek 214. člena ZUP. Glede na navedeno izpodbijane odločbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

19.Ker iz navedenega izhaja, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (določbe 24. člena v zvezi z 32. členom ZBPP) ter da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu z nadaljnjimi določbami 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da ga dopolni in ponovno odloči o tožnikovi prošnji ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

19.Ker iz navedenega izhaja, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (določbe 24. člena v zvezi z 32. členom ZBPP) ter da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu z nadaljnjimi določbami 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da ga dopolni in ponovno odloči o tožnikovi prošnji ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

19.Ker iz navedenega izhaja, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (določbe 24. člena v zvezi z 32. členom ZBPP) ter da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu z nadaljnjimi določbami 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da ga dopolni in ponovno odloči o tožnikovi prošnji ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

19.Ker iz navedenega izhaja, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (določbe 24. člena v zvezi z 32. členom ZBPP) ter da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu z nadaljnjimi določbami 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da ga dopolni in ponovno odloči o tožnikovi prošnji ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

20.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki dosedanjega postopka podlage za takšno odločanje ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

20.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki dosedanjega postopka podlage za takšno odločanje ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

20.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki dosedanjega postopka podlage za takšno odločanje ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

20.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave v skladu z določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki dosedanjega postopka podlage za takšno odločanje ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

K II. točki izreka:

K II. točki izreka:

K II. točki izreka:

21.Glede na odločitev o tožbi je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, je sodišče tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, upoštevajoč drugi odstavek 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 285,00 EUR, ki se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

21.Glede na odločitev o tožbi je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, je sodišče tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, upoštevajoč drugi odstavek 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 285,00 EUR, ki se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

21.Glede na odločitev o tožbi je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, je sodišče tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, upoštevajoč drugi odstavek 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 285,00 EUR, ki se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

21.Glede na odločitev o tožbi je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, je sodišče tožniku, ki ga je zastopal odvetnik, upoštevajoč drugi odstavek 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 285,00 EUR, ki se skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za uveljavljani 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora toženka povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

22.Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse, vendar o tem sodišče ni odločalo, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.

22.Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse, vendar o tem sodišče ni odločalo, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.

22.Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse, vendar o tem sodišče ni odločalo, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.

22.Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse, vendar o tem sodišče ni odločalo, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.

Zveza:

Zveza:

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 32, 32/1, 32/2, 34, 34/2

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 32, 32/1, 32/2, 34, 34/2

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 32, 32/1, 32/2, 34, 34/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/1, 67/2, 237, 237/2, 237/2-7

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 32, 32/1, 32/2, 34, 34/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/1, 67/2, 237, 237/2, 237/2-7

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/1, 67/2, 237, 237/2, 237/2-7

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/1, 67/2, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.