Jedro

Ni mogoče govoriti o kršitvi načela "ne bis in idem". Sodišče je namreč sodilo v okviru postavljenega zahtevka 20.000,00 SIT ter nova dejstva in nove dokaze upoštevalo le za čas od izdaje nove sodbe dalje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o preživninskem zahtevku tožeče stranke odločilo tako, da je tožnici prisodilo 17.000,00 SIT mesečne preživnine od 1.5.1996 dalje. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prisojeno preživnino znižalo na 15.000,00 SIT mesečno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da je sodišče v ponovnem postopku razsojalo o že pravnomočno končani zadevi. Sodišče druge stopnje je namreč v prvem pritožbenem postopku razveljavilo prvostopno sodbo le za 14.000,00 SIT mesečne preživnine. Odločitev o višji preživnini od 14.000,00 SIT mesečno zato nasprotuje načelu, da se o razsojeni stvari ne sme ponovno soditi. Materialnopravno zmotno pa je bilo razsojeno zato, ker je sodišče napačno uporabilo 81. člen ZZZDR. Ni upoštevalo, da je tožnica sama zapustila skupni dom in da je sama hotela razvezo. Zato si mora tožnica sama poiskati pomoč v okviru socialnega varstva.

Izenačevanje standarda prejšnjih zakoncev nima podlage v navedenem določilu ZZZDR. Navaja še, kako bi moralo sodišče izračunati višino stroškov toženca in jih podrobneje našteva. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeni sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi za nadaljnjih 15.000,00 SIT mesečno od 1.3.1997 dalje, revidentu pa prizna revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, ki ne dovoljuje ponovnega sojenja o že razsojeni stvari, v tem postopku ni podana. Potrebno je izhajati iz naslednjih pravno odločilnih okoliščin: Tožnica je postavila v tožbi preživninski zahtevek na plačilo 20.000,00 SIT mesečne preživnine od 1.5.1996 dalje, to je od vložitve tožbe. V prvem postopku ji je sodišče prisodilo 17.000,000 SIT mesečne preživnine od tega dne dalje. Po razveljavitvi je tožeča stranka vztrajala pri svojem prvotnem zahtevku, tj. 20.000,00 SIT na mesec (na naroku dne 24.3.1997, str. 63 spisa), poleg tega pa je navajala tudi novo dejstvo, do katerega je prišlo po razveljavitvi prvostopne sodbe, to pa je podnajemno razmerje, za katero plačuje 15.000,00 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je nato v ponovnem postopku razsodilo tako, da tožnici za obdobje od 1.5.1996 do 28.2.1997 ni prisodilo nobene preživnine, čeprav bi, vsaj v okviru tistega zneska, ki je bil razveljavljen, to lahko storilo. Izhajalo je iz tega, da je z novim postopkom in v času nove glavne obravnave obstajalo drugačno dejansko stanje, ker je nastopila nova okoliščina. Zato je v ponovnem postopku razsodilo tako, da je tožnici prisodilo 17.000,00 SIT mesečno šele od izdaje nove sodbe dalje, za obdobje od vložitve tožbe do 28.2.1997 pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je nato navedeni znesek znižalo na 15.000,00 SIT mesečno in ta sodba je postala pravnomočna.

Če pa je tako, ni mogoče govoriti o kršitvi načela "ne bis in idem". Sodišče je namreč sodilo v okviru postavljenega zahtevka 20.000,00 SIT ter nova dejstva in nove dokaze upoštevalo le za čas od izdaje nove sodbe dalje.

Kar zadeva stroške preživljanja ene in druge stranke pa revizijsko sodišče predvsem poudarja, da na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno ponovno preizkušati. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku upoštevalo vse stroške, ki sta jih stranki navedli in v korist toženca upoštevalo tudi njegove stroške s preživljanjem oz. s prehrano v gostinskem lokalu. Ugotovilo je, da tožnici ostane na mesec približno 11.000,00 SIT za prehrano in garderobo, medtem ko ostane tožencu za navedene stroške približno 58.000,00 SIT. Če pa je tako, je prisoja 15.000,00 SIT v korist tožnice vendarle tisti minimum, ki ga je prejšnji zakonec brez škode za lastno preživljanje dolžan prispevati k preživljanju svojega prejšnjega zakonca. Ne gre za izenačevanje standarda med obema, saj je toženec še vedno tisti, ki živi v ugodnejših materialnopravnih pogojih. Če bi namreč pravdni stranki živeli skupaj, bi bila tožnica v bistveno boljšem položaju kot je po razvezi zakonske zveze. Trditve v reviziji o tem, da je sama odšla od doma, pa za razsojo ne morejo biti odločilne, saj iz razlogov razvezne sodbe ne izhaja, da je ona povzročila razdor in odhod od doma. Zato sodišče ni smelo upoštevati te okoliščine v njeno breme.

Določba 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) je bila tako pravilno uporabljena.

Ker revizijska razloga, ki jih uveljavlja toženec, nista podana, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.