Jedro

Pri porazdelitvi preživninskega bremena je treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.

Sodišče bi moralo pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu za čas od 3. 4. 2014 dalje naložilo plačevanje preživnine v višini 115,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki nosita svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Izpostavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče presojalo potrebe tožnice v omejenem obsegu in napačno zaključilo, da znašajo le 300,00 EUR mesečno. Tožnica je stara deset let in porabi več kot 80,00 EUR mesečno za prehrano. Ustrezen strošek prehrane bi bil najmanj 120,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo stroškov prevoza k zdravniku v Ljubljano, čeprav je tožnica predložila izvide, zdravstvene težave tožnice pa predstavljajo spremenjene okoliščine. Poudarja, da je sodišče napačno razporedilo breme preživljanja med toženca in tožničino zakonito zastopnico. Toženec je sposoben prispevati k preživljanju hčerke v večjem deležu kot mati. Meni, da bi moral pokrivati vsaj 60 % tožničinih potreb, saj je celotna skrb in varstvo na materi. Toženec je star 40 let in zmožen za vsako delo, vendar se izogiba plačilu preživnine, saj tudi v času, ko je bil zaposlen, preživnine ni plačeval prostovoljno. Tožničina mati je invalid I. kategorije in prejema pokojnino v višini 217,29 EUR, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko ima toženec vse možnosti za pridobitev zaslužka. Tekom postopka niti ni izkazal, da je aktiven iskalec zaposlitve. Meni, da potrebe tožnice znašajo vsaj 350,00 EUR mesečno, zato bi ji morala biti prisojena preživnina v višini 150,00 EUR.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki se nanjo ni odzval. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pri odločanju o zahtevi za zvišanje preživnine (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR) je treba upoštevati temeljno vodilo iz določbe 129.a člena ZZZDR o določitvi preživnine po potrebah upravičenca ter zmožnostih zavezanca, vse v skladu z najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodovo o otrokovih pravicah)(2). Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, z delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Na podlagi 132. člena istega zakona lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je sprememba okoliščin na strani otroka ali staršev.

6. Prvo sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, vendar pa zgoraj navedenih pravil ni pravilno apliciralo na konkretni primer. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče med spremenjene okoliščine štelo tudi stroške zaradi tožničinih zdravstvenih težav. Pri oceni tožničinih potreb pa teh stroškov ni ovrednotilo, zato so utemeljeni pritožbeni očitki o napačnem zaključku prvega sodišča glede ocene celotnih stroškov tožničinega preživljanja.

7. Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno razporeditev deleža med preživninska zavezanca pri pokrivanju tožničinih potreb. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je treba breme preživljanja porazdeliti med starša po njunih zmožnostih. Starši so dolžni narediti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo sredstva za preživljanje otrok. Prav tako sodišče pravilno poudarja, da ni odločilen le dejanski zaslužek staršev, ampak tudi njihove pridobitne zmožnosti. Ni pa moč slediti nadaljnjemu zaključku prvega sodišča, da je toženec zmožen prispevati k preživljanju tožnice najmanj v deležu kot mati, ki je invalidsko upokojena, zato je primerno, da pokriva 50 % ugotovljenih tožničinih potreb.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je pri porazdelitvi preživninskega bremena treba upoštevati tudi dejstvo, da je celotna skrb in varstvo na tožničini materi. Le-ta je invalidsko upokojena, kar pomeni, da za delo ni več pridobitno sposobna, medtem ko je toženec star štirideset let in tudi po ugotovitvah sodišča zmožen za vsako delo.

9. V postopkih, ki se tičejo razmerij med starši in otroki, je poudarjeno načelo oficialnosti in preiskovalno načelo, ki sodišču nalagata ugotavljanje dejstev, ki jih stranke niso navajale, ter zbiranje podatkov, potrebnih za odločitev (408. člen ZPP). Iz sodne poravnave, ki sta jo tožničina starša 11. 10. 2013 sklenila pred Okrožnim sodiščem v Celju, sicer ne izhaja režim stikov med tožnico in tožencem. Vendar pa bi moralo prvo sodišče pri odločanju o porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi pogostost stikov. V primeru, da so stiki redki ali pa da jih sploh ni, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica dodeljena v varstvo in vzgojo materi, je porazdelitev preživninskega bremena neustrezna.

10. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče podati oceno tožničinih potreb zaradi zdravstvenih težav, ki jih je upoštevalo kot eno izmed spremenjenih okoliščin. Preveriti pa bo moralo tudi režim stikov med pravdnima strankama in navedeno ustrezno ovrednotiti pri porazdelitvi preživninskega bremena med preživninska zavezanca.

11. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na stroške v zvezi s prehrano. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je znesek v višini 80,00 EUR mesečno, glede na dejstvo, da ima tožnica v šoli malico in brezplačno kosilo, povsem ustrezen. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

12. Zaradi zgoraj navedenega je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje (354. in 355 člen ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 970/2007.