Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da ima sporni del zemljišča v posesti tretja oseba in ne toženec, je pravno pravilna odločitev, da toženec ni pasivno legitimiran za vračilo vtoževanega dela nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala:

-odstranitev nasutja peska oziroma tampona, betona, robnikov in tlakovcev, betonske podlage za avtobusno postajo, električne omarice in razsvetljave, kar vse se nahaja na in preko mejne črte med nepremičninama ID znak: parcela 0000 1620 in ID znak: parcela 0000 1740/13, kolikor se vse nahaja na nepremičnini parcela 1620, ki je v lasti tožeče stranke;

-in vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini parcela številka 1620, kot je bilo pred posegi, vse v dveh mesecih od izdaje sodbe (točka I izreka).

Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.649,36 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka naprej (točka II izreka).

2.Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s plačilom stroškov postopka.

Navaja, da je na podlagi 99. člena SPZ2 upravičena do zaščite pred vznemirjanjem lastninske pravice na nepremičninah. Tožbo je vložila zoper toženca, ker ga je videla na gradbišču. Notranja razmerja v zvezi z obravnavanim gradbenim podjemom ji niso znana. Vsi izvajalci (podizvajalci) so solidarno odgovorni za odstranitev gradenj preko mejne črte, ker je bilo vsem znano, da se dela izvajajo na nepremičnini tožnice. Priče so potrdile, da je nasprotovala gradnji. Izkazalo se je, da je zaradi problematike mejne črte gradnja za nekaj časa zastala. Nove meritve so pokazale, kje je parcelna meja. Čeprav jo je geodet označil, je tožena stranka nadaljevala z deli. Dokazno breme glede upravičenosti izvajanja posegov preko mejne črte je bilo na tožencu in ne na tožnici. Toženec je pasivno legitimiran, ker je imel z izvedbo del korist (plačilo za izvedena dela). Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 2339/2018, po kateri je pasivno legitimiran neposredni motitelj in tudi tretji, ki ima zaradi ravnanja neposrednega motilca proti lastniku neposredno korist. Tožena stranka je v spis vložila več pogodb, na podlagi katerih so se izvajala dela. Kažejo, da je glavni izvajalec celoten posel predal podizvajalcem. Problem izvedbe del preko meje je bistvena zadeva. Toženec jih tudi glede na pogodbe ne bi smel izvajati. Seznanjen je bil s celotno projektno dokumentacijo. Ob zadostni profesionalni skrbnosti ne bi smel nadaljevati z delom. Nedopustno je posegel na tožničino parcelo. Tožnica ima pravico zavarovati lastninsko pravico z zahtevo po odstranitvi gradenj preko mejne črte. Zahteva, da bi morala zahtevek upiriti zoper vse, ki so s pogodbo prevzeli izvedbo del, bi bila pretirana. Zato zahteva odstranitev gradnje od tistega, ki je delo dejansko izvedel. Prav gotovo je pretežni del gradbenih del izvedel toženec, kar so potrdile zaslišane priče. Zato je tožnica prepričana, da je on pasivno legitimiran in zavezan k odstranitvi.

3.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka je zahtevala pravno varstvo na podlagi 99. in "ostalih členov SPZ" ter zahtevala odstranitev stvari z dela njene nepremičnine parcelna številka 1620 ter vzpostavitev stanja zemljišča v prejšnje stanje. Trdila in dokazovala je, da je toženec kot dejanski izvajalec izvedel (gradbene) posege na nepremičnini tožeče stranke, in sicer brez njenega soglasja in dovoljenja ter brez pravne podlage, ki pomenijo grob poseg v njeno lastninsko pravico. Gre za posege na mejnem svetu med parcelo tožeče stranke in javno cesto v lasti Republike Slovenije. Toženec je imel od izvedenih del korist, ker je bil zanje plačan.

6.Toženec se je branil z ugovorom pasivne legitimacije, češ da je dela izvajal kot podizvajalec naročnika, da ni izvajal vseh očitanih del in da je odstranitev izvedenih del ni v njegovi dispoziciji.

7.Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo:

-avtobusno postajališče in pločnik se deloma nahajata na nepremičnini tožeče stranke;

-gre za objekta trajne narave;

-dela so zaključena, tožnici je trajno odvzeta posest na tistem delu zemljišča, kjer sta zgrajena avtobusno postajališče in pločnik na delu njene nepremičnine;

-investitor ureditve avtobusnega postajališča in ceste s prepustom je bil DRSI, neposredni izvajalec je bilo podjetje A., d. d., dela so zanj izvajali podizvajalci, določena dela je kot podizvajalec podizvajalca izvajal toženec;

-delitev del med podizvajalci ni bila točno določena, dogovorjena je bila ustno na terenu, sproti, delavci podizvajalcev so delali skupaj in pomešano;

-ob vložitvi tožbe so bila dela, ki so se izvajala na parcelni številki 1740/13, končana; navedena parcela je v lasti Republike Slovenije, na nepremičnini je zaznamovano grajeno javno dobro - cesta; sporni del nepremičnine ob vložitvi tožbe in ob sprejemu sodne odločbe ni v dejanski oblasti toženca.

8.Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na podlagi 92. člena SPZ zavrnilo. Presodilo je, da tožnica z odstranitvijo objektov z dela parcele zahteva vrnitev nepremičnine v svojo posest. Po ugotovitvi, da sporni del nepremičnine, katere vrnitev se zahteva, ni bil v dejanski oblasti toženca, je sledilo ugovoru pasivne legitimacije in tožbeni zahtevek zavrnilo. Po ugotovitvi, da toženec tudi ni lastnik novo zgrajenih objektov, je presodilo, da tudi zahtevek po 99. členu SPZ zaradi zgrešene pasivne legitimacije ne bi bil utemeljen.

9.Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato bo pritožbeno sodišče odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke.

10.Pritožba pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da novo postavljeni trajni objekt (avtobusno postajališče in pločnik) na parcelni številki 1740/13, ki je v lasti Republike Slovenije, delno stoji na nepremičnini tožeče stranke. V okviru trditvene in dokazne podlage in tožbenega predloga, s katerim je tožnica zahtevala vrnitev dela zemljišča, na katerem je postavljen trajni objekt, je sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 92. in ne 99. člena SPZ. Tudi z vrnitveno tožbo se varuje lastninska pravica. Z njo se zahteva vrnitev stvari. Predmet vrnitvenega zahtevka je lahko tudi individualizirani del nepremičnine, na katerem je postavljen sporni objekt, kot je tožbeni predlog postavila tožnica. Že sodišče prve stopnje je pravilno povedalo, da mora lastnik v vrnitveni pravdi dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Ni bilo sporno, in tega ne problematizira niti pritožba, da novo postavljenega trajnega objekta in dela zemljišča tožnice nima v posesti toženec, ampak Republike Slovenija. Ob dejanski ugotovitvi, da ima sporni del zemljišča v posesti tretja oseba in ne toženec, je pravno pravilna odločitev, da toženec ni pasivno legitimiran za vračilo vtoževanega dela nepremičnine. Vrnitveni zahtevek je dajatvene narave. Stvar lahko lastniku vrne le tisti, kdor jo ima v posesti. Zaradi zgrešene pasivne legitimacije je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

11.Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču je sodišče pravilno kot nerelevantne zavrnilo tožbene očitke na račun toženca kot (edinega) izvajalca gradbenih del. Za vrnitveno tožbo ni relevantno, kdo je izvedel očitana gradbena dela preko mejne črte, niti dejstvo, ali je bil med izvajalci oziroma naročnikovimi podizvajalci (tudi) toženec in njegovi delavci. Pritožbeno sodišče sicer nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, pojasnjene v točki 9 sodbe, da je bil toženec le eden od naročnikovih podizvajalcev in da so bili na gradbišču tudi delavci drugih podizvajalcev, saj dokazni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da je dela protipravno in za svoj račun dejansko izvajal pretežno le toženec. Dokazna ocena sodišča je pravilna in skladna za metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: upoštevaje pravilno ocenjene izpovedbe strank in zaslišanih prič. Obrazložena je s prepričljivimi in logičnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožba jih z opiranjem zgolj na izpovedbo tožničinega moža in tožnice, ki ob delu niti ni bila navzoča, ne more omajati.

12.Zmotno je pritožbeno pravno naziranje, da z zahtevkom za vrnitev dela svojega zemljišča v njeno neposredno posest in za odstranitev novo postavljenih objektov tožnica uveljavlja negatorno varstvo. Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni primerljivo z judikatom, na katerega se sklicuje3. Povod za prepovedno (opustitveno) ali negatorno tožbo (99. člen SPZ) je vznemirjanje lastnika (ali domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ne obstaja z odvzemom stvari4. Tudi zahtevek opustitvene tožbe je dajatveni. Vendar se z njim zahteva zgolj prenehanje določenega ravnanja, iz katerega je nastalo (ali ki predstavlja) neutemeljeno vznemirjanje, in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred neutemeljenim vznemirjanjem (konkretno npr: prenehanje izvajanja gradbenih del in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje). Predmet negatorne tožbe pa ni vrnitev dela zemljišča v posest tožniku. Negatorno varstvo ni namenjeno varstvu pred odvzemom stvari5. Prav to pa je tožnica zahtevala v tej pravdi. Uveljavljala je torej podvojeno sodno varstvo, že z zahtevkom za odstranitev zgrajenih objektov pa bi dosegla želeni cilj, to je vrnitev pozidanega dela zemljišča v svojo posest. Ker tožnica niti ni trdila, da bi ji zaradi zgrajenih objektov na delu njenega zemljišča nastale kakšne posledice pri uporabljanju njene nepremičnine, je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno obravnavalo po 92. členu SPZ. Dejstvo, da je toženec naročena mu gradbena dela izvajal odplačno po pogodbi z naročnikom del, pa v vrnitveni pravdi niso bila relevantna.

13.Ker toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni niti neposredni niti posredni posestnik dela zemljišča tožeče stranke niti lastnik novo zgrajenih objektov, ki delno stojijo na tožničinem zemljišču, je pravno pravilna odločitev, da toženec ni stvarno pasivno legitimiran niti za vrnitev stvari v posest niti za odstranitev zgrajenih objektov.

14.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo zatrjevanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena za tožnico in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP za toženca. Prva ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ker je s pritožbo propadla, drugi pa zato, ker s ponavljanjem svojih navedb s prve stopnje z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

3II Cp 2339/2018.

4VSL RS II Ips 47/97.

5Prvi odstavek 99. člena SPZ glasi: če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahtevka, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanjem.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92, 99

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.