Jedro

Do zavarovalnega primera je prišlo v letu 1993, ko je tudi nastala tožnikova terjatev. Zato je zastaranje pričelo teči prvega dne naslednjega koledarskega leta in se izteklo v treh letih. Za konkretno zadevo to pomeni, da je zastaranje pričelo teči 01.01.1994 in da je tožnikova terjatev zastarala tri leta kasneje. Ker je tožbo vložil 28.01.1998, jo je vložil po poteku zastaralnega roka.

Ker ni prišlo do izjave o pripoznavi dolga, tudi ni moglo priti do pretrganja zastaranja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek proti obema toženkama za solidarno plačilo vtoževane terjatve, ker je ugotovilo, da je ugovor zastaranja utemeljen. Ugotovilo je še, da je drugotoženka poleg tega svojo obveznost s plačilom zneska iz izvensodne poravnave z dne 21.07.1993 v celoti izpolnila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija omenja številna dejstva, ki da so materialnopravnega značaja, ki pa jih sodišče ni upoštevalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izplačilo na podlagi poravnave je bilo izvršeno vse dotlej, dokler ne bo končan kazenski postopek zoper tožnika. Predstavnika toženih strank sta v kazenskem postopku priznala terjatev in izjavila, da bo poravnana takoj za tem, ko bo pravnomočno končan kazenski postopek. Revizija se pri tem sklicuje na izjavi na kazenskih obravnavah 19.09.1997 in 29.10.1997. Sporna je odločitev sodišča druge stopnje, da priznanje zastarane terjatve ne more vplivati na pretrganje zastaranja. Takšni razlogi so procesno zmotni in izkazujejo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obe sodišči si napačno razlagata 380. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je bilo v zapisniku o pripoznanju dolga nedvomno rečeno, da bosta toženi stranki preostanek dolga poravnali takoj za tem, ko bo nastopil odložni pogoj, to pa je pravnomočna kazenska sodba. Ta odložni pogoj se je uresničil v roku 5 let od nastanka škode. Tožnik je za njegovo izpolnitev izvedel s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Zato je tožba vložena v okviru 5-letnega objektivnega roka, pa tudi v okviru roka iz 390. člena ZOR. Nastopil je torej pogoj, ki je zapisan tudi v izvensodni poravnavi. Določila poravnave je treba razlagati po 100. členu ZOR v prid tožnika, saj gre za šibkejšo stranko. Zato tudi za tožnika velja, da se v poravnavi določeni odložni pogoj uresniči, ko tožnik izve za novo dejstvo oziroma nove dokaze. Pri tem tožnik opozarja še na enakopravnost strank v postopku in na ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP gre, ker so razlogi v spisu v nasprotju z listinami, in sicer glede na nesporno pripoznavo dolga in nastop odložnega pogoja. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta napačno razlagali 100. člen ZOR in ker nista upoštevali absolutnega 5-letnega zastaralnega roka, kot je ta določen v 390. členu ZOR. Revizija se še sklicuje na 387. člen ZOR in na drugi odstavek 392. člena ZOR.

Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena prejšnjega Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe in dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik sklenil dve pogodbi o kasko zavarovanju za isto obdobje pri obeh toženih strankah. V prometni nesreči marca 1993 je bil njegov avto tako poškodovan, da je bila škoda ocenjena kot totalka. Tožnik je od obeh zavarovalnic uveljavljal plačilo škode. Zavarovalnici sta to prijavili policiji, ki pa je ocenila, da prijavljeno dejanje nima elementov kaznivega dejanja. Zato je drugotoženka s tožnikom 21.07.1993 sklenila izvensodno poravnavo in mu na podlagi nje izplačala polovico zahtevanega zneska. Proti tožniku je nato 20.10.1993 takratno Temeljno javno tožilstvo v Murski Soboti vložilo zahtevo za preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja poskusa goljufije, kasneje je vložilo tudi obtožnico, vendar se je kazenski postopek zaradi pomanjkanja dokazov končal z oprostilno sodbo z dne 29.10.1997 pod opr. št. K 477/93-40. Tožnik je 28.01.1998 vložil tožbo in od obeh toženk zahteval solidarno plačilo še dolžne razlike.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno uporabili določbo prvega odstavka 380. člena ZOR. Do zavarovalnega primera je prišlo v letu 1993, ko je tudi nastala tožnikova terjatev. Zato je zastaranje pričelo teči prvega dne naslednjega koledarskega leta in se izteklo v treh letih. Za konkretno zadevo to pomeni, da je zastaranje pričelo teči 01.01.1994 in da je tožnikova terjatev zastarala tri leta kasneje. Ker je tožbo vložil 28.01.1998, jo je vložil po poteku zastaralnega roka. Tožnik se neutemeljeno zavzema za uporabo 5-letnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 380. člena ZOR, saj ne gre za situacijo, ko zainteresirana oseba ne ve za nastop zavarovalnega primera.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker naj bi bili razlogi v spisu v nasprotju z nesporno pripoznavo dolga in nastopom odložnega pogoja. Okoliščine o pripoznavi dolga v kazenskem postopku je tožnik uveljavljal kot pritožbeno novoto. V zvezi z njo je sodišče druge stopnje govorilo le o morebitni pripoznavi, ki pa ne vpliva na pretrganje zastaranja in je pri tem tudi pojasnilo, zakaj ne vpliva. Ker tožnik v reviziji uveljavlja nasprotje teh razlogov s pripoznavo na kazenski obravnavi 19.09.1997 in 29.10.1997, revizijsko sodišče odgovarja, da zatrjevanega nasprotja ni, ker iz priloženega kazenskega spisa in zapisnikov z omenjenih obravnav jasno izhaja, da predstavnika toženih strank sploh nista podala zatrjevane pripoznave dolga. Tožnik svojo pravno kvalifikacijo o odložnem pogoju in ugovor o pretrganju zastaranja temelji na izjavah o pripoznavi dolga, ki jih ni bilo. Trditve o odložnem pogoju, torej plačilu po končanem postopku, veže še na izvensodno poravnavo z drugotoženko z dne 21.07.1993, kar pa je nesmiselno, saj takrat kazenskega postopka proti tožniku sploh še ni bilo. Ker ni prišlo do izjave o pripoznavi dolga, tudi ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Procesni in materialnopravni očitki sodišču druge stopnje o zatrjevanem pretrganju zastaranja zaradi morebitne pripoznave so zato neutemeljeni.

Za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku so zadoščale ugotovitve, da je tožbo vložil po izteku zastaralnega roka. Zato podrobnejši odgovor na tožnikove revizijske trditve v zvezi z izvensodno poravnavo in njegovo oceno te poravnave ni potreben. Revizijsko sodišče kljub temu, vendar na kratko, pojasnjuje, da so materialnopravno pravilni razlogi obeh sodišč glede vsebine in pomena te poravnave. Uporaba 100. člena ZOR ni potrebna, sklicevanje na 387. člen ZOR in drugi odstavek 392. člena ZOR glede pretrganja zastaranja ni utemeljeno, sklicevanje na 390. člen ZOR pa je popolnoma napačno, saj v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo ureja ta zadnja zakonska določba.

Ker po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.