14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 62/2005 z dne 11. 10. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1388/2004 z dne 21. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnika za plačilo jubilejne nagrade, ker je ugotovilo, da bi pritožnik dopolnil 30 let delovne dobe pri toženi stranki (delodajalcu), če mu pred tem ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje. Višje sodišče je na pritožbo tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njegov zahtevek zavrnilo. Zoper odločitev Višjega sodišča je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem Višjega sodišča, da je pritožnik dopolnil 30 let delovne dobe pri družbi C. pri kateri je bil v tistem času zaposlen na podlagi prevzema. Zato bi mu bila jubilejno nagrado dolžna izplačati ta družba in ne tožena stranka. Po stališču Vrhovnega sodišča je bila pritožniku na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/89 in nasl. – ZTPDR) oziroma 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. – v nadaljevanju SKPGD) pri družbi C. ohranjena vsa delovna doba, dosežena pri toženi stranki do prevzema (in ne zgolj delovna doba zadnjega delodajalca). Zato bi pritožnik ob nastopu pogoja za pridobitev pravice do jubilejne nagrade lahko uveljavil pridobljeno pravico pri družbi, ki ga je prevzela in pri kateri je bil tedaj še zaposlen. Če pritožnik svoje pravice do plačila jubilejne nagrade pri družbi C. kot prevzemniku in zadnjemu delodajalcu ni uveljavil, se po mnenju Vrhovnega sodišča ne more sklicevati na prikrajšanost zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. člena in 23. člena Ustave. Navaja, da sta sodišči v obravnavani zadevi odločali drugače kot v drugih podobnih primerih, ko so sodišča zavzela stališče, da je treba v primeru ugotovitve nezakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja vzpostaviti stanje kot da nezakonitih sklepov ni bilo. Sodišči naj bi v obravnavanem primeru tudi drugače odločili kot pri delavcih, ki se med tekom sodnega postopka še niso upokojili. Zaradi tega in zaradi zmotne uporabe prava naj bi bila pritožniku odvzeta pravica do enakega sodnega varstva pravic iz delovnega razmerja, kot jih imajo drugi delavci v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, s tem pa tudi pravica do odprave posledic kršitve teh pravic. Trdi, da je stališče sodišč, da se pritožniku ne priznajo pravice, ki bi jih imel, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, popolnoma napačno.

B.

3.Pritožnik z večino navedb oporeka uporabi materialnega prava. Zlasti oporeka stališču sodišč, da bi pritožnik ob nastopu pogoja za pridobitev pravice do jubilejne nagrade lahko uveljavil pridobljeno pravico pri družbi, ki ga je prevzela in pri kateri je bil tedaj še zaposlen, ne pa pri toženi stranki, pri kateri mu je delovno razmerje sicer nezakonito prenehalo. Te navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Kršitev človekovih pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti kot samovoljno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa takšne kršitve izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Zavrnitev pritožnikovega zahtevka sta sodišči utemeljili s stališčem, da je bil pritožnik v času, ko je na podlagi prvega odstavka 2. točke 51. člena in tretjega odstavka 51. člena SKPGD pridobil pravico do jubilejne nagrade, zaposlen pri družbi C., zato bi lahko pridobljeno pravico uveljavil le pri tej družbi. Takšno stališče sodišč je zadostno obrazloženo, temelji pa na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

4.Navedbe pritožnika o tem, da so sodišča v podobnih primerih odločala drugače, je mogoče razumeti kot očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ta med drugim zagotavlja, da sodišče brez utemeljenih razlogov ne odstopi od enotne sodne prakse. Vendar je očitek pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da sta sodišči odločili drugače kot pri delavcih, ki se med trajanjem sodnega postopka še niso upokojili. Stališče sodišč, da lahko delavec uveljavi pravico do jubilejne nagrade pri tistem delodajalcu, pri katerem je izpolnil pogoje za pridobitev te pravice, se namreč nanaša na vse delavce, ki so pridobili pravico do jubilejne nagrade, ne glede na to, ali so se kasneje upokojili.

5.Pritožnik tudi zatrjuje, da naj bi mu bili zaradi domnevno drugačne odločitve sodišč in zaradi zmotne uporabe prava kršeni pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravica do odprave posledic kršitve njegovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Pravica do sodnega varstva pomeni pravico do meritorne odločitve v ustavnoskladnem postopku, ne pa tudi pravice do njene pravilnosti. Zato pritožnik z očitki o napačnosti izpodbijanih odločitev ne more utemeljiti kršitve te ustavne pravice. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa tudi še ne pomeni kršitve četrtega odstavka 15. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan