Jedro

Izpodbijana odločba je naslovljena na družbo A. in ji nalaga sklenitev sporazuma o nadomestni hrambi. Vsebina te odločbe je torej določitev obveznosti tega zavezanca, da zagotovi kontinuiteto hrambe z ustreznim pogodbenim razmerjem. Tožba pritožnikov zoper to odločbo pomeni, da je vsebina v tem upravnem sporu spornega razmerja navedena obveznost družbe A. in le to sporno pravno razmerje bi lahko sodišče z izdajo začasne odredbe začasno uredilo do odločitve v upravnem sporu.

Sodišče z izdajo začasne odredbe ne more nadomeščati morebitnega nadaljnjega ravnanja tožene stranke in njenih organov na podlagi zakonskih pooblastil, ki so jim podeljena. V upravnem sporu sodišče nadzira zakonitost že sprejetih ukrepov in nima - razen v zakonsko izrecno določenih primerih - niti pristojnosti niti možnosti nadomeščati neaktivnost uprave. Predmet presoje v takem sporu je zato le zakonitost izpodbijane odločbe, izdane zoper njenega naslovnika, in ne vprašanje, ali bi moral organ izreči drugačen ali dodatni ukrep (tretji pravni osebi itd.).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožniki so vložili tožbo zoper odločbo, št. 408-12/2025-27 z dne 1. 8. 2025, s katero je prvostopenjski upravni organ (Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke) naložil družbi A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), sklenitev sporazuma o nadomestni hrambi preostalih vzorcev in dokumentacije skladno s petim odstavkom 27. člena Zakona o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje (v nadaljevanju ZKVČTC) ter določil nadaljnje obveznosti v zvezi z izvršitvijo tega ukrepa. Hkrati so predlagali izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj bi sodišče toženi stranki naložilo, da je do pravnomočnega zaključka predmetnega upravnega postopka

dolžna plačati materialne in druge stroške nadaljnjega shranjevanja matičnih celic na obstoječi lokaciji shranjevanja na naslovu ...,

skladno z zakonskimi standardi varnosti in kakovosti, in sicer zlasti stroške dobave tekočega dušika, električne energije in drugih energentov ter stroške potrebnih servisov, verifikacij in kalibracij krioposod, v katerih so shranjeni vzorci matičnih celic.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da za tako začasno odredbo niso izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZUS-1, saj med izpodbijano odločbo in zatrjevano nevarnostjo uničenja vzorcev ni podane neposredne vzročne zveze. Izpodbijana odločba družbi A. nalaga sklenitev pogodbe o nadomestni hrambi, medtem ko zatrjevana nevarnost nastanka škode izvira iz ravnanj oziroma finančnega položaja družbe B., d. o. o., ki ima vzorce v posesti. Nadalje je presodilo, da tožniki niso izkazali težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da imajo možnost prenosa vzorcev k drugemu ponudniku ter da zatrjevani stroški hrambe niso bili konkretizirani kot takšni, ki bi presegali njihove zmožnosti.

3.Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper navedeni sklep vložili pritožbo, v kateri navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo neobstoj vzročne zveze med izpodbijano odločbo in grozečo škodo. Poudarjajo, da je izpodbijana odločba po njihovem mnenju nična in nezakonita ter da njen obstoj preprečuje prvostopenjskemu upravnemu organu, da bi na podlagi četrte alineje šestega odstavka 9. člena ZKVČTC oziroma 34. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) sprejel ustrezne intervencijske ukrepe za zagotovitev varne hrambe vzorcev. Zatrjujejo tudi, da jim grozi nastanek težko popravljive nepremoženjske škode v obliki poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma ogroženosti življenja, če bi bili vzorci uničeni, ter da sodišče prve stopnje teh navedb ni ustrezno upoštevalo. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izda začasno odredbo, podredno pa, naj izpodbijano odločbo razglasi za nično. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Pritožniki so naknadno vložili še dopolnitev pritožbe, ki pa je Vrhovno sodišče, ker je bila vložena 4. 2. 2026, kar je po izteku pritožbenega roka, ni upoštevalo (šesti odstavek 32. člena ZUS-1).

5.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se predlog ne nanaša na sporno pravno razmerje, prav tako pa ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode. Pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje.

K I. točki izreka

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Namen začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni poznejši uspeh v postopku.

Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je torej sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče.

8.Da lahko sodišče izda ureditveno začasno odredbo iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, mora med v upravnem sporu obravnavanim spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, torej obstajati neposredna zveza.

Če ta pogoj ni izpolnjen, predlogu za izdajo začasne odredbe ni mogoče ugoditi.

9.Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožniki v obravnavani zadevi obstoja takšne vzročne zveze niso izkazali. Izpodbijana odločba je naslovljena na družbo A. in ji nalaga sklenitev sporazuma o nadomestni hrambi. Vsebina te odločbe je torej določitev obveznosti tega zavezanca, da zagotovi kontinuiteto hrambe z ustreznim pogodbenim razmerjem. Tožba pritožnikov zoper to odločbo pomeni, da je vsebina v tem upravnem sporu spornega razmerja navedena obveznost družbe A. in le to sporno pravno razmerje bi lahko sodišče z izdajo začasne odredbe začasno uredilo do odločitve v upravnem sporu.

10.Pritožniki predlagajo izdajo začasne odredbe za to, da se z naložitvijo obveznosti toženi stranki, da iz javnih sredstev plača stroške za hrambo vzorcev, prepreči zatrjevana nevarnost uničenja teh vzorcev, kar pa naj bi - kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - tudi po zatrjevanjih samih pritožnikov izviralo iz položaja družbe B., d. o. o., ki ima vzorce v posesti (njenega finančnega položaja ter s tem povezano morebitno prekinitvijo dobave tekočega dušika itd.). Ta družba pa ni naslovnik v upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke in s tem tudi ni vključena v sporno pravno razmerje, ki se rešuje v tem upravnem sporu.

11.Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ne nalaga ravnanja, ki bi povzročalo ali povečevalo nevarnost uničenja vzorcev, temveč ravno nasprotno - njen namen je zagotoviti sklenitev sporazuma o nadomestni hrambi. Ob tem ni videti pravnih razlogov, zaradi katerih naj bi obstoj izpodbijane odločbe preprečeval toženi stranki, da bi na podlagi 9. člena ZKVČTC oziroma 34. člena ZIN odredila tudi druge, po mnenju pritožnikov nujne intervencijske ukrepe za zagotovitev hrambe vzorcev, če bi presodila, da so zanje izpolnjeni zakonski pogoji. Taka omejitev namreč iz izreka navedene odločbe ne izhaja, pa tudi sami pritožniki - ob zgolj splošnem sklicevanju na odločbo toženke, izdano v drugem postopku

- ne utemeljijo, katera zakonska določba bi ob tako izdani odločbi toženi stranki preprečevala drugačno (morebiti potrebno) nadaljnje oblastveno ravnanje in ukrepanje. Iz navedb in podatkov, ki jih navaja tožena stranka in ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja prav nasprotno, saj je bila tudi po izdaji izpodbijane odločbe že izdana odločba, št. 408-16/2025-4 z dne 5. 9. 2025,

s katero so bili sprejeti nadaljnji ukrepi za zagotovitev hrambe vzorcev. Ali je bila slednja odločitev ustrezna in učinkovita, pa ni predmet tega upravnega spora.

12.Prav tako ima sodišče prve stopnje prav, da z izdajo začasne odredbe ne more nadomeščati morebitnega nadaljnjega ravnanja tožene stranke in njenih organov na podlagi zakonskih pooblastil, ki so podeljena slednjim. Sodišče lahko v upravnem sporu nadzira zakonitost že sprejetih ukrepov in nima - razen v zakonsko izrecno določenih primerih - niti pristojnosti niti možnosti, da nadomešča neaktivnost uprave. Zato je tudi v tem upravnem sporu predmet presoje le zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke, izdane zoper družbo A., in ne vprašanje, ali bi moral organ izreči drugačen ali dodatni ukrep (tretji pravni osebi itd.). Ta upravni spor je po danih pravnih okvirjih namenjen zgolj presoji zakonitosti izrečenega ukrepa družbi A. in v njem ni mogoče širše razreševati nastalega kompleksnega položaja hrambe vzorcev. Čeprav lahko Vrhovno sodišče sicer razume skrb pritožnikov in njihovo željo po varstvu svojega položaja, bi se glede na veljavno pravno ureditev s takimi predlogi lahko torej obrnili na pristojni organ uprave in ne na sodišče v tem upravnem sporu. Poseg sodišča v smeri, kot ga predlagajo pritožniki, pa bi v okoliščinah obravnavane zadeve že predpostavljal tudi obstoj njihovega pravnega interesa za vloženo tožbo, o katerem pa v tem postopku še ni bilo odločeno.

13.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno na podlagi sklepa, da ni neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in predlagano začasno odredbo v smislu 32. člena ZUS-1. Na navedeno druge pritožbene trditve ne morejo vplivati. Tudi vprašanje ničnosti izpodbijanega akta ni vprašanje, o katerem bi se izrekalo Vrhovno sodišče pri odločanju o predlagani začasni odredbi.

Ob tem lahko zgolj doda, da bi bilo v primeru, če bi bila odločba izrečena za nično s strani sodišča, s tem tudi konec upravnega spora in predlagane začasne odredbe tedaj sploh ne bi bilo več mogoče izdati.

14.Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče moralo zavrniti in je zato potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15.Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Ker je upravni postopek z izdajo dokončne odločbe že zaključen, pravnomočnost pa je vezana na izid upravnega spora, je navedeno formulacijo glede na vsebino predloga razumeti kot zahtevo po začasni ureditvi stanja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2Navedeno je naslov družbe B., d. o. o., ki naj bi imela navedeno v posesti navedene vzorce).

3Tožniki so z vlogo z dne 19. 12. 2025 tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe dopolnili tako, da so kot toženo stranko pravilno označili Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za zdravje. Z vlogo z dne 26. 1. 2026 pa so tožbo in predlog v delu, v katerem sta bila vložena zoper prvostopenjski upravni organ, umaknili.

4Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 76/2025 z dne 28. 4. 2025, 11. točka obrazložitve, ter II Ips 23/2015 z dne 27. 10. 2016, 9. točka obrazložitve.

5M. Dobravec Jalen, v: M. Dobravec Jalen in drugi, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 212.

6Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 281/2023 z dne 4. 12. 2023, 8. točka obrazložitve, I Up 201/2024 z dne 27. 8. 2024, 10. točka obrazložitve, ter I Up 155/2025 z dne 2. 9. 2025, 9. točka obrazložitve.

7Primerjaj npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020 in I Up 111/2020 z dne 2. 9. 2020.

8Na tako omejitev naj bi po nekonkretizirani navedbi pritožnikov Ministrstvo za zdravje "jasno opozorilo v odločbi, št. 021-48/2025-2711-2 z dne 30.. 5. 2025".

9S to odločbo je bilo posestniku vzorcev družbi B., d. o. o., naloženo, da se mora vzdržati kakršnihkoli ravnanj in opustitev, zaradi katerih bi nastale okoliščine, ki bi prizadele ali bi lahko prizadele delovanje in celovitost vzorcev, ki jih ima v posesti.

10Predhodni preizkus tožbe, ki ga mora sodišče opraviti pred odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe, namreč ne obsega vsebinske presoje zatrjevane ničnosti upravnega akta. Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2016 z dne 9. 11. 2016, 14. točka obrazložitve.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.